lep pozdrav.sem en primerek ki bi vsakemu znal pomagati le sebi neznamsicer sem fant star 29let.vse se je začelo v davnem otroštvu…..ampak niste psihiatri in nebom vam razlagal podrobnosti.začel bom pri sedanjosti!!! namreč moje življenje me je pripeljalo do tega da res več ne vidim izhoda! sem v duševni stiski priznam,kar ne pomeni da me treba filat z tabletami!!! namreč zaradi razburkane preteklosti sem danes na temu da sem fant brez izobrazbe…imam končano le osnovno šolo! in nisem dosegel niti najmanših ciljev!ostal sem brez službe…sem podnajemnik….položnice se mi nabirajo….zdaj imam za najemnino dati prvega ki pa nimam denarja! skratka res ne vidim več izhoda,ampak negre se tu več za materialne dobrine! tudi če bi denar padel sedaj iz neba in da plačam najemnino in položnice…gre se za to da nisem zadovoljen z svojim življenjem….ne želim več tako naprej živeti….delat le za minimalno plačo….nikoli si nebom mogel ustvarit družino.najhuje je ker vem kok sem sposoben….čutim to in sam sebi sem to že dokazal!vsako službo ki sem delal…sem začek kot delavec…končal pa kot pomožni vodja oz na bilokakšen način napredoval.tako globoko in iz srca si želim v šolo nardit nekaj iz sebe….ampak ne znese…kot podnajemnik…in z minimalno plačo sem že tako težko preživel…kaj šele da bi si lahko plačeval šolanje!tudi če čudežno preživim ta mesec….nič nisem naredil.nič…le podalšal trpljenje…nesrečen sem….!! vem da je žalostno da bi me osrečile materialne dobrine…ampak le zato ker želim nekaj nardit iz sebe….ostal sem sam na tem svetu,ker nimam denarja za pijače…ker nimam avta….in sem se počutil ponižno in sem z vsemi prekinu stike.sam sem na svetu dobesedno! nimam nobenga!sicer sem zelo zgovoren in znam se uklopit u družbo…ampak tko negre več!nevidim več izhoda in res nevem zakaj vam pišem in vem da niti vi nimate čarobne palice a mogoče sem rabil le nekomu dat to ven….kar vem da mojih težav nebo rešilo….ampak je lažje,tud če nakoncu ne pošljem ta mail….dejstvo je le da sem dal ven! zakaj je življenje tko kruto?? nerabim luksuza….le v šolo bi šel rad le to! ker tu se začne! jaz tko nemorem živet celo življenje….ker se počutim sposobnega več in prav je tako bog nedej da bi bil stem zadovoljen! v življenju mi je bil cilj pomagat drugim…ker zlahka prodrem v dušo drugih oz pogledam globoko vanjo….in veliko ljudem sem pomagal in mislim da je to moje poslanstvo…a zakaj sebi ne znam…zakaj? ne nepričakujem odgovora brez skrbi!! nevem res….še pet oz 6 dni me loči…od totalnega propada…v duši sem že propadu …mrtev sem…vsaj tko se počutim! to da bom ostal brez strehe nad glavo pa me bo ubilo dobesedno! nevem zakaj mi v življenju ni dano nič….borim se že 29 let da bi neki dosegu….povsod so ovire….pasti…..nevem! vsak bi mi zdaj dejal da obiščem psihijatra…pa je to pravilno?? da me filajo z tableti?? ne hvala…sicer sem kar močen karakter…in zdi se mi normalno da v taki situaciji kot sem čutim duševno stisko…če je nebi pol bi bil klošar in bil zadovoljen! ne podcenjujem klošarje (brezdomce) a sam nisem tak! nemorem tko živet in nebom! zdaj se sprašujete kaj bi odgovorili??svetovali?? oh ja ja!! sem redek primerek…zelo zavesten….zelo realen…a kljub temu na dnu in obubožan…oz obupam! tako mi je žal da nisem dosegu svojih ciljev in danes bi mogoče jaz nekomu tko svetoval….bil na vašem mestu:) najhuje je to ker enostavno nimam pogoje…pravijo pa če si nekaj močno želiš to dosežež!sam bi tudi drugim tko reku…ampak pri meni ni tko! na žalost!ostanejo mi še 6 dni za čudež….ampak nevem.res nimam več volje,ker tkoveč nemorem živet…ponižno….in za vsak dan posebej da ga preživim…a nč ne ustvarim iz sebe!oprostite mojemu utrujanju…..oprostite mogoče bedastemu razmišljanju…ampak zame ralnemu…..in upam da sem vam vsaj malo skrajšal čas v službi:) hvala na pozornosti in srečno

Dragi “zgubleeen”!

A veš, na kaj sem se spomnila, ko sem brala tvoje sporočilo? Na zgodbo, ki jo je nekoč na TV-ju povedal naš zelo znan izumitelj Peter Florjančič. Ne vem, če bom znala 100% natančno ponoviti, kar je povedal, a pripovedoval je o tem, v kakšni težki situaciji se je znašel, ko je živel v Švici. Naslednji dan naj bi ga čakal bankrot. In ker je bil tako obupan, da ostane brez vsega, je šel po kolenih okoli 1 kapelice – pa drugače ni bil veren. In je delovalo!!! Stvari so se mu čudežno začele urejati in od takrat naprej je šlo vse samo še navzgor. Mogoče se ti bo zdelo neumno, da pišem o tem, vendar je včasih nekaj takega, kar je storil ta gospod, modro storiti, kajti kljub temu, da imamo svobodno voljo, smo tudi “omejeni” z nečim, kar nas presega. In če sami vsega s svojimi možgani ne vemo, lahko zaprosimo še za kakšen drug način pomoči. Veliko ljudi je povedalo, da ko so se predali kot neki višji sili, da so dobili pomoč iz situacije, ki je bila do takrat navidezno nerešljiva. Vera omogoča čudeže!

Ja, vem, da tvoja trenutna situacija zveni zlovešče: brez službe, podnajemnik, položnice, brez izobrazbe, čez 5-6 dni ti grozi totalni propad,… Ampak to so v končni fazi samo grožnje materialnega sveta, ki ga OK tudi moramo imeti “poštimanega”, vendar pa je še bolj pomemben naš notranji svet, kako je tam in kaj bomo naredili z njim. Kajti tam je naš neizčrpen vir moči za vse v življenju. Če imamo notranje zaupanje, da se bo na koncu vse uredilo, ostanemo mirni in počakamo, da se izdivjajo viharji in da potem spet posije sonce. Nihče nima samo grdega. Je pa življenje kot vrtiljak: 1x si gor, 1x dol. In ko si dol, je od tvoje notranje moči odvisno, kako boš to stanje prenesel.

Nekaj mi je prišlo na misel, ko si napisal, da rad pomagaš drugim. Kaj pa, če bi šel kam delat kot prostovoljec? Npr. v kakšno društvo, zavod,… Morda bi se lahko pozanimal na Slovenski filantropiji, če bi lahko komu pomagal. Kot se spomnim, imajo vedno pestro ponudbo možnosti prostovoljnega dela. To je začetek, potem pa nikoli ne veš, kje se ti lahko zaradi tega odprejo še kakšna druga vrata. In to, da pa le sebi ne znaš pomagati, je nekaj najbolj samo po sebi umevnega na svetu. Kajti glede sebe smo kot v žabji perspektivi, ki je na tleh in ima omejen pogled na situacijo. Drugi pa so lahko kot naši ptiči, ki imajo moč dvigniti se v višave in videti stvari, ki so nam zakrite.

Res me skrbi, če ti ostane samo še 6 dni za čudež, a v končni fazi, a veš, da je že kar veliko ljudi doseglo dno in tako in drugače, pa so se vseeno uspeli izvleči iz tega. Nič ni dokončno! Morda v nekem trenutku potrebujemo neko izkušnjo, da se iz nje nekaj naučimo, ker smo prisiljeni v to. Drugače se najbrž ne bi, če bi nam bilo lagodno. Včasih moram res zelo trpeti, da smo potem pripravljeni spremeniti 1 stvari, ki v bistvu niso OK. Težko zdaj govorim konkretno, ker se ne pogovarjava v živo, a res je tako. Morda ti povem primer 1 ženske, ki ni in ni znala izpreči iz dela. Potem se ji je zgodila smučarska nesreča, da je bila prisiljena iti na bolniško. Takrat se je fino spočila in medtem tudi glede poklica potegnila nekatere poteze, da si je našla drugo zaposlitev, kjer zdaj ni tako obremenjena.

Prav gotovo je v tebi velik potencial, a smo lahko mi še tako uau in če nismo čustveno dozoreli in “predelani”, nas bo to non-stop vleklo nazaj. Najbrž bi moral neko svojo osnovo raziskati in jo “poštimati”, da bi potem lahko to breme vrgel s sebe in užil lepo življenje na račun svojih sposobnosti.

Toliko od mene danes!

Srečno!

Maja

Spoštovani “zgubleen”

Sicer ne vem, če ima moje pisanje še kakšen smisel, saj si napisal, da imaš le še šest dni….Potem pa moraš ven iz stanovanja….

Želel sem napisati to…Čeprav živimo v sedanjosti, je ta naša sedanjost, le odsev preteklosti. S svojo podzavestjo si nehote krojimo svojo sedanjost.

Pišeš, da zlahka pomagaš drugim, sebi pa ne…Verjamem….To je zato, ker če želimo pomagati sebi, se moramo soočiti s sabo….Pomeni soočiti se s tisitm delom sebe, ki smo ga potlačili….Tistega dela, ki nas je strah, ko mu pogledamo v oči. Tistega dela sebe, ki nas spet izpolni z občutki bolečine…..Ravno zato je zdravljenje sebe tako naporno……

Brez tega, da sami sebi priznamo stvari, ki jih ne maramo, ni razumevanja…In brez razumevanja ni spremembe.

Verjetno si misliš, da je življenje krivično..Vendar ni…Odraža le to, kar smo in v kar verjamemo. Ker ne poznamo sebe in svojih prepričanj s katerimi si krojimo usodo, se počutimo žrtve.
Zanimivo je to, da si za uspehe tako radi sebi pripišemo zasluge….Za neuspehe, pa najdemo nešteto drugih razlogov….
A ravno ob neuspehih, bi se morali ustaviti in se vprašati, zakaj ?
Zakaj želiš biti nesrečen ? Kaj bi rad s tem dokazal sebi…Ali komu drugemu ?
Verjameš,da le na takšen načn lahko dobiš pozornost….Občutek ljubezni ?

Podrobnejša razlaga otroštva, bi marsikaj razjasnila…..

Robi.