Lep pozdrav!

Sem študentka, stara 21 let in imam kar precej NEštudentskih in skoraj nerealnih problemov. No.. zapleti iz mehiških nadaljevank so malenkost zame…

Od 15.leta sem živela sama, starši so se ločili že pred rojstvom, nato pa je prvo odšel en… nato še drugi. Do 19.leta sem skrbela za pradedeka vse do njegove smrti in do nedavnega še tudi v “njegovi hiši”, ki jo je zapustil meni. No, uradno moji materi.
Naj razložim: Oporoka je bila napisala, kjer jasno izreka, da vse zapušča meni. Podpisniki so se našli šele cca.teden dni nazaj oziroma da se bolje izrazim: izvedelo se je kdo so. Mati je namreč to oporoko uničila, saj ji jo je pradedek (po navedbah prisotnih) podal pred smrtjo. Mene ni bilo doma, saj sem se takrat šolala – še na srednji šoli. Zanima me ali je možno sedaj ta proces nekako obnoviti, glede na to, da mati te oporoke sodišču ni predala, čeprav je bila dolžna to storiti?

Problem je namreč tak: oče mi plačuje preživnino, ona pa bi naj (ustni dogovor) plačevala račune po smrti pradedeka (znašali so še manj kot preživnina od očeta), vendar tega ni počela in sedaj so mi odklopili vse kar je možno! Čeprav ne živi z menoj že torej cca. 6 let pa je bila prijavljena na istem naslovu kot jaz. Seveda si je z neplačevanjem nabrala nekaj tožb in sedaj to nepremičnino prodaja! Medtem ko bo ta prodaja njej krila najbrž kak čoln (glede na to da precej dobro živi), pa jaz nimam kam iti. Preprosto meče me iz hiše. In ker sem bila zaradi študija prisiljeni iti k dedeku in babici (tukaj si lahko kaj skuham, se stuširam, učim (!!!)) pa me je prijavla na UE, da ne živim na istem naslovu kot sem prijavljena. Naj opomnik, da bi to lahko jaz naredila vsa ta leta, ko sem bila še v moji mladoletnosti živeti sama in skrbeti za nepokretno osebo!

No, ker nisem dobivala štipendije, niti otroških in sem bila prisiljena delati dobesedno noč in dan (3 službe naenkrat+študij),saj je bil moj edini dohodek očetova preživnina (70e za informacijo) sem se odločila da stopim na pristojni urad za socialne zadeve in jih prosim da na razgovor pokličejo še mati, da uredima neko osnovno preživnino, vsaj toliko da bom dobila štipendijo ter otroški dodatek..delati sem pa tako bila navajena vedno.
Tukaj pa nastopi problem: pripravljena je bila dajati minimalno (to je ves čas povdarjala) in po dobesedno 2-urnem prigovarjanju socialne delavke pristala na 100e mesečno (ki jih tako ali tako ne nakazuje), na sodišču pa se prikaže sredi januarja v kratkih hlačah in joka kako nima niti za higienski vložek (v bistvu sem jaz to povedala socialni delavki, ker če verjamete ali ne… sem bila na točki ko resnično nisem imela dovolj denarja – plačevati moram namreč vse ostale stroške: zavarovanje za avto, bencin, karta za prevoz, hrana, stroški telefona, interneta…. in po novem še torej najemnino + stroške). In sodnica začne pridigo meni kako moram ceniti svoje starše. Verjamite, še preveč jih. Ničesar ne pogrešam bolj kot staršev in nič ne boli bolj kot to, da moram danes to pisati oziroma ob tej misli zaspati, vendar od tega ne morem živeti. To ni bila moja odločitev. Delovne navade imam, v šoli resnično nimam problemov, kljub stanju v katerem sem (odličnjakinja in sedaj povprečje nikoli pod 8,5).
No problem: tukaj pa se začne klevetanje. Čeprav živi v pravljici mi je dala jasno vedeti, da si jaz teh 100e ne zaslužim. Začele so krožiti govorice iz njenih ust ter ust njenega partnerja (slišala na lastna ušesa, saj hodita na obiske okoli vseh sorodnikov in celo mojih prijateljev, sošolcev..in 1x sen bila na obisku pri sorodnikih in se ob njunem prihodu na dvorišče “skrila” v sosednjo sobo). Govorice oziroma njuna pričevanja (!!!), kako sem bila fizično nasilna (nasilen je bil le materih partner in če priznam se ga resnično bojim, človek je manijak, nikoli govorila z njim ampak me je 1x čakal na dvorišču in bum, še danes ne vem zakaj), naj bi prodajala spolne usluge in to celo tudi njemu vendar me je gladko zavrnl (?!?… :o), ker se je seveda začelo pojavljati vprašanje zakaj toliko delam je njuna plat ta: ker kradem vsepovsod in tako ali tako vem da me bodo slej kot prej nagnali (spet: :OOO), ko sem se torej bila prisiljena odseliti do dedeka in babice naj bi ju okradla in zažgala pol poslopla (naj omenim da sem tam živela od malega, vse kar sem imela sem dobila od sorodnikov ali kupila sama.. izjeme so prijatelji od katerih sem prejemala darila za rojstni dan, božič, še prenova ki je pradedek ni dokončal je sledila na moji finančni podpori). Torej v hiši ni bilo nič njenega, polek tega sem pa odnesla le oblačila. Še pohištvo sem ji pustila – vse za mir na tem svetu heh. No o tistem kurjenju pa se mi niti malo ne sanja.

In sedaj me preiskuje policija na vseh koncih in krajih: prijava da sem ji odtujila njeno lastnino (mislim kaaaakoooo?? če se odseliš si verjetno odneseš oblačila), center za socialno delo pa me želi strpati bog ve kam, ker jim je tako potožila da sta sedaj z delavko težki prijateljici, in kličejo me na razne razgovore: saj bi naj med že vsem naštetim prodajala drogo in jo seveda tudi v veliki meri uživala, vedno naokrog hodila pijana, in očitno povzročala vse slabebo kar mu pač v določenem trenutku pade na pamet.

Resnici na ljubo: hvala bogu za vse, ki so mi stali ob strani. Skozi vsa ta leta me je pri zdravi pameti držal le pristen človeški odnos z večino (očitno bi lahko mnoge izvzela) mojih sorodnikov.
Vendar: jaz resnično ne vem kje bom živela, saj si komaj privoščim plačilo že teh položnic ki jih imam + prevoz do faksa. Nabralo se mi je nekaj dolgov (saj bi naj prvi dve leti mojega vozniškega izpita zaradi majhnih položnic zavarovanje za avto, ki je pisal name krila mati…seveda položnic ni plačevala in sedaj veselo pobirajo vse iz mojega računa – ta je seveda blokiran za vse dvige).

Če sem se nedavno sprijaznila z tem, da moja mati pač ni tista standardna mati od katere bi pričakoval vsaj (!!) neke vrste podporo če že ljubezni ne, pa se sedaj s tem resnično ne vem spopasti. Poskušam, vendar me nikjer ne jemljejo resno, tako kot me na socialnem niso. Sem le otrok, ki je potožil njim ker ni smel na neko zabavo. Res imam ta občutek. Odvetnika, ki bi bil pripravljen dati nek nasvet ne najdem in ne najdem, saj so vsi naenkrat takoooooo zaposleni ko namesto denarnice na mizo položim vlogo za brezplačno pravno pomoč…..

Res ne vem kam dalje, kako dalje… Vendar preden grem dalje: ne vem kako se spopasti z tem “trenutkom”, ki kar ne mine in ne mine. Poskušam iti naprej mimo vsega mirno, vendar iz mene kar mozna in mozga (mati namreč)… Grem in ji pustim vse za kar sem delala skozi vsa ta leta, za kar sem se učila nenazadnje. Psutim ji popolno opremljeno hišo, obnovljen ni le zunanji del (fasada, streha). Joj, centralne še mi tudi ni uspelo financirati.

Res ne vem. In trenutno moram priznati da sem v trenutko, ko me je iskala policija še upala v kanček dobrega v njej. Ampak ko pa vsi govorijo da sem prostitutka (no, ko bi le rekli tako lepo), odvisnež, preprodajalec, tat… in ko to poskuša storiti tudi uradno, no v tej točki pa priznam, in grdo se bo slišalo, ampak tukaj pa je črta. Tudi če gre za mater! In ne, niso me starši tako vzgojili, tako me je vzgojila knjiga in pokojni pradedek!!

Pripravljena sem storiti vse. Pa ne za dobro življenje – za sebe, pa naj živim tako ali drugače!

Oporoka oz. zapuščina nikoli ne zastara, tudi če je bila oporoka izvršena pred mnogimi leti lahko oškodovanec ponovno zahteva zapuščinsko razpravo.

Staršev ti ni potrebno nenehno in neomajno spoštovati. Če boš znala to sprejet boš hitro začela reševati svoje probleme.