Pred pol peta sem pisala o tastu – bil operiran že drugič. Po nobeni operaciji ni imel kemo, ker ima slabo srce. Sedaj je z blaznimi bolečinami že tretji teden v bolnici in danes je končno malo bolje . z manj bolečinami. Dobil sicer močnejši obliž proti bolečinam (50 nekaj na T – mi je padlo iz glave), še vedno pa ima hudo pekoč občutek v trebuhu. Sam pravi, da gori znotraj. Danes je po skoraj treh tednih pojedel malo juhe – sedet še vedno ne more od bolečin zato se hrani stoje. Me zanima kaj bo zvečer, kajti do sedaj je vedno zbruhal vse, kar je dal vase.
Najbolj me moti da zdravnik ne pove ničesar. Samo menca, da še ne vedo, da je odvisno od onkologa,… Pred dvema letoma je bila moja mama isto bolana, mi je zdravnik lepo povedal ko sem ga vprašala kaj pričakovat kako in kaj. Ta pa ob istem vprašanju menca, da še ne vedo, pa da bodo še kaj poskusili – skratka ničesar.
Onkolog tudi vprašanje kdaj bo prišel, glede da je neuradno rak že po celi trebušni votlini, na zadnji operaciji so mu odvzeli vse kar so lahko in ima na trebuhu še samo kožo in črevesje z želodcem (dobil nek steznik, ker nima prepone, mrene) mislimo, da bo onkolog tudi rekel da nima smisla kemoterapija. No, saj pričakujemo tako najslabše, da nebi bili razočarani, vendar …. zakaj tako mencanje, če vsi vemo kaj in kako? Tast je v fazi – kajti tudi njemu nič ne rečejo- da gre domov, se obesi, ker tako mu noben nič ne pove. Je rekel da ve da je hudo, ampak želi vedet kako hudo. In spet končamo pri zdravniku, ki nič ne reče, samo izgovarja se da čaka onkologa, tega pa ni že en teden, mogoče se oglasi naslednji. Nelogično !
No, kot sem rekla – ti 50 obliži sedaj pomagajo bolje, ampak – zakaj vroč trebuh in občutek da mu gori? Sam si daje obkladke z brisačo, da si vsaj malo lajša vročino.
Star je prek 75, prebolel infark po prvem poskusu kemoterapije, preživel dve težki operaciji v roku 8 mesecev. Eno pred eno po infarktu.
Vem da ga ne poznate, njegovega stanja ampak – kako dolgo se to še lahko muči, če res nič ne morejo? In kateri obliži so to na črko T ?

Najlepša hvala LP

(p.s – tudi o samomoru je začel na veliko govorit, ker ve da ni izhoda)

Zdravo.

Mislim, da stanje ni ravno najbolje kar ugotavljate že sami. Zdravnik vam mora oz. tastu, v kolikor zahteva, razložiti kakšno je stanje. Tako, da kar zahtevajte, da se vam razloži kaj /kdaj lahko pričakujete.

LP,
Damijan

Torej – rak razsejan po trebušni votlini, želodec in pljuča že tudi. Zraven je še tako srčni bolnik in pričakovat nimamo kaj. Nič novega, vsak normalen človek je to že opazil. Zdaj je končno še uradno. No, edino – kako dolgo še lahko to stanje traja pa ne vemo. Še vedno pa mu ne želijo dat močnejših zdravil proti bolečinam. Je na umetni hrani, drugega ne prenese, bolečine, … Njemu niso nič povedala, mislimo da sumi, vendar …. dajemo mu še pozitivne besede, kajti ko bo izvedel vso resnico, ga bo zlomilo.
Čeprav se sliči zelo nesramno, ampak ….. ko bi se le hitro rešil teh muk, kajti ni si zalužil takega konca. Mislim, da bi bolj dostojanstveno odšel, če bi samo spal, se nebi preveč zavedal vseh blaznih bolečin, kot pa to, da ga gledamo tako ubogega, nebogljenega, naveličanega vsega.

Ali mi lahko kdo pove, zakaj operirati starejše ljudi z rakom? Ali mi kdo lahko pove zakaj operirati ljudi z zelo razširjenim rakom? Ali mi kdo lahko pove, zakaj kemoterapija pri zgoraj omenjenih? Če bom sama na tem, želim samo velike doze zdravil, oz. morfija, ali kaj takega, da bom zadnje ure brez bolečin in da v miru zaspim. Ko berem, kaj počnejo z starčki, me obliva pot. To ni pravično. Pustite jih oditi v miru, brez bolečin. Ne silite jih v bolnico. ZDRAVNIKI, posvetite se mladim pa kakor se to mogoče sliši grdo. Tudi sama sem že v poznih letih in si te martrarije ne bom dovolila.
Svojci, premislite o tem, preden nas tiščite v roke kirurgom. Saj smo že stari. Tako ali tako moramo oditi. Eden prej, drugi pozneje.

@co-co
Zdravniki – eni! – se imajo za bogove. Sedaj to vidim. Pred dvema letoma je bila moja mama na istem – rak, razsejan po celi trebušni votlini. Vendar – bila je na drugem oddelku, pri drugem zdravniku. Povedal mi je kako in kaj, direktno sem ga vprašala, dobila direkten odgovor. Ni pomoči, lajšali bomo, konec je blizu. In tako je bilo. Mirno je odšla, brez bolečin. Tu sedaj pa…….. Zdravnik ga pogleda samo od vrat (res da je nekajkrat bil nesramen do njega, da ga ne zdravijo, ne lajšajo, ne povedo nič,….) Vendar – vemo da mu na tem oddelku ne morejo nič, ampak lajšali bi mu lahko. Sedaj je postal že na trenutke prepirljiv, agresiven, naj bi se zdravila mešala…. Pa saj za to so oni, da to urejajo, zavrača protibolečinske injekcije, potem dela zdrahe – pa saj ima infuzijo. Zakaj potem ne dajo tam zdravil?? Obiski so včasih prav muka za vse. Kruto, ampak resnično. Njega boli, je živčen, potem pa nekje mora spravit jezo iz sebe, saj razumemo. Ampak – a ne morejo res nič?? Včasih govori da bo odšel, si kaj naredil….. saj je slaboten, ampak ….. v tisti krizi lahko zbere neverjetno moč, saj so ljudje že to dokazovali. Res muka in se mi smili. Doma pa ne more bit. Ne je, ne pije, grozi s samomorom – kaj naj? Če bi vedeli da se ne bo dolgo mučil – ni problem. Babica je vegetirala doma dva dni na tak način, vendar ….. dobivala je inj. morfija in je pretežno spala. Moja mamaje bila kot tast, pa je bila v bolnici – tudi spala, malo nas pogledala, spala… ampak – tukaj pa je eno samo trpljenje.
In NIHČE ne pove, kako dolgo se to lahko vleče. Ali so nesposobni, na tem oddelku res ne vedo, ali pa ….. kaj veš. Vsekakor pa je to za časopis, kar trenutno delajo – tretji mesec gre, kar je v bolnici, več kot pol leta ko so ga občasno poslali domov za par dni, potem ponovno na infuzijo, pa domov,… To ni človeško!!