[center]ČLANEK V ONI, marec 2011[/center]

Draga moja država!
Če povem takoj, da se moje misli nanašajo na otroke s posebnimi potrebami, te prosim, da ne zavijaš z očmi. Ne poznaš me, poznaš pa evre, ki mi jih že 31 let pridno kasiraš. Saj ti ne oponašam. Samo spomnila bi te rada. Da jaz opravljam svojo dolžnost, ki si mi jo naložila, ti pa mi vsake toliko časa eno primažeš!
Nikoli nisem čakala na to, kaj mi boš dala. Študirala sem ob delu in študij plačala, da imam zdaj solidno izobrazbo in plačo, pa si mesečno nakazuješ kar nekaj moje plače. Poskušala sem te razumeti. In potrpeti. In če bi šlo samo zame, bi še naprej. Zdaj pa si se lotila mojega otroka, ki je otrok s posebnimi potrebami, torej duševno prizadet, da boš bolje razumela. Zdaj te imam pa zadosti!
Se strinjam! Nisva krivi, da se mi je rodil prizadet otrok. Ampak menda si nekakšen humanist in vsake toliko pride čas, ko se spraviš urejat področje otrok s posebnimi potrebami. Vedno enako: s kupom besed in samohvale, priučene empatije, ko pa vse skupaj vržeš na papir, me prime, da bi vzela v roke debel kol! Včasih mi, draga država, tvoji golobčki pismonoše prišepnejo, da bogatim zato, ker imam prizadetega otroka. Ker si ti tako dobra! Ampak preden to razčistiva, te moram spomniti, da te ni bilo nikjer, ko sem prosjačila, naj zdravniki operirajo mojega sina. Ker ne bo imel otrok, ni bila pomembna operacija. Da te ni bilo, ko je čakal tri ure in pol na pregled, v smrtnem strahu. Ni te bilo, ko je stal na dežju, ki se ga boji, pred šolo, ker ga učitelji niso razumeli. Da se mu je oče odrekel. Da prespi redko katero noč v enem kosu. Podrobnosti niso pomembne, ker jih tako nočeš vedeti.
Pridušam se, da si nisem želela prizadetega otroka! Sploh pa ne zato, da bi te obremenjevala. Želela sem si takega, ki bo dober davkoplačevalec! Pameten, izobražen, samostojen, šarmer, ki te bo ovil okoli prsta. Zdaj pa je moj dvajsetletnik nesamostojen in nesposoben, da ugodi tvojim potrebam. Ko je bil star 18 let, bi se lahko veselil polnoletnosti in jamral za kakšno deklico, pa sva šla na sodišče, da mi je sodnica podaljšala starševske pravice. Kar pomeni, da bom lahko še naprej skrbela zanj. Tako kot vse mame skrbijo za svoje štiriletnike. Uradno je postal invalid in dobil invalidnino. 277 evrov. Za nezaposljivo osebo. To je tista bogatija! Saj, štiriletnikov pri nas ne sprejemajo v delovno razmerje.
Povem ti, draga država, da sem težko sprejela prizadetost sina, kategorizacije in razvrščanje, da sem bila zmedena, ker včasih nisem vedela, ali je zdaj prizadet ali s posebnimi potrebami, je otrok, učenec, uporabnik, invalid, mongoloid, debil, imbecil, defekten. Po novem pa si ga naredila še za prejemnika socialne pomoči. Do junija, ko bo začel veljati v enem delu zakon o socialno varstvenih prejemkih, se moram navaditi na misel, da bo socialni podpiranec.
Res ne dohajam. Pa tudi nočem. Je moj otrok in ga imam neizmerno rada! Skrbela bom zanj, dokler bom mogla. In z menoj bo, dokler bom zmogla. Ne bom ga dala v zavod. Za zavod bi morala, ti sirota država, plačevati skoraj štirikrat več, kot si mu namenila invalidnine. Očitno je moj otrok neviden. Zate. Res je, da te ne bo na volitvah nikoli izbiral, ker mu je volilna pravica odvzeta. Ampak poglej še z druge plati! Nikoli ne bo bentil čezte, ne bo štrajkal, ne kradel in goljufal za jahte in vile. In čeprav ti v materialnem smislu ne bo prav mnogo doprinesel, bi ti lahko v človeškem smislu. Če še sploh veš, kaj to pomeni!
Ker si stara toliko kot moj sin, si želim, da bi ti povedala kakšno vzgojno. Ne vem, kdo te je vzgajal, da zavračaš širok objem mojega sina in njegovo zaupljivost, mene pa nagovarjaš s figo v žepu. Ampak jaz te spregledam in se delam, da me maraš. Ne moreš pa tega delati z mojim otrokom, ker tega ne zna ugotoviti. Ko ga gledaš v obraz in se mu smehljaš, misli, da si prijazna. V resnici ga ponižuješ.
Zato te prosim, draga država, upoštevaj, da sem človek, že malo v letih in precej upehana, zato mi kaj prihrani. Saj boš s tem še več prihranila sebi! Imej malo spoštovanja do naju s sinom. In obdrži invalidnino ali socialno podporo, ki naj bi jo dobil moj sin, in pošteno povej, da se mu odrekaš.
Ah, ja, če pa sem spregledala, da smo v kakšni vojni in bi ti rada koga postavila pred zid, te pa na kolenih prosim, da mi po zvezah in poznanstvih sporočiš, da se vkopljeva nekje na Pohorju.
Mag. Dragica Kraljič, Slovenske Konjice

Najraje se oglašamo kar takoj, če je kdo koga karkoli…

Takšna pisma me spravijo v jok in malo v strah, kaj se lahko zgodi. Npr. v našem bloku so adaptirali stanovanje. To je bilo neznosno ropotanje in nobenega miru. Spodaj pa je še lokal in so si drznili imeti vso noč žur, zunaj so kadili in vreščali, tako da nihče ni mogel spati.

Človek rabi mir, da se mu možgani spočijejo in obnovijo. In državni mir, da zunaj ni 24 urnega nasilja.

Ob takšnih pismih pa se sprašujem, kam so šli vsi inteligentni, razgledani in dr. izobraženi, če ne znajo urediti formalno takšnih zadev, okoli katerih se morajo starši boriti do zadnje kapljice krvi. To sploh ni normalno življenje, to je bojna napoved staršu, ki samega sebe muči, ko pomaga otroku, ker je sistem netekoč in nedodelan. Svojci pa hodijo od vrat do vrat, vljudno in ponižno, uredijo pa nič.

Moj odgovor na to ni preveč strpen, zato ga bom zadržala zase. Priporočala bi le severnjaške vzorce preštudirati za to odgovornim in sprejeti po hitrem postopku rešitev. Če vam je lažje, takšni niti ne živijo dolgo 🙁

1.) Skozi vojaško intervencijo zasesti parlament. Razpustiti vlado. Ohraniti ljudi ki imajo res izkušnje, znanje in izobrazbo v potrebnih sferah, ter ki so voljni delati za razvoj in stabilizacijo države. Vlado nadomestiti z gospodarsko orientiranim ˝senatom˝ Potencialne upornike, saboterje, nasprotnike mirno opozoriti, če kompromis ni možen onesposobiti in izgnati

2.) Pripeljati nemške in japonske svetovalne biroje, ki bi nam dodelali vso možno obstoječo politiko, logistiko, gospodarstvo. S tem urediti plačilni sistem in zakonodajo.

3.) Trajno z ustavo onemogočiti ustanovitev komunističnih strank in združenj tako kot je to zakonsko prepovedano za neonacistične.

4.) Prevetriti režijski sektor, javno upravo in šolstvo; ga dobesedno nastaviti na novo

5.) Romom in ostalim družbenim skupinam omogočiti pravično nediskriminatorno integracijo v družbo, seveda z privilegiji in DOLŽNOSTMI. Kdor izvrši kar mora preostali slovenski narod cel čas, ostane in dobi državljanstvo. Kdor ne, se ga izžene. Kam? Me ne zanima. Nova ureditev ne trpi parazitov.

6.) Kogarkoli, ki bi se navedenim postopkom upiral na kakršenkoli način, da bi si nabiral politične pike, mirno opozoriti, če kompromis ni možen onesposobiti in izgnati

˝FN_FAL21 kaj pa govoriš, ti si ja tiran v nastajanju!˝

Ali moj način ali pa totalen kolaps države in razvrednotenje našega naroda v vseh pogledih. Pol pa bojo prišli tujci in te kupili za tretjino cene, saj bodo ostalo požrle hipoteke na lastno državo s katerimi uverjamo kredite, da sploh lahko obstajamo. Tak hudo smo že v k…..!!! Prihodnost je grozljivka dragi moji. 2011 se komaj začne. Dozdaj je blo samo za ogrevanje.