Dobre žene
Pozdravljeni vsi skupaj,
zanima me, kaj počnete, da lahko same pri sebi rečete, da ste dobre žene svojim možem.
Sem novopečena žena in sicer približno vem, kakšna naj bi bila, da bi bil moj mož zadovoljen v zakonu z mano (in obratno, seveda!). A v vsakodnevni naglici, obveznostih in včasih tudi problemih pogosto pozabimo na svoje dobre sklepe in tako sem ugotovila, da se trudim biti dobra delavka v svoji službi, trudim se biti dobra prijateljica, najbolj pa bi se morala v bistvu potrudit za dober zakon, kajne? Z možem imava dobre odnose, imava se zelo rada, zavedava se, da se je treba za dober zakon potruditi, zato me zanimajo izkušnje ljudi, ki so že nekaj časa poročeni. Morda pa kaj novega izvem in se bo čez nekaj let izkazalo, da je bil kak vaš nasvet zelo dragocen za najino ljubezen!
Na kaj torej še posebno pazite v zakonu, česa za nobeno ceno ne opustite, ker veste, da je to ključnega pomena za dober odnos z vašim možem?
Seveda so več kot dobrodošli tudi odgovori moških na tem forumu!
Hvala in lep sončen dan vam želim!
Vzemita si čas samo zase. Naj bo to petek zvečer ali pa vikend. Še posebej, ko bosta imela otroke, si vzemita prosto popoldne ali vikend v toplicah. Pa naj bo to ali samo poležavanje ali pa žur do konca, karkoli, samo da bosta to počela skupaj. Pa ne pozabi, seks je zakon vsakega zakona (poleg komunikacije)!
Kot prvo me je izredno odbil izraz “dobra žena svojemu možu”……….slišalo se mi je tako puritansko konzervativno pohlevno, brrrrr. No, ampak v nadaljevanju vidim, kaj v bistvu si mislila.
Torej, 25 let skupaj, dva otroka, dober stabilen zakon. Če pomislim zakaj je to tako, bi rekla:
1. Oba sva se na začetku poznanstva in kasneje zakona neskončno ogromno pogovarjala (še ni bilo otrok, je bilo dost časa:-) . Na ta način sva ugotovila, kakšne življenske cilje ima kdo, kakšne prioritete, vrednote. Tako sva lahko določila smer in tempo. (oba sva družno ugotovila, da nisva materialno obsedena, en flet bo čist ok, sva družinska tipa, imava določene karierne cilje, življenski nazor pa je enak)
2. Sem precej emancipiran tip, mož to ceni, najin odnos je enakopraven. S tem ne mislim totalna delitev dela natanko na 1:1, določene stvari bolj jaz delam, druge on, a jasno je obema, da je delo tu, treba ga je naredit, to je skupni problem.
3. Zaradi obilne komunikacije sva se navadila usklajevati in enotno delovati. To je bilo posebej pomembno pri vzgoji otrok. Otrokoma greva včasih prav na jetra, ker sva tako usklajena :-))
4. Pri službah sva se nekako dogovorila, da delujeva v nekakšnih valovih. Po prvem otroku je bila moja slućba na drugem mestu, potem je prišlo obodbje, ko sem poprijela in je mož iz službe šibal v vrtec, večkrat ostal na bolniški itn. Po drugem otroku sem zopet jaz. itn itn
5. Kompromis, strpnost, to je zmagovalni recept. Moraš se znati pogovarjati, moraš znat kdaj tudi popustiti, se prilagoditi. Seveda pa velja budno pazit, da je tehtnica nekako v neki časovni dimenziji uravnotežena.
6. Zmagovalni recept za odnos – stalno se nama nekaj dogaja. Leto ni enako letu. Seveda pride obdobje krize, posebej ko so otroc majhni, vse je tako intenzivno, naporno. A generalno gledano, paziva, da ne padeva v neko brezvezno monotonost. Menjavali smo avte, stanovanja, jih opremljali (koliko debat:-), planirali vsakotedenske družinske izlete v hribe, vsako leto krajše potovanje, našla sva nek skupni hobi, ki naju je zelo potegnil, potem čez leta še enega, eden se je vrgel v dodatno izobraževanje, čez nekaj let drugi, vabiva prijatelje na obiske, na skupne izlete itn itn……….. mislim, da je najhuje za zakon, ko padeš v monotonost. Ko je dan enak dnevu, ko je vse sivo. Tega se bojim kot hudič križa in to intenzivno odganjam.
7. Sprejela in da rečem, sprijaznila sva se tudi s slabosti enega in drugega. Mož je recimo človek bolj brez domišljije. Č bi nanj čakala, da se spomni, kam gremo čez vikend, bi se načakala. In kaj čmo, generiranje idej, predlogov glede izletov, dopustov itn sem bolj ko ne prevzela jaz, izbira naprej je skupna.
8. Še najpomembneje – nikoli, nikoli in res nikoli nisem visela na možu. Veš kaj mislim? On ni moj. Je samostojen človek, ki se je pač odločil del življenja ali celo življenje preživeti z menoj. In jaz z njim. Lahko bo to trajalo do smrti, lahko še 1 mesec. Nič ni samoumevno. Mislim, da to vedenje je izhodišče za vse ostalo. In zato pazim, da se osebno razvijam (ja, izraz in pol…), da ne zanemarim moje karierne poti, materialne pozicije, mojih prijateljic…..skratka da ostajam samostojen človek. In svet se mi ne bo podrl, če ostanem sama. Se mi bo zamajal, a ne zrušil. In on to čuti. Zato je vse skupaj še toliko bolj zanimivo :-)))
evo, dovolj 🙂
Veliko sreče ti želim, pa lepih trenutkov v tvojem zakonu!
Za zacetek je zelo pohvalno to, da o tem sploh razmisljas. Ponavadi pozabimo in se prepustimo toku dogodkov. Na prvem mestu bodi pazljiva glede komunikacije. Vzami si čas za pogovor, navadita se poslušat drug drugega, kako razmišljata, kaj čutita glede določene stvari ali problema: naj bo to pomoč v gospodinjstvu, skrb za otroke, spolnost, finance, zabava….jasno postavi svoja pričakovanja in meje in se o tem pogovori z možem. Ne pozabi ga spoštovat v njegovih željah, predvsem pa spoštuj njegove starše, seveda pa jasno postavi meje njihovega vmešavanja, če sploh. Moškim je to pomembno in ko boš sama mati boš to lažje razumela.
Druga past zakona je ko življenje postane realnost. Otroci prinesejo spremembo, kot ti je že predhodnica napisala, takrat si vzemita čas zase. Ne poskušaj biti super žena, ko to ni treba, poišči si pomoč, ker jo boš ptrebovala; organiziraj si gospodinjstvo, varstvo, družbo, da ga ne boš ovila okoli vratu s pričakovanji, ker bo zbežal stran. Takrat je pomembno, da ohraniš odnos kot sta ga imela prej, ko sta bila brez obveznosti in sveže zaljubljena. Ne nergaj, ne bodi utrujena, ne postavljaj otrok na prvo mesto pred njim. Vključi ga na primeren način, da bo tudi on začutil lepoto materinstva in pomen družine. Neguj stike s prijatelji, ki bodo imeli otroke in pazi, da ne bo zapadel v družbo samskih ali ločencev, to zna hitro dati skomine, da mu začne dogajati kaj drugega. Zgledi vlečejo….Če ima hobije kot npr šport ga v tem spodbujaj, vendar si poišči tudi sama nekaj za svojo dušo, da bosta oba zadovoljna. Določita njegov in tvoj dan za šport ali prijatelje, ostali čas pa preživite kot družina. Predvsem pa že na začetku pazi, če je nagnjen k morebitnim skrivalnicam: med vama ne sme biti skrivnosti, skrivanja telefona, računalnika…enako velja za tebe.
Edini pameten nasvet je torej: bodi vedno ženska v katero se je zaljubil….srečno.
To tvoje vprašanje meni zveni precej patetično, pa saj ne obstajajo pravilniki za čustvovanje v zakonu? ljubezni ne moreš na gumb priklicat. Bolj se boš trudila drugega osrečit, bolj ga boš pravzaprav onesrečila, ker boš pri tem pozabila nase.
Čustva so naravna reč, in če se boš po trepalnicah metala, ne boš mogla spremenit dejstva, če se boš zatreskala, čez 5,10 al 15 let v koga drugega, ali se bo to možu zgodilo.
Zato, nikar razmišljat, saj za zakon ne obstajajo priročniki v stilu “kako v 10 korakih postati večno ljubljena žena in za vekomaj omrežiti moškega”
Sprosti se in uživaj vsak dan sproti, to ti je edino zagotovilo, da boš imela lepo življenje pa je čisto vseeno ob kom.