Operacija ali TVT
Spoštovani,
zaradi hude stresne inkontinence sem dobila napotnico za TVT . Ko sem pojasnila, da imam presnovno miopatijo, so mi povedali, da obstaja še druga možnost – operacija. To je menda bolj invazivna metoda, v bolnici naj bi ostala pet dni. To pomeni, da zarežejo, odprejo in nekako “zašijejo” mehur.
Pred leti so mi laparoskopsko odstranili žolčnik in imam vse hujše bolečine ne tem mestu. Ob pregledu so mi rekli, da bi morda bilo celo bolje ne operirati. Sedaj sem v dvomih, kaj mi je storiti.
Prosim za vaše mnenje. Hvala.
Spoštovani!
Na tem področju so strokovnjaki v Sloveniji predvsem ginekologi in njihov forum.
Sam imam s tem malo izkušenj.
Zdi se, da ste vprašanje zapisali nekoliko nerodno – zlasti glede uporabe besed TVT in operacija.
TVT (ali Sparc, Monarh, TOT, Mini-perc…) so operacije, pri katerih kirurg (navadno ginekolog ali urolog) prereže nožnico pod uretro in vstavi polipropilenski trak ali mrežico. Konca mrežice lahko izpeljejo za simfizo navzgor ali pa ob strani skozi obturatorni kotanji in ven ob strani velikih sramnih ustnic čisto zgoraj na notranjem delu stegna. Steno nožnice nato zašije, enako kratki ranici tik nad sramno kostjo ali drugje, kjer je zgornji del traku. Nekateri “mini” trakci pa še tega ne.
Starejša bolj “klasična” operacija stresne inkontinence po Burch-u pa ima daljši rez (razen če jo opravijo laparoskopsko) – tkivo ob mehurju se izpreparira in nanj se postavijo šivi tako, da bi se sečnica bolje zapirala in bi urin ne uhajal.
Dolgoročna uspešnost klasične operacije je slabša od TVT-ja. TVT ima več kot 10-letno tradicijo, zapleti so približno 10% v prvem letu in 10% skupaj v naslednjih 9 letih. Slabost TVTja in podobnih operacij, kjer z umetnim materialom “podprejo” uretro pa je ravno ta material – telo ga lahko tudi zavrne – pride do vnetja – v najslabšem primeru je potem potrebna ponovna operacija in se to odstrani. Potem ste na istem kot pri “klasični starejši operaciji”, samo razlika je, da je pri “TVT-ju” brazgotina v nožnici, pri operaciji brez mrežice pa nad sramno kostjo (podobna brazgotina kot po carskem rezu).
Torej – v obeh primerih gre za operacijo, samo da v enem primeru vstavijo “mrežico”, v drugem pa ne. Za zdravljenje inkontinence je v večini primerov boljša operacija, pri kateri vstavijo mrežico (TVT), v obeh primerih pa gre za operacijo z vsem, kar sodi zraven (rezanje, šivanje, celjenje, večja ali manjša brazgotina).
Menim, da je eden večjih strokovnjakov v Sloveniji na to temo profesor But, predstojnik uroginekološkega oddelka Ginekološke klinike v Mariboru. Če bi bil sam pred takšno dilemo, bi ugotovil, kje dela privat in šel k njemu na posvet.
Premisliti je treba marsikaj – na primer – koliko pa vam uhaja voda? Koliko vas to moti? Ali ste med tistimi, ki menjajo nekaj plenic na dan ali na primer več kot 10 čisto mokrih vložkov ali pa ste med tistimi, ki jim uide le nekaj kapljic, ko dvignete kaj težkega ali zakašljate? Ali ste zaradi uhajanja vode prenehali hoditi ven, si ne upate v družbo, se ne ukvarjate s športom ali pa vas morda uhajanje le občasno nekoliko moti in s tem dobro živite?
Vsekakor predlagam posvet s profesorjem s tega področja, na osnovi česar se bosta skupaj odločila – tisti, ki bo operiral in vi. Razčistiti bo treba marsikaj, na primer kakšen natančno je ginekološki status – ali je prisotna motnja statike medeničnega dna, morda lateralnega kompartmenta?
Ali ste preizkusili že vse metode, ki so za zdravljenje pred operacijo – elektrostimulacijo, magnetoterapijo (kot vem, imajo pri nas zaenkrat “magnetni” stol le v Grosupljem, dvomim da tudi kje drugje). Ali delate vaje za medenično dno pod nadzorom fizioterapevtke, ki tudi izmeri jakost krčenja (stiskanja) mišic medeničnega dna, na primer s posebnim merilcem?
Vso srečo!