skrbi
Pozdravljeni vsi skupaj.
Odločila sem se, da vam pišem, ker sem se znašla v čudnem stanju, obdana s skrbmi, ki se mi čedalje pogosteje porajajo v glavi. Lahko imam super dan za sabo, potem pa kar naenkrat bum, začnem razmišljati o samih negativnih rečeh.
No naj povem, da sem stara 22 let, bliža se konec študija, obenem se bliža moja prva prava služba, počasi načrtujem korak naprej v svojem življenju; torej poleg naštetega še selitev na svoje, s partnerjem. In se dobro zavedam, da v tem stanju, ob teh velikih življenjskih korakih, postane človek morda malo zmeden – vendar še vseeno se mi zdi, da gre v mojem primeru to predaleč.
Normalno je recimo, da v tem stanju človeka skrbi, če bo našel službo pa to.. ampak pri meni gre to še dlje, jaz se sprašujem, če sem sploh sposobna za opravljanje poklica, za katerega sem se usposabljala tekom študija, ali me bo sploh kdo vzel v službo in če že, kaj če me vržejo že po prvem tednu, ker bodo ugotovili, da sem nesposobna? Kaj če se ne bom ujela s sodelavci? Kaj če ne bom znala niti nekega osnovnega opravila? Kaj če….
Potem se sprašujem glede partnerja, če je res pravi? Če se bova znala spopasti z ovirami, ki jih občasno na pot postavi življenje? Ali se bova znala usklajevati? Ali bova znala lepo vzgojiti otroke? Zame je ta selitev in načrtovanje otrok en ogromen korak. Pa ne, da nisem pripravljenega nanj, zelo se veselim tega, želim si ustvariti družino. Vendar, sedaj je vse tako preprosto, ni nikogar vpletenega v najino življenje, lahko delava kar nama zapaše, če ugotoviva, da nama ne gre, se lahko mirno sporazumno razideva. Ko bodo otroci, je vse drugače. Potem tu ni prostora o negotovostih. Konkretno: kaj če imava otroke in potem ugotoviva, da nisva za skupaj, da jih ne znava skupaj vzgajati, ker sva tko različni osebi? Potem se ne moreš kar ločit.. ko imaš otroke, skupen dom.. enostavno meni to predstavlja nekaj groznega. Pa saj se imava s partnerjem fajn, samo sva si precej različna. Kar je trenutno vredu, ker se dopolnjujeva, sva kot neke vrste jing in jang. Kaj pa ko bo prišlo do resnejših življenjskih odločitev? …. Bojim se narediti tolikšne korake naprej, ker ne vem, če so pravi.. kaj če niso? In zakaj razmišljam v tej smeri sploh? Zakaj se sploh s tem toliko obremenjujem, zakaj se enostavno tega z vsem srcem ne veselim, tako kot se ostale vrstnice, ki nekatere že imajo ali pričakujejo otroka in so neskončno srečne, jaz pa se samo sprašujem to in ono…
No, če grem še dalje. Pretirano, ampak res pretirano me skrbi za moje najbližje. Zavedam se, da bom kmalu šla od doma in se že zdaj jočem ob misli na to. Pa hočem iti na svoje in se veselim tega.. ampak, ko pa po drugi strani pomislim, da so to moji “zadnji” skupni trenutki z družino, me pa prav panika zagrabi. Ko sedimo vsi skupaj v kuhinji in se pogovarjamo, ko sedimo v dnevni sobi in skupaj gledamo tv, ko skupaj večerjamo… takrat jaz mislim samo o tem, kako tega kmalu ne bo več… No, saj bomo hodili drug k drugemu na obiske, vendar to ni to! Kar naenkrat tvoj dom ni več povsem tvoj dom, kar naenkrat sproščena druženja zamenjajo formalnejši obiski… Potem se spomnim na mami in mi je strašno hudo ob misli na to, da jo “puščam samo”. Saj ima očeta, ampak, ona je vedno bila navajena biti nekako z mano.. Pride večkrat v mojo sobo in se pogovarja z mano o 1000 stvareh, o katerih se ne bi z nikomur drugim… niti s prijateljicami. Pravzaprav, je ona zelo zaprta oseba in zato mi je še toliko huje, ker se mi zdi da bom s svojo selitvijo pustila veliko praznino v njenem srcu. Že zdaj mi je hudo, ko grem večkrat k fantu in prav vidim, da je žalostna da grem, čeprav ničesar ne reče. In potem pri fantu razmišljam o njej in upam, da ni osamljena… Saj ima očeta, ampak še vseeno, z mano je imela prav take posebne pogovore, kakršne imajo lahko samo mame in hčerke.
No ko vse to razmišljam, grem celo še dlje, sploh ko gledam kakšen žalosten film in razmišljam, da se je kar naenkrat življenje začelo obračati strašno hitro. Strašno me je strah tega, da mi umre kdo od bližnjih. Toliko enih nesreč zadnje čase, bolezni… tako se bojim tega.. ker ne vem, če sem dovolj močna, da bi se s tem uspela soočiti. Ali pa da bi bilo z mano kaj narobe, joj groza me je pomisliti na to, preveč obožujem življenje. Že samo misel na starost me užalosti. Sem že imela pred kakšnima 2 letoma takšno obdobje, da sem zaradi teh stvari veliko večerov prejokala, potem pa je bilo kar naenkrat bolje.. Sedaj pa se bojim, da se to obdobje vrača.
Skratka, nekaj čudnega se z mano dogaja, pa ne vem kaj.. ne vem zakaj imam tako črne misli in zakaj tako negativno gledam na vse in zakaj sploh toliko premlevam vse te stvari, namesto, da bi se osredotočila na pozitivne? Kako naj si pomagam? Se je to tudi komu od vas kdaj to dogajalo??
Tole sem zelo na hitro napisala, ker sem kar metala svoje občutke iz sebe, tako da upam, da je tudi razumljivo napisano, da ste uspeli razbrati moje težave. Upam, da mi boste lahko kaj svetovali. Ker se mi zdi, da prihajam res v pretirano stanje z vsemi temi skrbmi…
Pa se opravičujem, da sem bila tako dolga. Cenim, če se vam bo dalo vse prebrati in podati kakšen nasvet.
lp,
Nina
Draga “Ninaja”!
Evo me, pa imam čas, da ti odgovorim… 2x sem šla zelo natančno skozi tvoje sporočilo in se lahko zlahka vživim vate in v to, kako ti je.
Morda si bila kar dolgo obdobje izpostavljena preveč dražljajem in zdaj tvoji možgani že pretirano meljejo prav vsako najbolj mini-malenkost. Kot bi bila malo “izgorela” ali pa v stanju, podobnemu tistemu, ko premalo spimo ali preveč delamo oz. se sploh nečloveško naprezamo. In takrat se nam zlahka zgodi, da kaj preveč vidimo ali slišimo ali občutimo – če malo karikiram. Lani konec leta sem bila na izobraževanju Izgorevanje na delovnem mestu, na katerem smo se učili vaj, s katerimi ga lahko preprečimo. A če izgorevanje že je, pa je treba iti pod nujno najprej na dopust oz bolniško.
Lahko pa, da ni samo to in da gre zraven za še kaj drugega. Kaj pa, če bi se obrnila na svojega osebnega zdravnika, da ti pove, za kaj bi še lahko šlo? Lahko gre tudi za to, da si že kot temperament bolj zaskrbljen tip, ki se do konca izmuči z razmišljanjem o vsem tem, o čemer pišeš. Ali pa imaš vzorec od doma, da se je potrebno zaradi vseh stvari toliko presekirati.
Morda bi si v takšnih trenutkih, ko začnejo možgani delati “na ful”, pomagala tako, da bi se usedla in vse to iz glave spravila na papir – da bi se vsaj malo razbremenila? Tudi kakšna sprostitvena tehnika bi ti prav prišla, je pa res, da na tolikšno razdraženost dati neko tehniko morda ni najbolj smiselno. Morda bi ti takrat pomagal dolg sprehod, ker ko hodimo, se začne celotno dogajanje v prenapetem telesu in psihi drugače “sukati”.
Vse pa je najbrž tudi zelo povezano z obdobjem, v katerem si, ko se ti obetajo velike spremembe. Po 1 strani se jih zelo veseliš, po drugi strani pa ne veš, kaj te čaka v novem obdobju. Ampak v življenju itak vsak dan tvegamo in ni nobenih garancij, da nam bo pa tako in tako ali pa tako in tako. Najbrž moramo kar vsi nekako skočiti v vodo in plavati…
Toliko torej danes od mene! Želim si, da bi te vsaj kaj od tega nagovorilo in morda malo umirilo…
Maja
Iskrena hvala Maja, za odgovor.
Mislim, da imaš prav, glede tega pregorevanja. Vendar, zakaj se mi to sploh dogaja? Imam toliko prijateljev, ki so v istem stanju (vrstniki, ki enako prestopajo ta življenjska poglavja), vendar se njim to ne dogaja. Oni enostavno, tako kot si rekla, “zaplavajo” v to. Jaz pa vse skupaj premlevam in premlevam… Se zgodi, da se par dni počutim prav super, da bi gore premikala – potem pa me en dan kar sesuje in začnem razmišljati o vsem tem.
A lahko poveš kaj več o teh vajah, ki preprečujejo izgorevanje? Se kako posebej imenujejo, da bi jih našla na spletu mogoče?
Kar se pa osebnega zdravnika tiče – nekako me je sram pristopit do njega s to težavo. Tukaj na spletu je le vse anonimno, tam bi se pa morala dejansko izpostavit, pa čeprav le pred zdravnikom. Sram me je tega. Se bojim, da bo zdravnik samo rekel “ah ti si še premlada, da bi se sekirala” in bo to vzel kot nekaj otročjega..
In še glede tega, da bi vse skupaj zapisala na papir – sem že poskusila v obliki dnevnika, vendar sem na ta način samo še bolj premlevala vse skupaj.
Danes sem imela spet tak dan, tokrat sem bila osredotočena na smrt in na to, kako zelo se je bojim. Prav jokala sem zaradi misli, da je življenje minljivo, ker ga imam preveč rada, preveč lepo mi je in me je groza misli na vse te bolezni, nesreče, na starost, ko veš da se bližaš koncu.. kar zmrazi me, ko pomislim, danes pa sem bila nek trenutek prav paranoična zaradi tega.
A ni ironično, da se strašno bojim smrti, da mi je žal tega čudovitega življenja, ravno tega, v katerem se toliko presekiram glede vsega? sem pa res eno čudno bitje 🙂
Pa da ne bo kdo narobe razumel, se ne smilim sama sebi, samo rada bi našla rešitev, rada bi kakršenkoli nasvet.
Hvala Maja, da si se odzvala in upam, da mi sporočiš kaj glede teh vaj, ki si jih omenila.
Lp, Nina
Draga “Ninaja”!
Lej, glede teh vaj in to sem pomislila, da bi ti kar napisala ime osebe, ki nas je imela na tem izobraževanju: BARBARA REPINC, 041/358-593. Mene je njeno delo navdušilo in ona konkretno pomaga ljudem, ki so med drugim izogreli, kot terapevtka.
Pokliči jo in prepričana sem, da ti lahko pomaga. Takšni, kot je ona, so redki…
LP. Maja