Predvidevam, da je knjig na temo o depresiji malo morje, a želim vedeti, katera je tista res najboljša, ki podaja vse razlage za nekoga tretjega, ki depresije nima, ampak želi razumeti?

Hvala.

Tudi če si zunaja opazovalka boš depresijo najlažje razumela, če bereš knjige, ki so namenjene ljudem, ki se spopadajo z depresijo. V takšnih knjigah so velikokrat opisane tudi življenjske izkušnje.

Priporočam: Kako biti in ostati bolan

Miran Rustja, slovenski skladatelj, pesnik, pisatelj in zborovodja, * 4. september 1957.

Rustja, doma iz Brij na Vipavskem, je vrsto let poučeval glasbeni pouk na osnovni šoli, sedaj poučuje klavir na glasbeni šoli. Vodi vrsto pevskih zborov in je z njimi izdal več glasbenih albumov, snemal za radio in televizijo. S svojimi pevskimi zbori koncertira tako doma kot v tujini. Prepotoval in koncertiral je v Italiji, na Sardiniji, na Madžarskem, Hrvaški, Avstriji, Srbiji, Nemčiji, na Češkem, Slovaškem, v Argentini, Braziliji, Urugvaju, Paragvaju,v Avstraliji. Izdal je tudi tri samostojne pesniške zbirke. Svoje pesmi objavlja v revijah, pri založbi Lipa je izšla njegova glasbena pravljica Joj, balončki, za otroke je uglasbil pravljico Juri Muri v Afriki in otroško opereto Mucin dom. Odmevna so njegova prozna dela objavljena v knjigah, z naslovom Kako biti in ostati bolan in Bolehne razdalje. Vsa glasbena dela so bila velikokrat izvedena in izšla na albumih ter bila posneta za radio in televizijo.

Veliko komponira za pevske zbore in je pogosto izvajan. Nekateri pevski zbori izvajajo njegove skladbe na mednarodnih festivalih in na tekmovanjih.

Vem ja, ampak problem je, ker niti ene takšne (dobre!) knjige ne poznam.

Kaj pa knjiga Depra?
Tukaj piše več o njej… http://www.depra.si/

Depresija za telebane? Sicer je še nisem prebrala, ampak po prelistanem se mi zdi, da bi znala biti fajn.

Depresija je lahko tudi posledica samozadoveljevanja.

V potrditev tega navajam besede Tomaža Akvinskega. Ta svetnik je namreč ostro obsojal samozadovoljevanje, »ker naj bi bil to zločin proti naravi«. Po njegovem je masturbacija hujši greh kot sta nezvestoba in posilstvo?!

Zaradi takšnega stališča Cerkve naj nas potem ne čudi, če je (takratna) duhovščina, (cerkveni) filozofi, pa tudi večina zdravnikov, masturbacijo razglasila za izredno škodljivo. Trdili so, da se fantom, ki »si ga mečejo na roko«, posuši roka; da jim zrastejo dlake na notranji strani dlani; da kaj zlahka oslepijo; da postanejo depresivni, tudi nori, da jim grozijo grbavost, tresavica, zlata žila, izguba vida, mozolji, ….

In zaradi takšnih informacij so – predvsem – starši sprejemali drastične ukrepe: fantkom so ponoči vezali roke, jih dajali v nekakšne prisilne jopiče, skozi kožico penisa so jim potegnili žico ter z njo spolni ud privezali k stegnu, seveda so jim okrog pasu natikali tudi varovalne železne obroče. »Nekakšne deviške pasove« so veselo uporabljali tudi za dekleta, prav nesrečna so pa bile tiste punce, ki so jim – vse do poroke – zašili sramne ustnice, ali pa še huje, ko so jim odrezali ali izžgali užitka-poln ščegetavček (kar ponekod v Afriki počno še danes).

Dokaj neprijetno mi je bilo, v članku z naslovom Čisti užitek – samo-zadovoljstvo, prebrati, da starosta psihoanalize Sigmund Freud (1856-1939) ni imel določenega stališča glede samozadovoljevanja. Dovoljeval ga je dečkom v razvoju, vse dokler ne najdejo “prave” partnerke za spolne odnose. Toda do samozadovoljevanja žensk je bil strog, saj jim pri samozadovoljevanju ni dopuščal svobode. Po njegovem mnenju naj bi se na draženje ščegetavčka odzivala samo mlajša dekleta, medtem ko bi morale zrele ženske vrhunec spolnega užitka doživljati v vagini.

Sam še vedno spim v hlačah z zapetim pasom; res ne bi rad postal depresiven.

Sram te je lahko, ker si delaš norca iz bolezni!!

Vsem ostalim: hvala.