Morda me daje PMS in sem bolj čustvena, raznežena…žalostna.

Že leta in leta živim tako in zaradi tega, da bi otrokoma omogočila vse kar je potrebno in tudi kakšno željo, pri vsem tem pa sem pozabila nase. Na svoje želje, na uresničevanje svojih želja.Zdaj pa mi je že tolikokrat to butnilo pred oči….in ne najdem poti, ki bi me peljala v to smer….mojo. Od prvih misli, da sploh ne živim ni zase, da ne (z)morem narediti zase nič….me drži gor misel na otroka, ki še nista sposobna živeti sama zase…možu…njemu pa ne zaupam, da bi ju na prijeten način popeljal v dobo odraslosti. Vendar je ta nit, misel, na otroka, vedno tanjša…in ob takih dneh kot je danes…vedno šibkejša. Iščem rešitev….ki je v tem stanju, v tem trenutku, na tem svetu….ni. Nimam službe, ne denarja….torej ne zmorem zagotoviti otrokoma prijetnega življenja. Služba je…so sanje, ki se neuresničijo. Delo dobim, pospravljam, pomagam….a to ni zagotovilo…da bo trajalo.
Ne upam do zdravnika, po kakšna zdravila. To bi bilo doma tretirano slabo….pridobila bi etiketo…v slabšalnem smislu.
Sprašujem se…koliko časa bom še zmogla ostati tu….koliko časa bom še zmogla videti nit, ki me drži? Še danes…jutri….teden…mesec…? Notranje sem ubita…me ni več…zakaj ne bi ubila še lupine…in tako pobegnila vsej žalosti, ki jo čutim….

Ne pričakujem odgovorv…le napisati sem morala…..

Spoštovana!

Čeprav ne pričakujete odgovora, vam vseeno odgovarjam. Saj mislim, da je vsak vesel odziva na svoje sporočilo. Lepo, skoraj poetično ste napisali svoje pismo, čeprav je po vsebini žalostno. Kot berem si delite usodo mnogih mater, ki so v skrbi za svoje otroke pozabile nase in se posvetile otrokom. V tolažbo vam je lahko, da to obdobje ne traja v nedogled. Prav je, da ima ženska tudi čas zase, saj je tako sama bolj zadovoljna in tako lahko tudi več daje svojim otrokom. Vendar pa mislim, da ravnate prav, če ste dali prednost otrokoma, ki sta še povsem odvisna od vas. To je zelo odgovorno od vas, da na prvo mesto postavljate njiju in ju želite, kot ste se sami lepo izrazili na prijeten način popeljati v dobo odraslosti. Sedaj pa je vprašanje, ali vendarle obstaja kak kanček časa, katerega bi vi lahko namenili za sebe, za tisto, kar bi vam pomagalo znova najti sebe. Mislim, da bi se čas lahko našel, če nimate stalne zaposlitve. A kaj je tisto, kar potrebujete in kar bi si želeli? Niste veliko napisali, saj tudi ne pričakujete odgovorov, ampak ali se ne bi bilo možno na Zavodu za zaposlovanje dogovoriti, da vam omogočijo, kakšno dodatno usposabljanje? Razmišljali ste tudi o iskanju zdravstvene pomoči, a ne želite pridobiti slabšalne etikete. Kaj pa če bi se obrnili na svetovanje Zavoda Med.over.net: [zavod.over.net], mislim, da na ta način ne bi pridobili nobene označbe. Saj lahko samo informativno pokličete Andrejo in se pozanimate. Sicer pa, ali bi partner moral vedeti, če greste k zdravniku, kajti če vaše razpoloženje prehaja že v takšno žalost, da se vam porajajo samomorilne misli, je smiselno razmisliti o zdravilih, ki pri tem dejansko pomagajo. Nič niste omenili, kako je med vama z možem, razen tega da mu ne zaupate. Glede česa mu ne zaupate…

Verjamem, da boste vendarle našli dovolj volje do življenja, če ne drugače, vam jo bosta dala vaša dva otroka, za kateradva se splača vztrajati in si poiskati pomoč, da jima boste še naprej lahko nudili tisto, kar jima nihče ne bi mogel zagotoviti tako dobro, kot vi, njuna mati.

Jana Metelko dipl.soc.del.

Spoštovana!

Danes sem se ob prebiranju knjige Jasper Juul – To sem jaz! Kdo si pa ti!, spomnila na vas in bi sedaj želela dopolniti svoj odgovor. Naj navedem nekaj misli iz knjige: “…starši postajajo vse bolj zaposleni s služenjem otrokom, njihovim željam in potrebam, medtem ko se njihove popolnoma izgubijo iz vidnega polja… starši ne razmišljajo dovolj o tem, da je razlika med tem, kaj otroci želijo, in njihovimi resničnimi potrebami. Poskus staršev, da se postavijo po robu otroškim željam, je pravzaprav izraz truda in ljubezni, vloženih v otroka – ker si otroci, kot vemo, želijo na način hočem-vedno-in-hočem-vse. Težava je v tem, da služenje ne pomeni ljubezni, ampak preprosto – služenje… Bolj bodo starši potiskali svoje potrebe v ozadje, manj bodo osebni in s tem tudi manj navzoči… Rešitev je v tem, da starši odkrijejo ali znova odkrijejo svoje želje in potrebe ter zberejo pogum, da jih izrazijo, in vztrajajo pri tem, da se jih jemlje resno… Naučiti se morajo, kako reči “da” samim sebi…”

Napisano mi je namreč dalo misliti, da pri vaši skrbi za otroka morda ne gre toliko za zadovoljevanje njunih primarnih življenjskih potreb, ampak gre mogoče za določene želje, za katere ni nujno, da bi jih morali izpolniti, ali je še boljše, če niso vse izpolnjene. Pravzaprav ste tudi sami navajali želje in ne potrebe otrok. In v tem primeru bi bilo najbolj prav, da je uresničevanje želja vaših otrok, uravnoteženo z uresničevanjem vaših želja. In to je lahko ena od stvari, ki si jih zadate pri svoji osebni rasti.

Jana Metelko, dipl.soc.del.