Pozdravljeni

Prisegla sem si ,da nikoli ne bom pisala o svojih težavah na forume v neko virtualo,ampak ne morem več.Nikogar nimam,ki bi mu lahko zaupala.Petnajsto leto živim že v neki vasi pri bivšem partnerju,ker nimam kam.Sem brezposelna,k družini ne morem (od tam sem šla, da bi se jih rešila).
Upam,da se bom sestavila do večera,ko se bivši partner vrne -recimo mu mr.X. Ne vem kdaj sem nazadnje pošteno spala. (danes zaradi bolečega prsta v katerega mi je zaloputnil vrata od avtomobila -ponesreči, cca.3.5 ur). na skrbi imam diabetičnega psa, da tudi to obstaja in nimam nikogar,ki bi pomagal.Njegova mati s katero sva se danes konkretno sporekli,noče pomagati.Samo včiraj sem si želela da bi se lahko naspala in da bi ona nahranila psa in mu dala inzulin, pa je zaglumila,da pes noče jesti (valjda da ne-to ve že dolgo;))! in seveda ni naredila ničesar konkretnega.Kar naprej nama meče naprej,da sva sama kriva ,kaj da sva ga pa pripeljala k hiši (btv.prišel je z nekimi znanci in pri naju ostal.Omogočila sem mu več kot 10 let lepega življenja) in da ga ona že ne bo imela pri sebi ali ga nahranila.ne vem kdaj sem bila nazadnje zunaj po 19h uri zvečer zunaj,kdaj nazadnje na dopustu, ali v miru in brez skrbi na soncu… 3 dni nazaj sem dokončno pregorela.Zvečer sem mr.X-u povedala,da ne morem več,da sem izčrpana in v stresu,da naj kdaj ona poskrbi za psa.V obraz mi je vrgel,da ne bo več skrbel zame,da mi ne bo dal jesti in da naj se že poberem iz bajte.Saj bi se pa nimam kam.Nimam službe,pri 35-ih nimam delovne dobe (ja ker sem gnoj) in nimam doma.Moja familija me je poznala samo,ko so hoteli od mene kako uslugo ali denar,zato tja ne morem več in nočem! Po prepiru,sem zahtevala,da mi gre tankat avto (ko ni imel svojega ga je kar dolgo vozil,jaz pa sem se nekako hotela spet pobrati,čeprav nisem peljala že 2 leti). Ko se je vračal je baje zaradi gretja eksplodirala prednja šipa in včiraj ko sem imela pobožne želje naspati se in biti eno dopoldne brez psa se seveda nisem mogla. vseeno sem spila sama svojo kavo (pes je bil pri njegovi materi v zg. nadstropju) in počutila sem se kot tat!!!!!!!!! zaradi ene ušive kave v miru!. (no šipo sva zruhtala in šla zvečer medtem,ko jo je mehanik popravljal celo na pol urni sprehod). Gospod je danes šel na sindikalca na smučanje:))))) ,mislila sem da bom sfolgala kot vedno.Pucanje,hranjenje psa,pucanje……… Niti poklical me ni (sem ga jaz in ga poslala v ..).Z njegovo materjo,ki pa je prišla zjutraj izrazit “pomoč” in kao iskat psa in ga pripeljat k meni, pa sva se grdo grdo sporekli in na koncu sem jo vrgla ven iz “najine oz. njegove” predsobe. Hudo mi je! Nočem, da da psa uspavati samo zato,ker sem JAZ sesuta .Res je star,bolan in včasih sploh ne ve kje je ampak hočem,da umre,kot je živel!svobodno!. Nočem ga na vesti,molim samo,da se sestavim in ga ob 19h kot vedno spet nahranim in potem tako naprej še vse naslednje dni. Gospod X pa smuča.

Žal mi je za tole dolgo verjetno komaj čitljivo solato,jutri mi bo žal,da sem pisarila v virtualo, ampak nikogar nimam.
Ok.saj bo.

Spoštovana!

Jaz sem pa vesela, da ste se vseeno odločili opisati svoje težave, čeprav v t.i. vitualo. Na drugi strani se še vseeno nahajam resnična oseba, le način komuniciranja je rahlo okrnjen. Kakorkoli, ni dobro, da ostajate sami s svojimi težavami in mogoče vam lahko prav to vaše sporočilo in odgovor nanj predstavlja nek odmik od vsakodnevne rutine, od občutka ujetosti v situacijo, ki že kar pošteno načenja vašo osebnostno integriteto.

Zdi se, da se nahajate v nekem začaranem krogu. Imate zelo slabo samopodobo, zato se ne čutite sposobni oditi na svoje in zato ste odvisni od bivšega in nesojene tašče, kar pa zopet predstavlja hud udarec vaši samopodobi, če je ne celo povsem dotolče. Verjamem, da se tako nizko vrednotite zaradi izkušenj iz otroštva, vendar te izkušnje so minile, niso pa minile posledice, ki jih nosite. Lahko pa se tudi teh rešite. To, da niste zmožni oditi na svoje, ni dejstvo, to je vaše videnje realnosti. Zamislite si, da bi vas partner izselil… nekako bi se morali znajti. Znalo bi se zgoditi, da bi se zatekli k staršem, čeprav neradi, a predstavljajte si, da vas niti starši ne bi sprejeli, kar je teoretično možno in v določenih primerih tudi realnost… To, kar bi storili v tistem trenutku, lahko ukrepate že sedaj. Ne čakajte, da vas razmere prisilijo, potisnejo v določene življenjske situacije, sami prevzemite pobudo za spremembe, prevzemite kontrolo nad svojim življenjem. Razmere, v kakršnih se nahajate, so eden od razlogov, zakaj se ženske zatečejo v materinski dom, so t.i. nevzdržne razmere. Je pa res, da tako nezadovoljujoče, nesvobodno, odvisno od drugih živite že celo svoje življenje in vam drugačno življenje zato morda predstavlja nekaj strah vzbujajočega, nekaj na kar niste pripravljeni, za kar niste opremljeni. Kaj pa, če ste že odvisni od takšnih odnosov, od teh razprtij z bivšim in njegovo mamo, tako da jih po domače rečeno že kar rabite? Tudi če je tako, to ne pomeni, da ne morete oditi. Enostavno pojdite, s spreminjanjem teh vzorcev, ki krojijo vaše življenje, pa se lahko pričnete ukvarjati po tem.

In sedaj se nahajamo pred oviro, ki otežuje reševanje vašega primera (saj kdaj pa ni kakšne ovire, s katero bi se bilo potrebno ukvarjati…) in to je vaš diabetični pes, za katerega skrbite kot mati za svojega otroka. Kar se bojim, pa je, da v materinskih domovih in sorodnih ustanovah ne sprejemajo domačih živali. V našem domu smo že poskušali tudi z domačimi živalmi, a se je pri nas zelo slabo obneslo. Ne veste pa, dokler ne vprašate, se ne skušate dogovoriti… (http://med.over.net/telefonske_stevilke/seznam_materinski_domovi_varne_hise.php). Druga možnost je, da poskušate najti nekoga, ki bi bil zanj pripravljen skrbeti, morda bi se skušali z bivšim partnerjem lepo pogovoriti in dogovoriti, da odidete na svoje, on pa prevzame skrb za psa, ker bi ga vi po vsej verjetnosti težko vzeli s sabo, ali tretja, da si rečete, da ste za časa psičkovega življenja skrbeli, da mu ni bilo hudega, sedaj pa je čas, da poskrbite zase, njemu pa namenite neboleč odhod … Mislim, da bi bil, katerikoli od teh 3 izhodov, zrela in odgovorna odločitev in da ni razloga za slabo vest niti v slednjem primeru, katerega bi se poslužili v skrajni sili. Namreč, če tako pogledate… ves čas ste skrbeli in skrbite, da je ima vaš pes lepo in svobodno življenje… kaj pa vi? Nič od tega. Tudi vi imate pravico svobodno zaživeti, brez staršev, svojih, partnerjevih in brez bivšega partnerja. Če sta se s partnerjem razšla, še vedno pa bivate pri njem, pomeni, da sploh ne morete po razhodu začeti znova, še vedno ste vpeti v vajino zvezo. Škoda je vaših vitalnih let življenja, da bi jih zapravljali z životarjenjem v neki vasi pri bivšem partnerju. Pa če greste v najslabši “pajzelj”, v najbolj obrobnem kraju in si delite kopalnico in kuhinjo, je boljše kot to. To pa mislim, da si z DSP-jem tudi lahko privoščite.

Še eno sporočilo bi vam poskušala posredovati, namreč, njegova mama ni dolžna skrbeti za tega psa. Verjamem, da ste že izčrpani od te skrbi, a to, da skrbite zanj je vaša odločitev, vaša dobra volja in sedaj že tudi odgovornost. Mislim pa, da je vaša izčrpanost še bolj psihične narave, kot fizične in je povezana z odnosi in razmerami, v katerih živite. Pes, sam po sebi, vam po mojem mnenju lahko še olajša preživljanje vsakdanov, ker predstavlja neko osmislitev. Hočem reči, da skrb tašče za psa je povsem njena dobra volja in je zato škoda, da zaradi tega prihaja do sporov. Verjamem, da imate pričakovanje, da bodo tudi vaši bližnji premogli takšen čut do živali, a zavedajte se, da to pogosto ni tako. Vaša tašča ni tako kritičen primer, a ob skupnem bivanju pridejo vsi negativni vidiki bolj do izraza.

Poleg tega imam občutek, da včasih pozabite, da je mr.X vaš bivši in ne sedanji partner. In, če sem malo nesramna, ne vem, kaj se vas tiče, če je šel smučat in zakaj bi vas moral klicati? Saj tudi vi lahko greste, kamor želite, če imate možnost. Vprašanje je nekoliko izzivalno, izrečeno je bilo na bolj hudomušen način, a vseeno poskusite odgovoriti nanj.

Upam, da vam ni žal za pisanje in vedite, da ste sposobni uresničiti cilj, da zaživite svobodno na “svojem”, čeprav najetem, če si boste le zadali tak cilj in verjeli vase. Jaz verjamem v vas.

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Spoštovani,

Lepo se zahvaljujem za odgovor. Moram povedati, da ne morem k staršem,žal. Oče je zapit in že vse življenje pokopava še živečega svojega očeta, ter mi razlaga da je najprej on pol smo pa otroc (sanjari namreč o hiši deda in Bidermajerčku-neki usrani jedilnici iz lera 1800 in nekaj), mati pa je zadet narkič,ki ji je mar samo kje bo dobila naslednji đoint!. K dedu in bratu ne grem -ker sem prekinila stike (dobra sem bila namreč samo,ko je bilo treba drugim delat usluge,sama pa sem smet in nočem poslušati “Dokler sem jaz gospodar…!”.čeprav imam nek delež po pokojni stari materi.).Tu je še teta (neka socialna delavka drugače),ki hoče svoj delež in vsi samo čakajo kdaj se bo kdo stegnil, da se bo prodajalo nepremičnino in jerbalo!!! naj grem tja in čez nekaj časa spet postanem brezdomec. Zdaj sem vsaj v eni sobi z bivšim in psom. lahko grem samo nekam pod most zmrznit.Žal mi je ampak res ne vidim ven. Ne upam si sesti za volan in se odpeljati,tako dolgo je že kar sem se nazadnje,enostavno nimam moči.
Vem da bi bila skrb za psa dobra volja nesojene tašče,ampak hotela sem se samo naspati!!!!!!!!!!!!! samo to. To da bivšemu ne bi bilo treba klicati mi je jasno, ampak glede na to da mi je OBLJUBIL pa je obljubo požrl,mi je snelo pokrov. Ko je prišel domov,ga je skrbelo samo to kot mi je očital -kaj si bodo mislili o njem zdaj sodelavci ko je po CELODNEVNI smuki šel domov po mojem klicu in ni mogel zunaj z njimi revež še večerjati. Važen je njegov ugled.In tudi šel je na smuko da bi se priliznil šefu,ki mu ne upa oporekati,saj mu je slednji zrihtal smučarsko opremo. Btw. tudi jaz bi šla kam ja in lahko bi pa ne morem! (nimam keša,svobode ker nekdo mora nasilo nabasati in zafiksat psa in nimam poguma.Nimam ga več! že dolgo.).Ne bi bila rada kraljica drame,saj v bistvu tega sploh nisem hotela.Želela sem si samo čutiti,da me nekdo sliši,nič drugega. In ja bi šla nekam v en pajzelj (se mi je sanjalo danes o tem,da sem v neki zmahani bajti srečna in svobodna), ampak nimam službe in je nikoli ne bom imela. Sama sem kriva za to ampak žal mi je in čas je šel po svoje,jaz pa sem se hotela potuhnjeno spremeniti v gospodinjo in peči neka peciva,samo da mi ne bi bilo več treba poslušati izjav: “Nč ne dewa,sam leži!”,pa saj ne ležim čez dan;). Od doma sem šla pri 19-ih ,iskala službo in je nisem dobila (da bila sem tudi izbirčna in pravim,da mi je žal!) ,če pa sem že kje bila nisem zdržala več kot 14 dni.Razvajena? verjetno.Nisem prenašala žaljivega načina komunikacije,ki sem je bila ponavadi deležna in nekeja zajebavanja,ker sem bila pač “gušter”,pa sem vedno šla.Večina potencialnih delodajalcev mi je govorila,da me ne more vzeti,ker nimam delovne dobe!!! in izkušenj!!! (ne bom jim pa valjda razlagala,da sem skrbela za svojo familijo za mt in 2 brata od 8-ega leta naprej,ko sem prodajala od vrat do vrat da smo imeli kaj žret.Kradla kikirikije v trgovoni,da sem zmogla sploh it od vrat do vrat.In ko včasih ni šlo,ni bilo fajn živet v napetem vzdušju in ob kruljenju želodcev!!!). In evo pri 25-ih sem naredila križ sama čez sebe. Pri 29-ih naredila še eno šolo,šla celo redno na faks,pustila (požirala 4 leta izobraževanja razne opazke in šikaniranja s strani sošolcev zaradi MOJIH petk in štirk),skratka zajebala kar se je zajebat dalo. Zdaj sem obupala do konca. Realnost -MOJA “realnost” je taka,da sem popolnoma nesposobna in nič ne znam, ne vem kako napišeš položnico,nimam pojma o milijon in eni stvari,ne bi znala prodat niti lastne ledvice. Tistega kar znam pa enostavno ne zmorem, ker pokam po šivih. Mogoče bo jutri lažje,ne vem.Rada bi si obljubila, da naslednjih 35 let ne bom pisala v virtualo in,da bom močna,pa mi tega ne bo treba in da bom že sama vse pošlihtala.Nisem več tista pogumna punca. Ne vem kdaj bom spet.Hotela sem samo,da me kdo sliši, hvala še enkrat,ker ste me.
Lep pozdrav,upam,da enkrat ne Sesuta, ampak Sestavljena.

Spoštovana

Verjamem, da ne vidite izhoda, a vedite da izhodi obstajajo. Vprašanje je le, če so za vas primerni, sprejemljivi, če vam predstavljajo boljšo rešitev od trenutnega stanja. In drugo vprašanje je, ali boste zbrali voljo in moč za odločilni korak.

Vprašali me boste, kje vidim kakšen izhod. Potencialne možnosti, ki jih vidim so:
– najem sobice s souporabo kuhinje in kopalnice
– neprofitno stanovanje občine ali nujni bivalni prostor
– materinski dom Zavod Pelikan – Karitas, ali katera druga organizacija iz seznama: http://med.over.net/telefonske_stevilke/seznam_materinski_domovi_varne_hise.php
– stanovanjska skupina za osebe s težavami v duševnem zdravju: morda boste rekli, da nimate takšnih težav, a mislim da ne glede na to, situacija že načenja tudi vašo psihično stabilnost in kot prehodna rešitev morda pride tudi to v poštev: http://med.over.net/telefonske_stevilke/seznam_drustva.php (glej podnaslov Duševno zdravje)
– zavetišče za brezdomce
– morda ste upravičeni do preživnine s strani bivšega partnerja (obrnete se lahko na Brezplačno pravno pomoč pristojnega Okrožnega sodišča)
– pomoč starejši ali onemogli osebi v zameno za stanovanje

Če se ne upate sesti za volan, vam ostane še možnost, da uporabite javna prevozna sredstva. Pomembno je, da sami sebe premagate in si rečete: “Zaslužim si nekaj boljšega in izkopala se bom ven iz te luknje, v kateri sem obtičala!” Vsakega dne, ki bi ga še preživeli na tak način, je škoda. Je pa res, da se boste po vseh teh letih takšnega življenja lahko na začetku počutili nekako preveč prepuščeni sami sebi in vam bo verjetno lažje živeti v neki skupnosti, ki vam nudi oporo. To pa ne pomeni nikakršen poraz, ampak le korak na poti do svobodnega življenja.

Kar se tiče (bivšega) partnerja, njegovih obljub in vaših neizpolnjenih pričakovanj do njega, ne bom komentirala, ker nista več skupaj in se mi zato to ne zdi več pomembno.

Nekje v vas se še skriva tista pogumna punca. Včasih je dovolj že, da si človek nekaj predstavlja. Tako si vi lahko predstavljate, da ste spet tista punca, ki se je pri 19-ih smelo odpravila na samostojno pot in na ta način tudi ravnate. Ni potrebno, da imate v glavi neko popolno rešitev in popoln načrt, za začetek je pomembno le, da najdete nek kotiček zase, kamor lahko odidete. Naredite nekaj za to že danes, npr. nekam pokličite, se nekaj pozanimajte, zberite določene informacije. Če si sami ne boste pomagali, vam ne more nihče drug, če pa boste pomoč poiskali in sprejeli, jo boste tudi dobli.

Naj vam uspe!

Jana Metelko, dipl.soc.del.