Moram nekomu povedat.Ne glede ali bom razumljena ali ne.Moram pa tudi vprašat,upam da dobim odgovor.Več odgovorov-potem bom morda uspela pogledati na moj problem iz drugega zornega kota.Kajti počutim se slepo in ne najdem izhoda.Grabi me strah, zaničevanje do sebe,obup nad življenjem.
Imam 50 let,moža in tri izšolane otroke, sicer še nezaposlene, a brez večjih težav.Nihče ni odvisnež od prepovedanih substanc, vsi so zdravi na duši in telesu(tako vsaj jaz mislim).
Mož ima reden dohodek,jaz sem sicer nezaposlena, a imamo malo kmetijo in si tako veliko pridelamo doma, kar je za družinski proračun zelo pomembno.Skratka, materialno smo preskrbljeni, pa kljub temu nezadovoljni-a.
Imam visokošolsko izobrazbo,ampak sem po prvem porodu zavestno-ne pa ravno v dogovoru z možem- službo pustila in ostala doma.Ker sva nameravala imeti vsaj tri otroke, se mi je zdelo pomembno, da bi vsaj prva leta preživeli z menoj, ne pa da jih oddaš “kar nekam v neko varstvo”, ki pa ga moraš seveda tudi plačati.Moje gledanje na DRUŽINO je bilo morda za 90.leta nekoliko nevsakdanje , ampak sem smatrala imeti otroke za težko delo, ki mu pač moraš posvetit ogromno časa,kar pa poleg službe ne bi zmogla.
Mož je bil skrben in nam je finančno nekako šlo-tudi zahtev nismo imeli prevelikih.
Vendar pa sem bila jaz iz leta v leto preobremenjena-otroci,gospodinjstvo,šola,kmetija…..Sčasoma nisem imela čisto nič več časa ne zase ne za moža-vsak dan je bil prekratek, da bi postorila vse potrebno-zvečer pa čisto izčrpana.Mož je prav tako sodeloval pri vseh delih po službi-čeravno si je vsaj v izvensezonskem času na kmetiji vzel po službi velikokrat čas za sorodnike in prijatelje.
Leta so tekla, midva pa sva se izgubljala v delu in se odtujevala-še posebej v spolnosti.Moje želja po spolnosti je z vsakim otrokom slabela,moževa pa naraščala. Tako sem vsaj jaz občutila. Dopovedovala sem mu, da mi je odveč seksati 3krat na dan-vendar je on to sprejemal kot zavračanje in vedno bolj sva se odmikala.Ni me zmogel slišati, ko sem mu razlagala svoje občutke.Zanj je telesni dotik in spolnost na prvem mestu in tako sem pač sprejela vlogo, ki mi jo je dobesedno vsilil-spolnost je bila vednovečkrat samo zadovoljitev njegove potrebe-čeprav vem, da je velikokrat želel tudi meni užitek, jaz dobesedno fizično nisem zmogla, saj bi najraje spala in se odpočila.Tako sva živela 20 let-nemogoče je napisati vse-bistveno je da je mene ta situacija vedno bolj razžirala, on pa je vednomaj razumel,kako da mi ni do tega. Tako je strnil vse skupaj v odgovor-spolnost je vrhunec ljubezni in ko ni spolnosti ni ljubezni. Zame pa je ljubezen roditi otroka ljubljenega moškega,oprane gate,po okusu skuhano kosilo……….
In ker smatra, da ga ne ljubim, si je sex in razmevanje poiskal drugje,doma je sicer vsak dan in smatra da opravlja vse dolžnosti kot je treba,jaz pa sem v položa ko nimam delovne dobe ne dohodka,
moža ki poskrbi za vsakdanji kruh sicer imam,nimam pa partnerja ki bi me spoštoval in razumel.
Naučila sem se v življenju marsičesa,le živeti ne.
Ločitev je zame nesprejemljiva, saj nimam niti osnovnih pogojev, še bolj nesprejemljivo pa je živeti eden mimo drugega, kakor živiva sedaj.
kaj naj storim??????? h

Občutki, ki jih opisuješ sem doživljala tudi sama (predvsem glede sexa, preutrujenosti…Vse drugo je bilo podobno (kmetija, službe, otroci…), le da se je pri meni moževa nezvestoba izkazala po 8 letih zakona in sedaj že dobro leto živim z otrokoma na svojem…moja prednost je bila v tem, da sama službe nisem pustila (čeprav sem po 2 otroku kljub visoki izobrazbi o tem razmišljala) in sem tako finančno neodvisna lažje storila ta korak. Čeprav mi ni bilo lahko prihajamo iz tradicionalnih krščanksih družin in podeželjskega okolja – ampak kaj potem – ali to pomeni, da moramo ženske vse prenest…Poglej – res nimaš svojih prihodkov, vendar si že spravila k kruhu otroke, sebe boš že preživela, saj si navajena delat. Tudi zakonodaja te ščiti – če se ločiš ti bo mož moral plačevati preživnino. Ne pišeš koliko si stara, sigurno si lahko najdeš tudi kakšno delo čeprav čiščenje stanovanj za začetek, malo poglej po oglasih, za pomoč starejši osebi nekateri nudijo tudi stanovanje. Slabše ne more biti – ker sedaj si sužnja – doma prereš, kuhaš, delaš na kmetiji – mož te pa vara. Boš videla kako bo njegova kmetija brez tebe zledala po letu dni? Moj primer se je “mojemu bivšemu” končal z oddajo vse zemlje v najem in “hipoteko” (pa ne zaradi mojega izplačila deleža). Obenem moraš vedeti, da čeprav nisi imela prihodkov si delež k skupnemu premoženju prispevala z varstvom otrok, kuhanjem, pranjem. In da ti pripada natančno polovica tistega kar sta skupaj ustvarila! Od dneva ko si prišla k hiši do tvojega odhoda – vse gre na pol. Če nimaš denarja za odvetnika se prijavi na brezplačno pravno pomoč…v bistvu pa boš itak veliko morala nareiti sama – “mušti za tožbo za ločitev obstajajo – popis skupnega premoženja pa boš itak morala sama narest

Korajžno in postavi se enkrat v živeljnju zase!

Pozdravljena, veliko sem mlajša od tebe pa bom vseeno poskušala odgovoriti, v zadnjem delu pisma pišeš, da imaš moža ki finančno skrbi za tebe, nimaš pa partnerja, ki bi te razumel in spoštoval. Točno tako se je tvojemu možu ves čas dogajalo, verjetno tega nisi prej opazila, pač pa sedaj ko si ga izgubila. Tudi ti si za njega skrbela le materialno (oprane gate, kosilo…), čustveno pa NIČ. Verjetno si je sedaj poiskal “zatočišče”, ko so otroci že odrasli, ko ga toliko “ne potrebujejo več”. Taka je slika, verjetno te moje besede prizadanejo, pa vendar sama veš da je tako. Kaj ti je storiti?, zelo malo. Sedaj ko nimaš tistis ustaljenih opravil, si se spomnila na njega 🙁

Hvala da ste prebrali.Vem da imam zakonsko možnost, vendar me je strah.In ta me duši in jemlje moč storiti korak.Imam 50. let in zdi se mi, da je vse v življenju povezano z njim-da sama ne zmorem.Velikokrat iščem vzroke pri sebi-tudi to, da sem moža postavila na stranski tir- v nekem smislu- in sem res prevečkrat njegovo potrebo po telesnem zbližanju zanemarila. Pa sva kljub temu imela spolne odnose zelo pogosto-skoraj vsak dan-ampak zato, ker jih je on rabil, meni bi bilo dovolj enkrat na teden.Res je, da je sem materialno poskrbela zanj bolj kot čustveno. Res je tudi, da sva bila najprej dva, z vsem časom in mladostjo, potem nas je bilo pet- od tega 3 popolnoma odvisni od mene-moževo gledanje je namreč tako, da so otroci in vzgoja materina skrb, oče mora družino materialno preskrbeti. Kakorkoli že, danes vidim naju v čisto drugi luči in mi je kljub temu še vedno veliko do tega, da bi zgradila partnerski odnos, oziroma vsaj poskusila nekaj narediti za naju. Kako naj ga pridobim k sodelovanju. 20 let je dolga doba in imam občutek, da sama ne morem, ker me nanj veže vse grdo in lepo. Saj grdega bi se rada rešila, le lepo bi ohranila. Rada bi moža prepričala, da poiščeva strokovno pomoč-to sem mu že velikokrat predlagala pa je vedno odločno odklanjal in je zanj nesprejemjivo.Ali mislite, da je mogoče po dvajsetih letih zakona še karkoli narediti za partnerski odnos- ki ga nikoli nisva imela.Najbolj me boli,da me mož sploh ne posluša in ne razume, ko mu govorim o svojih občutkih.
Ne vem če me razumete- v moji glavi je zmeda in ne znam nareiti reda niti na papirju.

hvala za vaša mnenja

Spoštovana!

Situacija, v kateri se nahajate, zares vzbuja občutek brezizhodnosti. Namreč, če ste se odločili, da odšli ne boste, mož pa ni pripravljen narediti nobenega koraka za izboljšanje vajinega odnosa, potem se človek res vpraša, kaj še lahko naredite… Vendar pa… vedno obstaja možnost, da nekaj spremenimo, če ne drugega sebe, saj če dobro premislimo, je to tudi edino, kar lahko spremenjamo in je tudi prav, da se v tej smeri vsi trudimo, namreč da osebnostno rastemo.

Dobili ste že dva odgovora, povsem različna in upam, da bo še več žensk izrazilo svoje nasvete ter delilo z vami svoje izkušnje, kar je še bolj dragoceno, saj se iz njih lahko vsi nekaj naučimo. Imam pa občutek, da ste zelo zrela osebnost, konstruktivno naravnana, glede na vaš pozitiven odziv tudi na negativno kritiko.

Tudi sama vam bom poskušala podati nekaj smernic za reševanje vaše stiske. Ob branju vašega pisma se precej v ospredju kaže problem vas in vašega moža v neujemanju glede pogostosti želje po spolnih odnosih. Vendar mislim, da ni upravičeno, da bi vas kdorkoli obtoževal, da možu niste nudili dovolj takšne pozornosti oz. zadovoljevali njegovih telesnih potreb (tudi če bi bili spolni odnosi manj pogosti), saj na kvaliteto spolnega življenja para vpliva veliko različnih okoliščin in je predpogoj za zadovoljujoče spolno življenje tudi dober čustveni stik med partnerjema. V začetni fazi partnerske zveze to praviloma ni problem, ko se kar iskri od močnih čustev med partnerjema, kasneje pa je včasih potrebno vložiti nekaj truda v to, da odnos ohrani živost, zato odnos stalno negujemo z različnimi pozornostmi, v obliki naklonjenega časa, ljubečih dotikov, besed, dejanj… Verjamem, da si mislite, vse to se lepo sliši, a realnost prinese vse kaj drugega. Res je to, vendar je boljše, če nismo povsem pesimistični, saj veste, “upanje umre zadnje”. Morda se še da obuditi spečega princa v vašem možu, s katerim ste se poročili. Iz izkušenj lahko rečem, da se tudi še tako tradicionalni moški lahko spremenijo. Vendar, kot večkrat pravim, vsak lahko spremeni le sebe. Vaša sprememba pa vpliva tudi na vašega moža, saj sobivata. Pravite, da mu je odveč poslušati o vaših občutkih, morda pa bi on kaj povedal o svojih? (Ta stavek sem napisala namenoma v vprašalni obliki, saj ne morem biti prepričana, da bo to v redu sprejel in bo to pozitivno prispevalo k vajinem zbližanju.) Kako se on počuti, ko tako živita eden mimo drugega…

Ne vem pa, zakaj imajo moški toliko predsodkov do partnerskega svetovanja, res škoda. Nekateri se odločijo za ta korak, ko doživijo ultimat in bi v nasprotnem primeru šel zakon narazen. Priporočam vam, da si preberete kakšno knjigo o različnosti moških in žensk npr. tiste od John-a Grey-a … moški z marsa, ženske z venere. Na to sem pomislila, ko ste napisali, da vas boli, ker vas ne posluša, ko govorite o vaših občutkih, ker morda to ne pomeni nič osebnega proti vam, ampak gre morda bolj za razlike med spoloma glede komuniciranja. Če bi želeli delati na izboljšanju vajinega spolnega življenja, pa se lahko obrnete tudi na forum Želiva si spolnosti http://med.over.net/forum5/list.php?277 , kjer obravnavajo takšne težave.

Prvo kot prvo pa mislim, da bi bilo za vaš obstoj in dostojanstvo nujno, da bi izstopili iz vloge, v katero ste bili nehote postavljeni, to je nek pasiven položaj, ko stoično prenašate moževo iskanje ljubezni pri drugi ženski. Če se postavim na vaše mesto v vaši trenutni situaciji, bi na vašem mestu z možem razčistila, glede tega. Ali se bova posvečala drug drugemu, naredila vse za to, da bi se razumela, spoštovala različnost drugega, sklepala kompromise, ali pa se ne grem več. Ne more sedeti na dveh stolčkih. Naj se odloči. Saj če tako pomislite, ali je lahko še slabše, kot je sedaj (če bi se npr. razvezali), mislim da ne. Glede zmožnosti preživetja brez partnerja, pa vam zagotavljam, da ste sposobni preživeti brez njega. Če bi prišlo do tega in če ne bi vedeli, kako začeti novo življenje, kako preživeti, naj vas seznanim, da v našem materinskem domu sprejemamo tudi ženske brez otrok oz. z odraslimi otroki, če je prostor seveda. Tako, da ne boste rekli, da nimate kam iti ;). Sicer pa kot sem že omenila, delajte na sebi, izboljšujte svojo samopodobo, svojo kvaliteto življenja (čeprav za začetek neodvisno od moža), vpišite se na telovadbo…, nekaj naredite za sebe, tako boste imeli občutek, da ste nekaj vredni. Najprej morate postati vredni sebi, šele potem boste lahko tudi drugim. Saj sedaj časovno naj bi imeli možnost, ko so otroci odrasli. Če ste prej skrbeli za tri majhne, vam mora na ta račun ostati kaj časa.

Vem, da niste dobili rešitve na pladnju, a vseeno upam da se vam le kaj premakne na boljše!

Držim pesti za vaju z možem, po eni strani imam občutek, da še ni za vreči puško v koruzo, glede vajinega zakona, po drugi strani pa me zaradi njegove nezvestobe skrbi, ali bosta lahko ponovno obudila vajino ljubezen, če je sploh kdaj obstajalo nekaj takega med vama, ker pravite, da partnerskega odnosa nikoli ni bilo… V katero koli smer bo že šlo, vam želim, da bi prišli do notranjega zadovoljstva!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Hvala, da ste tako pozorno prebrala.Vem, da je prav moje notranje nezadovoljstvo glavni vzrok za današnje stanje.Ko sem ugotovila, da mi mož laže, mi je ukradel tisto najpomembnejše, kar me je vezalo nanj.V pomanjkanju marsičesa sva živela, vendar sem jaz z njim živela v prepričanju, da je on človek, na katerega se lahko zanesem-malo govori, ampak kar reče, mu lahko verjamem. Ne vem zakaj, ampak meni je v zakonu najpomembnejša resnica, in ko ne moreš verjeti v rečeno, je to zame najhujša muka.Z lažjo mi je vzel vse. Vsak njegov poskus zbližanja na telesni ravni mi je boleč.V meni neprestano gloda in me razžira, Zakaj in kolikokrat mi je lagal.
Pa se zavedam, da ni najin zakon na nuli zaradi njega, za to sva res kriva oba, ker nisva na tem nič delala.Pripravljena sem sprejeti še tako bolečo resnico, samo ne laži.Zavedam se, da ga v to ne bom prisilila.Pa me kljub temu neprestano preveva ta nori-zakaj.Moje načelo je, da je človek, ki ga spoštuješ, vreden resnice-ne laži.
Vse to me peha dobesedno v norost in tako ostajam v zakonu, ki to ni in zaradi tega je moje samospoštovanje na tleh.Vidim da ne znam urediti niti svojega življenja z enim človekom in se sprašujem ali sem res tako plehka?
Hvala za nasvet za knjigo-avtorja že poznam-te pa nisem brala-jo bom.

Me kar pri srcu stiska, ko to berem, ker vidim v “kranjici” sebe čez nekaj let … Veste, draga “snegi snegi :)” … stvari niso nujno tako preproste. Ko mož zahteva toliko in toliko seksa, je morda vprašanje, kakšnega tudi on nudi … sumim, da tudi on morda ni vložil tiste topline, ki bi jo “kranjica” potrebovala. Vsaj pri meni je tako. In več in bolj kot zahteva, težje se mu vse to nudi.In če ženska pride tako daleč, da razmišlja, “kako mu naj to nuditi” …ojej … a seks ni nekaj, kar naj bi se dogajalo spontano in v obojestransko zadovoljstvo?!

Kranjica,

razmislite, ali boste sploh lahko možu kdaj odpustili… To sicer ne gre na hitro, je proces. Nekaj o tem si lahko preberete tukaj: http://www.viva.si/Mnenja/5437/Kaj-je-odpu%C5%A1%C4%8Danje. Če mu ne boste mogli odpustiti, potem namreč nima smisla, da se še mučita skupaj. Če boste vztrajali v tem neznosnem položaju, se vrh vsega lahko še zgodi, da boste pristali na psihiatriji.

Res je kot pravite, da sta za kvaliteto vajinega odnosa odgovorna oba, vendar nimate nikakršnega razloga za občutke krivde, saj ste za svojo družino naredili vse, kar ste mogli. Vaš mož pa je tisti, ki je prestopil mejo in za to je odgovoren izključno on. Lahko, da obstajajo razlogi in razlaga, zakaj je prišlo do tega, a to ga vseeno ne opravičuje. Lahko pa sprejmete življenjsko dejstvo, njegovo dejanje, z nekim razumevanjem in vedenjem, da v svoji človeški šibkosti delamo napake… Skupaj z možem se lahko odločita, da začneta na novo od začetka. Pogosto prav zaradi krize in po njej odnos doseže nek višji nivo. Glede laži bi rekla tako, da je bila laž logična posledica tega njegovega dejanja nezvestobe, katero je trenutno verjetno srž vajinega problema. Nič ni absolutno, tako je tudi s posvečenostjo resnici. Lahko, da je v drugih ozirih vreden zaupanja, a na nekem področju in v nekem trenutku je zatajil.

V ozadju nezvestobe pa so še vse druge težave, katere bi morala rešiti in ki bi jih z eno besedo lahko opisali kot dejanski neobstoj vajine zakonske zveze, ki na zunaj in formalno pa obstaja. In mislim, da je ta dvojnost tista, ki vas razžira in da bi bilo zaradi koristi vas vseh potrebno to uskladiti: zakon naj obstaja tudi v resnici, ali pa naj neha obstajati tudi formalno in na zunaj. Upam, da sem napisala razumljivo.

Sprašujete se, če ste plehki, sama ne vidim nikakršne osnove za takšno označbo vas. Morda ste edino nekoliko premalo odločni, kar je verjetno povezano z slabo samopodobo, nezaupanjem vase. Vendar pa tudi ne moremo reči, kako bi katerakoli druga od nas ravnala v vaši situaciji. Za druge vsi dobro vemo, kaj jim je storiti, a če si sam na tem… je to veliko, veliko težje. Vendar vam povem, da če ste zmogli tri otroke pripeljati do izobrazbe, voditi celotno gospodinjstvo, kmetijo, to ni mačji kašelj – potrebnih je veliko sposobnosti, logističnih znanj in iznajdljivosti – potem ste zmožni skoraj vse.

Le zaupajte vase in se pogumno soočite s problemom. Najlažje je nič ukreniti, tako ostajaš na istem, poznanem, na tistem, česar si navajen in še nimaš občutka, da si kaj poslabšal. Vendar pa vidite, kako je potem, eno samo trpinčenje… Poskusite tokrat premagati sami sebe in narediti tisto, kar je težje, nek korak, za katerega čutite, da je pravi.

Če bi se želeli vključiti v kakšno svetovanje, terapijo, vam lahko napišem kontakte.

In še nekaj knjig vam navajam kot predlog za branje:
– Ljubezen in duhovna rast (prva in druga) – dr.M.Scott Peck
– Zmaga ljubezni – premagovanje zakonskih težav – Gary Chapman (sicer je nisem brala, a se zdi tematsko zelo ustrezna)
– Skrivnosti o moških ki bi jih morala poznati vsaka ženska – Barbara De Angelis (lahkotnejša)

Močno voljo in veliko poguma vam želim!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Gospa Suzana, hvala za vaše nočne ure.
Res, upanje umira zadnje. In jaz upam, kot bolnik z neozdravljivo boleznijo, ki upa v novoodkrito zdravilo, ki ga sicer še ni, pa bo.Upam, da mu bom mogoče na kakšen način dopovedala, kaj želim.
Nič ni bolje,odkar sem prvič povedala svojo stisko, je pa meni laže, ko prebiram vaše misli. Zaenkrat ne storim še nič, bom vztrajno poskusila sebi dopovedat,da on ni jaz-da ne čuti in razume tako kot jaz.Moram ga nekako prepričat, da si poiščeva pomoč.Doslej sem poskušala na zanj očitno nepravi način-ker vedno odkloni, češ da njemu drugi že ne bodo pravili,kako naj živi, ko pa imajo vsi težave.
Jaz mislim, da se v življenju do zadnjega diha lahko učimo in pridemo do novih spoznanj, on pa se skrije v svojo lupino in izgovor-kaj morem, tak sem- mu je vedno pri roki.
Nikakor še ne morem narediti reza z njim-čutim, da moram še prej razčistiti s seboj.
Zavedam se, da bi živeti brez njega prav tako prineslo velike težave kot živeti z njim.
Morda bom poskusila zbistriti svoje misli s tem, da se za nekaj časa odmaknem od njega.
Trenutno čutim, da rabim čas nekje stran od vsakdana.Čutim, da bi rada nekje proč od tu pomagala komu, ki je pomoči potreben drugače kot jaz, in bi morda tako našla mir svoji duši in razmislek o tem, kaj sploh hočem.
Vsekakor hvala vam

Pozdravljena kranjica!

Vaša ideja in odločitev, da se za nekaj časa umaknete in ponudite svojo pomoč drugim, se mi zdi krasna. To bo gotovo dragocena izkušnja in mislim da ste prava oseba za takšno delo, katero zna biti v določenih trenutkih pravi izziv. In hvala za povratno informacijo o vaših razmišljanjih.
Popraviti vas moram edino, da nisem Suzana, ampak Jana, vendar ni to vaša napaka, saj je zgoraj kot moderatorka napisana kolegica Suzana. Trenutno pa je ni na delovnem mestu, in je ta naloga zaupana meni.

Veliko notranjega zadovoljstva želim,
Jana Metelko, dipl.soc.del.

Kranjica. Dovoli mi da ti še jaz izlijem nekaj svojih misli. Ne poznam tvojega moža in ne tebe tako da soditi o tem kaj se vama je zgodilo je nemogoče. Vem vsekakor le eno. Da obstajajo ljudje ki dobesedno poteptajo sebe v upanju da obudijo tisto ljubezen ki je nekoč bila nazaj. Moje mnenje je da mora pri tem vseeno človek nekako pokazati da spoštuje sebe, da si ne dovoli takšnega ravnanja s seboj. Rešitev zagotovo ni da drugemu dovoliš da te potepta. Bi pa se strinjal da ločitev ni edini izhod. A za kaj takšnega bi morala obuditi staro ljubezen. In te se ne da obuditi kadar je prisoten tretji. Tako živeti je pa verjetno en sam pekel. Poznam kak tak primer in ti lahko povem da živeti tako vse življenje. Bolje preživeti pekel 2-3 leta kot kaj takega.
Poskušaj z mirnim pogovorom, brez očitkov in jeze, brez obsojanj. Če ti uspe da gresta do terapevta in prisluhneta tako eden kot drugi kje sta delala napake imata še možnost.
Delaj pa predvsem na sebi. Najdi tisto moč da povzdigneš sebe, da ti ne končaš nekje na psihiatriji.

Lp

Nekje sem brala (strokovno), da duševno ne preveč uravnoteženi želijo veliko spolnosti.

Draga kranjica, prebrala sem tole tvojo izpoved, res je hudo, te popolnoma razumem.
Ženske smo drugačne od moških, v veliko primerih se ženska poglobi samo v skrb za otroke, na moža pa kar nekako pozabi. To se je zgodilo tudi tebi, sedaj pa ko so otroci odrasli iščeš moža in za to se boš morala zelo potruditi. Ne obsojam te nič nisi delala narobe le določene obveznosti si malo zanemarila, do sebe in moža, zaradi skrbi do otrok.
Praviš da imaš 50 let, mogoče je tvoja izgubljenost samozavesti tudi v tem-mena?, ker drugače ne vem zakaj nisi prej kaj naredila.

Že nekaj časa se nisi nič oglasila, upam da so se stvari uredile na bolje, drugače pa ti svetujem, kako bi jaz naredila.

– prvo naredi korak na sebi, dobi kakšno dobro knjigo, da si vzdigneš samozavest. Obišči frizerja…
– pogovori se z možem, ne mu samo jamrat, bodi odločna in nežna obenem, povej mu da imata lepo družino, sta v pričakovanju vnukov in da želiš to z njim deliti. Pustita bolečine za sabo in poskusita znova, brez očitkov in laži. Povprašaj ga če je on za to, ker v nasprotnem primeru se boš trudila zastonj.
– pojdita na dopust, kdaj sta si nazadje vzela čas samo za sebe?
-opusti kako nepomembno delo in čas raje porabi za moža, le na hrano ne pozabi. Star pregovor pravi da pri moških” gre ljubezen skozi želodec”.

IN” IMEJ SE RADA”, ker le tako bo tudi tvoj mož čutil pozitivno energijo in ljubezen.
Lp

Spoštovana Kranjica,
vem o čem govorite, vem kaj čutite… in k sreči še ne slutite kaj vse vas čaka…
POČASI mineva čas, leta, več kot 10 let, ko spoznavam življenje brez partnerja, ki sem ga zapustila. Ni me bil vreden, niti danes ni vreden svojih otrok. Njegova domišljava, glasna “Dulčineja” ga seveda preglasi, se zna z njim pravi čas smejat, kisat, jokat in izsiljevat tako, da ga prošnje, delo ali solze otrok ne ganejo… On dvakrat na leto dopust, jaz o dopustu ne sanjarim. Kaj vse me boli?
In vendar, se da krepiti optimizem, osebne cilje , a počasi in težko…
– Izzivi življenja so huda kompleksna preizkušnja socialnih veščin od neverbalne komunikacije, pogledov, hoje, družabnih iger, dialogov .
– Morda pomislite na stiske treh otrok, ki izgubljajo zaupanje vase, v življenje, poštene odnose in še nadalje, ko bodo izgubili varen dom.
Me boli posredno, ko pomislim kaj vas čaka, bolj kot me skrbi dejstvo, da vas vara intimno in ponižuje, ker ne pozna vrednost razkošja ŽIVLJENJA varnega doma…
– Po našem skupnem odhodu smo bili kljub veri in opori moje matere po svoje lep čas usodno ranljivi, majn učinkoviti – tudi neuspešni, zelo bolni…

– Vsakdanje notranje in zunanje neizprosne blokade okolja, ki se lahko vzporedno stopnjujejo so tudi jara kača stroškov, ki vodi v ponižujočo materialno odvisnost in depresijo po ločitvi.
Torej, kaj svetujem? Na kuhinjski mizi vsak večer prižgite svečko in povabite k družinski molitvi vse družinske člane… Če niste dovolj verni naj bo vaša molitev mirno druženje po večerji in ljubeč pogovor. TV se lahko pokvari za nekaj dni…
– Pretehtajte svoje moči, cilje širše družine, vizijo…
– IZDELAJTE OSEBNO STRATEGIJO in CILJE – to boste najlažje naredila na DUHOVNIH VAJAH sama ali z možem. poiščite primeren kraj in zaupno vzdušje.. Veliko omenjajo Prekmurje in Kančevce. Povabite moža na duhovne vaje s plesom ali v tišini in nikar ne govorite, prosim ne govorite spet in znova o težavah.. IŠČITE lepo, ustvarjajte prijetno vzdušje, povejte šalo…zapojte molitev :OČE NAŠ, ki si v nebesih… Iz vsega srca…

– Poskušaj vse, da okrepiš osebno vero, upanje – optimizem do ŽIVLJENJA širše… raduj se ga – MOLI ISKRENO in LJUBEČE in govori o vsem lepem kar si doživela čez dan, pretekli čas, leta.. z otroki, sosedi, v trgovini, piši dnevnih o lepih dogodkih…Govori o POZITIVNEM in se nasmehni – poizkusi
– In smej se prisrčno in poj, čim več POJ… Nekaj časa sem si sama uspešno pomagala s prepevanjem, pripevanjem RADIO VESELJAK, Radio Ognjišče, radio Prvi program so lahko balzam za kakšno težko uro, za katero veš približno kdaj se bliža.
– Te zanimajo uspešni optimistični prijemi, pristopi da si lažje opomoreš sama?
— Bodi vesela, da si mati zdravih otrok in PONOSNA, da so izšolani, da so aktivni: POHVALI vSE DOBRO na glas in tiho, s pogledom, nasmehom in večkrat to povej svojemu partnerju… kot” Glej, dragi moj: tvoj sin je naredil… in …”Najina HČI je uspešna, pijazna, dobrotljiva…lepa
Čas, da si najdeš zadovoljivo službo žal ni naklonjen nesamozavestnim ženskam, a lahko se razgledaš naokoli po kmetija, ki jih je treba oživiti z zavzetostjo takšnih prav tvojih izkušenj
— Za izboljšanje telesne vitalnosti po lastnih izkušnjah svetujem redno uživanje C vitamina- tabletke raztopite v vodi, za energijo vsestransko ustvarjalne dobre volje – Supradin s Q encimom,
– Q encim s selenom, E vitaminom od FIDI med, Selen je tudi v česnu. Skratka samooskrba ugodja in govor o zdravi hrani naj bodo prioritetne teme s katerimi boste BOLJ VŠEČNA kot z jamranjem : “Zakaj hodi možek drugam…” Končno, kako bi se obnašal do vas, če bi resno zbolela… predvideti morate kaj lahko še naredi za všo skupnost oz. kaj je pripravljen naredit za vas…DRAMATIZIRAJTE v skrbi ZANJ z besedami in dejanji: “Skrbi me zate, dragi… ” in “Opešal boš, kdo bo skrbel zate, ko ne boš več tako fit?”… končno lahko skupaj ustvarite še kakšen vikend, ki VAMA in otrokom prav prišel konec tedna in za praznike.
— Recept za vašo vitalnost, bistih misli zoper vse tegobe :Zgrickajte enega za drugim 4-5 pisanih poprovih zrn ali vzemite KAJENSKO PAPRIKO oz. poper ZDRAVI VSE – zjutraj, opoldne in popoldne z vodo, kompotom ali kislim mlekom… 1x mesečno čiščenje limfe z AQUA de tox tretmajem – vsako zdravilišče ima aparat.
– Vztrajajte, da mož vas osreči vsaj 2x, če ne 3x na teden… povejte mu kako vas lahko osreči..Pokličite pleskarja ali z otroki prepleskajte čim več prostorov v nežne tone morda marelično ali drugo ljubečo enotno barvo…
(masaža -dišeča olja, spalnica v belem ali v rumenem in ne pozabite vnaprej povedati katere dele telesa želite, da vam nežno zmasira – NE BODITE SRAMEŽLJIVA!!!)
—Načrtujte, NAČRTUJTE, načrtujte…Pripravite strategijo v uvod, glavni del in zaključek…vsakega dne in vseh letnih časov… Morda je čas, da sanjarite in razmišljate na glas o poroki vajinih otrok in kako lepo bo, ko boste babica in partner dedek… Kje imate prostor za grala… Sicer pa se dogovorite z otroki, da konec tedna poskrbe za posestvo in živino, VI pa gospoda soproga naložite in odpeljite v neznano za DVA DNI… In seveda vi boste vedela kam peljete, le on ne…

S partnerjem načrtujte vsaj 3x na teden dogodke z drugačno doživljajsko dinamiko, ki ga bodo presenetili:
– načrtujte obisk (da gresta skupaj ali koga povabite na obisk) dopust, kino… planinski pohod, gobarjenje…
– Zvečer po kopanju se natrite z dišečim mlekom za telo ali oljem, zavijte v rjuho in hop v njegovo posteljo brez besed
– se oblecite v njeovo pižamo…

Življenje brez isker ljubezni se da obuditi z zavestno igrivostjo, optimizmom, tudi enostranskim spoštovanjem, a brez samozaupanja se kdorkoli težko spoštuje sam.
– Pozanimajte se za plesni tečaj ali najbližjo veselico?
[center]
Polagam vam na dušo
Poiščite duhovno vodjo med sestrami Klarisami in brati Frančiškani![/center]

Proč z žalostjo, da se ji ne pridruži samoobtoževanje in vtis, ki ga oddajate in je dejansko klic nezadovoljnemu partnerju, da vas melje z nepotrebnimi sodbami, posmehi…

V življenju NIČ ni POPOLNO, a vseeno lahko živimo POLNO, vredno, ljubeče, odgovorno in čustveno bogato življenje v upanju, veri in ljubezni do našega Boga očeta, vodnika Jezusa Kristusa po Svetem duhu.
Lepo prosim za povratno informacijo čez mesec dni. meni ni uspelo, ker mi takšnega nasveta ni nihče dal, a lahko uspe vam. Prisrčen dušni OBJEM …