Moje težave s hrano so se začele že zelo zgodaj v otroštvu … želela sem ostati majhna … od 7. leta dalje sem se bala hrane… vsi govorijo, da moraš jesti da zrasteš ampak jaz nisem hotela … moj brat je bil takrat dojenček in ker je bil majhen je dobil toliko več pozornosti, jaz sem pa naenkrat postala zapuščena … začela sem stradati, da bi ostala majhna… kljub temu sem rastla … pri 9ih letih sem tehtala 28 kilogramov in začela stradati, da sem shujšala na 24. Potem sem nekje do 6. razreda pri 12 letih tehtala 39 kilogramov… takrat sem pa zapadla v depresijo. vmanj kot enem letu sem se zredila na 65 kg. takrat sem začela bruhati. Danes sem stara 23 let, že 11 let trpim za bulimijo in anoreksijo. Obiskujem psihiatra vsak teden, sem na antidepresivih, antipsihotikih, pomirjevalih, uspavalih … Študiram primerjalno književnost kot študent s posebnimi potrebami ker sem prebolna da bi hodila na predavanja, samo izpite opravljam …
Moja bitka s težo se nadaljuje. Visoka sem 167 cm in danes tehtam 50 kg. Trenutno se trudim shujšati na 48. Želela bi jih 45 ampak vem, da bi to bilo premalo. Čez pol leta se poročim in želim si , da bi se ta boj s hrano končal … rada bi zaživela… izgubila sem otroštvo in najstniška leta zaradi strahu pred hrano … to je bilo vse moje življenje. danes ko se končno zavedam svojega obstoja, sem odrasla in počutim se kot bi se rodila komaj pred kakšnim letom kot odrasla oseba, ne da bi kdarkoli izkusila otroštvo in najstništvo.
Občasno delam kot model v italiji, ampak nikoli ne bom videla lepega dekleta v ogledalu. Vsi hvalijo moje dolge lase, imam valovite goste postopoma postrižene lase do riti, ampak zame je to samo nekaj s čimer skrivam svoje telo … modne agencije in oblikovalci hvalijo moj izgled, mojo postavo, lase, obraz, porcelanasto polt in kontast med bledo poltjo ter močnimi temnimi obrvmi in trepalnicami… Ko se gledam v ogledalu si skušam to predstavljati, ampak tega ne vidim. Ko mi ljudje to govorijo, je kot bi opisovali nekoga drugega, nekoga lepega, ampak ne mene. Jaz v ogledalu vidim debelo grdo punco z dolgimi lasmi, ki ne morejo skriti moje debelost …
Želim si biti normalna, zadovoljna sama s sabo. Vsi mislijo da sem in nihče ne more razumeti kako se lahko vidim grdo in debelo … nihče tega na razume …
Se bom res večno sovražila?
Moj fant je američan in se za to da bi bil z mano seli sem poleti … Ker pravi da bi dal zame vse, ker sem nekaj posebnega od zunaj in znotraj. Ne morem doumeti, kaj vidi v meni … Boli ga ko mu ne verjamem, ko mi govori da sem lepa … ampak preprosto ne morem.
Še vedno se bojim hrane. Ne maram je. Edino kar imam rada poleg sadja je čokolada, a je ne jem. Ne samo zaradi kalorij, ampak ker je zame nečista hrana in čeprav vem, da nihče ne more videti čokolade v mojem telesu bi se sama počutila grda od znotraj če bi jo pojedla, pa čeprav tega nihče ne bi videl… ne vem kaj je narobe z mano … nevem če bo kdarkoli zmožna sprejeti hrano kot del življenja in ne kot nekaj kar me bo uničilo.
Nočem izgubiti še več let svojega življenja, ker sem jih že dovolj, ampak ne vem kako to preprečiti in zaživeti kot srečna oseba in biti zadovoljna z dejstvom da sem živa pa čeprav je odsev, ki ga vidim v ogledalu ostuden in lažen …

Morala sem to dati iz sebe … upam, da me kdo lahko razume, ker se bojim obsojanj, ko govorim o svojih motnjah hranjenja …

Kako hudo mi je ob tem ko to berem. Kako lepo mi je ob misli da boš nekega dne morda našla še kakšno drugo pomoč od te ki jo imaš sedaj, ko boš srečala osebo ki ti bo iskreno prisluhnila, te imela rada takšno kot ti, ko boš srečala družbo oseb s podobnimi težavami ki se boste med seboj razumeli, si stali ob strani, se podprli. Iskreno upam da bo tako in držim pesti zate. Upam tudi da boš ti sama tista ki se boš imela najraje. Srečno.

Draga mala velika deklica, koliko bolečine prihaja iz tvojih besed, iz tvojega pogleda nase, na svoje telo in sebe kot celoto. Opisuješ vsakodnevno trpljenje, ki ga doživljaš v sebi. Če je grozno že nam, ko o tem beremo, ko čutimo le delček tega kar doživljaš ti, verjamem, da je tebi res grozno. Imeti v sebi toliko nejasnega in neodgovorjenega je težko, še posebej iz dneva v dan in iz ure v uro.
Velikokrat ljudje, ki nas obkrožajo mislijo, da vedo vse o nas, nas opisujejo kot nas oni doživljajo. Verjamem, da to kar pravijo o tvoji zunanjosti drži, verjamem pa tudi, da ti tega ne zmoreš videti pri sebi. Kadar naša duša trpi in je bolečina velika, se pogled naše notranjosti, prenese na našo zunanjost. Vse kar je znotraj nas, vidimo tudi zunaj. In ker je trenutno v tebi toliko bolečine ni nič nenavadnega, da ne zmoreš videti tisto kar je lepo pri tebi, ker ta bolečina in groza prekriva vse.
Pomembno je, da si se odprla in podelila ta del sebe z nami. Verjemi v vsakem človeku se skrivajo sence. Razlika med teboj in drugimi je v tem trenutku le v tem, da so tvoje izrazite in jih bolj čutiš kot drugi. Pa da nimaš ustreznih orodij, da bi jih lahko premagala.
Praviš, da hodiš k psihiatrinji. O čem se pa pogovarjata? Koliko časa se pogovarja s teboj? Resnično me zanima, če pri njej dobiš kaj zase in kaj je to. Veš, sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem našla pravo pomoč, ki me je potegnila iz brezna mojih senc. Vsaka pomoč prej je bila tudi koristna, vendar mi razen občasnih razbremenitev ni nudila ničesar. Potem sem se vključila v psihoterapijo in to mi je pomagalo na novo postaviti sebe in videti globino, ki je prej nisem. Trenutno se spopadaš s svojimi sencami, vendar verjamem, da je tudi zate sonce. In da prihaja in da bo prišlo. Vprašanje je, če bi ga sprejela?

Želim ti dan poln lepih sončnih toplih žarkov, da bi ti pregnale tvoje sence.

lp

Tatjana