Želim povedati zgodbo, ki me spremlja od začetka, vas pa prosim, da razsodite, ali naj nadaljujem kakršenkoli stik z mamo ali naj za vedno prekinem (kar sama mislim, da bi bilo prav).
Pred letom dni sem izgubila očeta in od takrat so se mi stvari v glavi začele nekako »sestavljati«, do takrat sem poznala le mamino plat zgodbe.
Ko sem bila majhna, še predšolska deklica, je oče pogosto tepel mamo, on je tudi pil, mame pa ščitil tudi od njegovih domačih in sosedov ni nihče, čeprav sem tudi kdaj tekla k njim in rekla, naj kličejo policijo, naj kaj storijo, ko se je to dogajalo. Oni so rekli, saj si zasluži. Enkrat mame ni bilo in sem jokala in jo klicala, on pa me je snemal in kasneje nesel posnetek njenim staršem. Zažgal je mamine lepe obleke, uničil šminke… še veliko takih stvari je bilo, jaz sem se ga bala, kadar je bil nasilen, vendar do mene ni bil nikoli in kadar je bil trezen se je veliko ukvarjal z mano, veliko več kot mama. Ko sem šla v 1. razred, sta se ločila, z mamo in mlajšo sestro smo se preselile v malo stanovanje, kjer so se v letih do mojega najstništva zamenjali trije moški-ljubimci. Mama nikoli ni imela časa za naju s sestro, cele dneve je ni bilo in jaz sem sama kuhala in hodila po sestrico v vrtec. Ne spomnim se, da bi nama kdaj brala pravljico, brala sem jaz sestri. Za vsako stvar, ki je bila narobe, sva bili tepeni, jaz več kot mala, ker sem bila prva na vrsti… tudi če sem po nesreči zažgala meso za kosilo… ali kaj narobe rekla. Pogovor je bil kričanje. Če je pa kakšna njena prijateljica prišla na obisk, je rekla, da sva tako pridni, kot da naju ne bi imela, seveda – šli sva se igrat v najino malo sobico 2 kvadratna metra brez okna, ki nama jo je odmerila (pregradila je eno sobo in si v večjem delu z oknom uredila spalnico z dnevno, nama pa v tisti pregrajeni kot postavila pograd in malo omaro). Ko sem bila stara 15 let in šla v gimnazijo, sem se odselila k babici, kamor pa je mama prišla mene pogledat mogoče 1 krat na teden ali na 14 dni za kakih 10 minut. Babica je sama kuhala zame in nikoli ni za to dobila nič, čeprav ni imela velikih dohodkov, kupila mi je tudi računalnik. Enkrat na leto, za rojstni dan, mi je mama kupila hlače ali čevlje. Vse ostalo sem si kupila iz štipendije in poletnega dela, tudi zraven šole sem nekaj malega delala honorarno in to se mi je zdelo dokaj samoumevno. Za študij mi ni prispevala nič, sama sem izbrala faks in ko sem dobila diplomo, sploh ni vedela, iz česa sem diplomirala. Na zagovor seveda ni prišla, niti mi ni čestitala in ko sem ji omenila, da bom študij nadaljevala do dr., je vprašala, ali bom potem dr. medicine (vpisala pa sem že dodiplomsko ne-naravoslovno smer). Vseeno sem jo sama vsa ta leta vsaj klicala po telefonu in ji sama govorila, kako mi gre, čeprav vem, da me včasih ni poslušala, nikoli me sama ni vprašala: kako si. Če sem jo kdaj prosila za denar, me je nadrla. Prosila sem jo, da mi prispeva za izpit za avto, od tega sem seveda dobila samo kričanje. Zato je nisem za nič prosila, dokler se ni zgodilo, da sta imela s partnerjem 3 avte in ko sta bila na tem, da tretjega, ki sta ga dobila od njegove mame, prodata, sem jaz prosila, če bi ga lahko dobila. Ko sem vztrajala, sta me oba nadrla, malo je manjkalo, da me on ne bi udaril.
Moj oče je medtem umrl. Po ločitvi je veliko pil, vendar je bil do mene večinoma dober. Na dan, ko je umrl, sem poklicala tudi mamo in ji rekla, atija ni več. Ona pa je osorno nazaj odvrnila, da je to sploh ne briga, ker je bil do nje vedno tak in tak. Ni mi izrekla sožalja, niti ene dobre besede ni imela zanj. Ob tem dogodku sem se zbližala s teto (očetovo sestro), ki je mama nikoli ni marala in jo je vedno samo kritizirala, da je očetu vse pokradla (kar ni res, saj sama ni dobila veliko po smrti njunih staršev, on pa je dobil hišo in še parcelo). S teto sva se veliko pogovarjali o očetu in vrtala sem v njegov odnos z mamo-zakaj je pil, jo tepel. Seveda, bili so drugi moški, (kar še ne opravičuje očeta, toda)… Mama je menda tudi grdo govorila z njegovimi starši, ni dovolila, da sem jaz pri njih v varstvu itd. Tega se malo tudi spominjam, najbolj pa so mi seveda ostali v spominu vsi tisti hudi trenutki očetovega besa in kričanja.
Potem ko sem šla na svoje in ko sem dobila prvega otroka, je bila mama vsa prijazna in sem mislila, da se bo najin odnos otoplil. Otrok je kmalu po prvem letu lahko šel k njej prespat, a vedno le takrat, kadar je ona želela (če je bilo lepo vreme naslednji dan, ni imela časa, ker je šla v hribe ali na smučanje s partnerjem). Kar lepo smo se pogovarjali, kadar smo bili za kakšen rojstni dan vsi skupaj, moj mož, jaz in onadva, dobivala sva z možem vse lepšo sliko o njiju. Med poletjem smo z družino en teden preživeli na njunem posestvu (medtem se je preselila k temu partnerju), na kmetiji, kjer pa v bližini živi tudi bivša žena tega partnerja. O njej sta mi govorila le slabo, kakšna je, da njega in celo mamo toži zaradi sto stvari in tako. Nekega dne sem se po svoji nevednosti zapletla v prepir s to bivšo ženo, ona mi je rekla par besed, jaz pa njej nazaj, za kar sem dobila od nje najprej poziv, naj se ji pisno opravičim, kar pa je mamin partner odsvetoval, čeprav se je meni zdelo smiselno, da se opravičim. Pa se nisem in kasneje sem dobila zasebno tožbo od nje, ker pa nisem hotela na sodišče (predvsem me je to psihično povsem sesulo, da me kdo napada takole, saj sva v bistvu za besede obe enako krivi, celo ona je začela in saj smo ljudje, da se menda lahko pomenimo) sem sklenila poravnavo, ki je seveda stala kar nekaj denarja. Ko sem se tej gospe takrat opravičila, mi je rekla, da ji je moja mama uničila družino (ima otroke). Rekla je tudi, da me ni tožila zaradi mene (da nima nič proti meni), ampak zaradi mame. Da so prepiri s sosedi (mamo in bivšim) njen vsakdan.
Od tega dogodka dalje sem mami rekla, da naše družine ne bo nikoli več na to posestvo in da tudi ne dovolim, da moj otrok pride k njej prespat, lahko pa ga pride iskat in kam pelje, lahko pride k nam domov kadar hoče, samo tja mi ne želimo več. A je že teden dni kasneje, ko je bil otrok 2 uri pri moji babici-njeni mami, klicala v moji odsotnosti in otroku rekla, da bo prišla v petek ponj v vrtec, da gre k njej spat. Klicala sem jo, da bi ji še 1x povedala, da to ni mogoče, a ni dvignila telefona. Potem ji je moj mož napisal sporočilo, da zaradi sporov, ki jih imajo oni s sosedi (bivšo) na tem posestvu, nas ne bo več tja in da tudi z otrokom lahko govori le v najini vednosti. Še isti dan je klical njen partner in zahteval mojega moža, nanj je kričal, da naj otroka pri tem ne vpleta in nazadnje celo zagrozil, da se bomo še kje drugje srečali.
Sama sem se zdaj, po vsem tem, odločila, da prekinem vsak stik z njo in ji tudi onemogočim stik z mojim otrokom. Če se bo zgodilo, da me bo klicala (kar me gotovo bo, saj vsake toliko časa se ji pa lepo zdi, če je otrok kakšen dan pri njej), razmišljam da bi ji rekla: kot prvo, da njen partner nima kaj groziti mojemu možu. Kot drugo, da sem sama nastradala zaradi tožbe zaradi njenih sporov (kot mi je bilo rečeno) in če sama ni sposobna prevzeti odgovornosti zase in za svojega otroka (mene), da bi me v takem primeru zaščitila in podprla (če drugače ne pa vsaj finančno), potem gotovo ni sposobna prevzeti odgovornosti za mojega otroka. Da ne želim, da bi otrok bil v takem zastrupljenem ozračju in po možnosti prisostvoval med-sosedskemu prepiru. Ker otrok je moj in zanj sva odgovorna midva z možem.
S tem bi zgodbo končala. Oprostite, če je dolga, še veliko več bi lahko napisala.
Hvala, da ste prilsuhnili.

O jezusmarija. Ko sem samo brala, se mi je kar bruhalo. Če je vse to res, samo tole: prekini vse stike, čimprej, in ji za božjo voljo onemogoči stik s svojim otrokom. Kliče babico, da bo šla ponj v vrtec, brez vednosti starša, pa kaj je ubrisana? Sploh pa – kaj pa si ti njej dolžna? Popolnoma ničesar. Prekini in končno zaživi in zadihaj, kot si zaslužiš. Vlagaj energijo v svojo družino, ne vanjo. Kakšna otoplitev odnosov po prihodu vnuka neki, taki ljudje se ne spremenijo, kaj si sploh šla spraševat za obiske svojega otroka pri ženski, ki ni znala poskrbeti za lastne hčere, kako pa moreš biti ziher, da bo dobro vplivala nanj, če vama je s sestro take počela. Joj punca, res, pozno ti je tole prebilo, kaj si se šla sploh zapletat z njo, pa z njenim partnerjem, pa še s sosedo itd. Ampak – bolje pozno kot nikoli. Samo bejži stran in ne ozri se več, otroka pa niti pod razno niti za minuto ne puščaj z njo. NITI POD RAZNO. Jezusmarija. Kakšni starši vse hodijo po svetu, pa to ne moreš verjet.

Moram priznati, da je vaša zgodba nekaj, kar si sicer ne bi želel brati, ker je izzivala v meni čustven odziv. Ko pa sem začel brati, nisem nehal do konca. Zares pretresljivo! Ponavadi sem do besedil razumski in odmaknjen, a tokrat tega nisem zmogel in ne želel … V vaši zgodbi ni veselje omenjeno niti kot beseda, zato se ne spodobi reči, da sem bil vesel branja, lahko pa rečem da mi niti za hipec ni žal, da sem prebral vašo zgodbo.

Prevzel me ja vaš umirjen in zrel način podajanja žalostne zgodbe vašega življenja in dogodkov, ki so ga zaznamovali. Zgodba je dobro razčlenjena in vsebuje zraven še podrobnosti, ki še dodatno osvetlijo in podkrepijo čas in dogodke. Tudi vaš jezik je zelo bogat in plastično opisuje dogajanja.

Kljub vsem težavam, uspeli ste nekaj skoraj neverjetnega in za mnoge »navadne« ljudi celo nemogočega. Previharili ste sami vse življenjske viharje in pripeljali ste sami svojo malo barčico v miren pristan. Očitno je, da ste vztrajna borka, kljub temu imam vtis, da ste nekako skromna in zadržana, pa kljub temu prav prijetna in prijazna oseba.

V vašem pismu ne čutim niti hudih zamer, kvečjemu se vam prikaže rahel, a kljub temu grenak nasmeh. Žal, zdi se, da ste imeli le biološko mamo, čeprav ste zapisali v naslovu »moja« mama.

Zdaj, ko so zadeve prignane do bridkega konca, je prav in edino prav, da vi poskrbite zase in zaščitite svojo družino. Nihče, zares, nihče si ne sme lastiti kakršnihkoli pravic glede vas in še manj do vašega otroka. Morebitne stike z vašo mamo, če že bodo neizogibni, imejte samo vi in nihče drug iz vaše družine. Altruizem je morda lepa lastnost, vendar je prav, da tudi vi pokažete malo »zdravega« egoizma.

Trpljenja in žalosti ste do zdaj imeli preveč, zato se obrnite k svojemu Življenju (z veliko začetnico).

Želim vam, da se končno in vsaj enkrat zares in sproščeno nasmehnete

So ljudje, ki ne premorejo ljubezni do socloveka, niti do svojih otrok. Taksen clovek je tvoja mati.

Ne kapiram zakaj se mucis z njo, zakaj se silis v nek odnos, ki je od otrostva BOLAN, zate bolec, je bil vedno vzdrzevan le iz tvoje strani? Zakaj? Kaj ti je toliko pomembno, da imas to kvazi “mamo”?
Glej koliko ljudi je brez mam, oznaci jo za mrtvo in to je to. Zate ta zenska itak nikoli ni zivela. Rodila te je, ampak materinske ljubezni ni imela.

Moja najboljsa prijateljica ima podobno zgodbo, pa je z mamo prekinila odnos v celoti ze pred sto leti, enkrat je poskusila ko je rodila hcero, pa ni slo in od takrat, tamala ima 10 let, nikoli vec.

Sodit odnosa oce-mati ti po mojem ne mores, iskat krivca in nekrivca, ker ne ves, nimas pojma, teh zgodb je kolikor je ljudi in kak kdo gleda.

Mogoce je bila mama psihicna razvalina (kar meni po opisu deluje), sesuta v nulo, nesamostojna (kar pretepana in terorizirana zenska je), depresivna itd. – vso njeno obnasanje, nemir in iznicevanje otrok (bili sta le hceri njenega moza ki jo je ubijal), tudi obupno iskanje novega partnerja (prek seksa) govori o tem. Zenska bi takrat nujno potrebovala psihiatre, terapije, a kot mnoge njih je ocitno mogla zvozit sama. Zal nihce ne preverja samohranilk/cev po locitvi.
Seveda pa vse to NE OPRAVICUJE njenega odnosa do svojih otrok. Kje je zdrav obcutek zascititi otroke, jim uredit cim lepse zivljenje, jim pomagat itd?

Kakorkoli, zgodba je boleca, je del tebe, ampak da jo nonstop vlacis na povrsje nima smisla, ker s tem si unicujes sedanjost.
Zate naj ta zenska umre in gotovo. Pa ne mislit da ji moras karkoli opravicevat, ti ji nimas kaj opravicit, ker storjenih ti stvari se niti ne da opravicit. Imas pa moznost najti mir v sebi in jo izkljucit v celoti iz svojega zivljenja.
Ali ti je v posebno zadovoljstvo (bolece zadovoljstvo) gledat njen nekorekten odnos do tebe se dalje, ker si tega bila vajena in ti je domace? PREKINI !!!!!!!

Hvala, ker ste brali, hvala za odgovore.
Pritrjujete, naj opustim ta odnos. Zakaj ga nisem že mnogo prej? Poznala sem le mamino plat zgodbe, vedno sem jo videla le v luči žrtve in sem se že kot čisto majhna čutila nekako odgovorno zanjo (da sem se postavila med njo in očeta, da sem klicala sosede in tekla 2 km stran do njenih staršev, kadar je oče norel… da sem potem kasneje skrbela za sestro), to se mi je nekako zdelo samoumevno. Potem je to nekako ostalo v meni, ta zaščitniški odnos do nje. Zdaj dobro vem, da moja mama ni nikoli odrasla – psihično namreč. Da ne zna in ne bo nikoli znala prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in bo vedno gledala na stvari samo s svoje plati (spraševala se bo, zakaj ONA ne more videti mojih otrok in ne, KAJ je ona storila, da jih ne more – ona seveda sama v svojih očeh tudi ni kriva za to, da se je name spravila tudi partnerjeva bivša žena: kriva sem sama, ker sem se sploh pogovarjala). Vedno je v center postavljala sebe, mene odrivala kot nekaj nepomembnega. Toda tako je bilo, bila je v nekem smislu edinka (njen brat je od nje starejši več kot 10 let), imela je vse in vedno so jo razvajali, vse so ji dovolili, dali. Mene je rodila stara 18 let in mislim, da do takrat še ni izživela svoje mladosti. Mislim, da sem ji bila v tem smislu kamen spotike, ker si je mislila, da ji je moje rojstvo uničilo mladost.
Oče ni nikoli pil, kadar je “bilo vse v redu”. Vedno ga je k temu spodbudil nek moment, ki je v njem sprožil to šibkost in je potem postal zver. Tudi ni pil, ko je bila mama noseča s sestro, tega se sama dobro spomnim. Po ločitvi ni pil več kot pol leta, ko pa je želel priti v naše novo stanovanje, da bi sestrici dal torto za rojstni dan, ga je na vratih pričakal mamin ljubimec, mu prepovedal vstop in oče je šel, ter pod blokom vrgel torto v smeti in se tistega dne znova napil… Res ne bom nikoli vedela, kdo od njiju je začel: ali on piti ali ona iskati druge moške. Bila sem prepričana, da je res prvo, toda vse bolj se mi zdaj dozdeva nasprotno.
Res, dokončno bom presegla to. Moj mož, ki izhaja iz urejene družine in ni nikoli poznal takih odnosov, me je že prej opozarjal na to. Da se mama niti po telefonu ne zna pogovarjati, ker kar naprej kriči. Včasih sem se zalotila, da sem na isti način kot ona z mano govorila z možem, žal mi je bilo v trenutku. Mnogo mnogo sva se potem pogovarjala, razčiščevala, rada se imava in odnos gradiva drugače, začne se že s samim pogovorom. Tudi do otrok. Z njim sem res našla varen pristan, kot pravite.
Želim si le, da mi ne bi bilo žal, ker tega odnosa z mamo nisem končala prej, zato tudi ta grenak nasmeh.

Vedno je dobro slišati obe strani in si ustvariti mnenje (videnje).
Nekateri smo za to sposobni, drugi ne1
Pa ne misli, da imam jaz v življenju vse počiščeno. Vsaj ena zgodba se še piše. Trenutno ima samo eno resnico, a nekoč bo imela obe, ali pač……… . Nekako sem se sprijaznil (ne najlažje) in čakam na osebo, ki si bo morda želela slišati tudi drugo stran.
Tako čudno se včasih vrti ta naš “ringlšpil” življenja!!!

Tako zvoženo otroštvo, zdaj pa živiš z ljubečim partnerjem, radoživim otrokom in kmalu boš še doktorica družboslovnih znanosti!

Kot vidiš, te je v tvojem življenju vendarle nekaj držalo pokonci. Čut dolžnosti do matere? Boj za preživetje? Strah? Ne. Moje mnenje je: ljubezen do očeta, in občutek, nek notranji, skriti, rahli občutek, da ti oče ljubezen vrača. Tvoja prezgodnja dozorelost, ko si morala ti druge oskrbovati s pravljicami, ki si jih sama tako zelo pogrešala, bi te brez neke notranje opore slej ko prej dotolkla, in danes zelo verjetno ne bi bila na pragu doktorata, ampak na pragu kake propadle tovarme. Zato storiš najbolje, da iz pogorišča otroštva potegneš tisto res dragoceno (ljubezen ljudi, ki so ti jo izkazovali pristno, intuitivno, npr. tvoj oče in babica), ostalo pa pustiš, da za večno izgine.

Poskrbi le za to, da v teh sporih in mogoče tvojih občasnih regresijah iz moža in otroka ne boš delala zastonj privat psihiatra. Veš, kako uničujoče je za otroka, če mora razmišljati o odraslih zadevah, ki jih niti malo ne razume; in verjetno veš tudi, da si partner želi polnosti doživljanja in življenja v dvoje, ne pa enostranskega ožemanja. Ampak se zdi, da imaš to že razčiščeno.

Želim ti le izkazati občudovanje za vse prestano gorje, ki ga očitno ni bilo malo. Alkohol, nasilje, pomanjkljiva čustva, strah, jeza, negotovost, ločitev, čustvena odtujitev mamice, smrt očeta…..

Skratka življenjska pot, ti je bila zaznamovana od samega začetka, pa vendar po njej hodiš z željo da bo ostanek srečen, lep, prijazen in topel.

Glede na vse kar si povedala, ti želim, da premoreš toliko ljubezni, kot si jo do očeta, ki ga pravzaprav kljub alkoholizmu, nasilju do mamice, zagovarjaš in praviš, da ti je ostal v lepem spominu; tudi do mamice.

Življenjsko pot tvoje mame, njena čustva, njeno odraščanje, njeno počutje ob dejstvu, da je bila mamica pri rosnih 18, da je bila dolga leta partnerica nasilnega, alkoholiziranega moškega, skratka njeno plat medalje – ne poznamo.

Želim ti le, da ti to uspe, da boš lahko preskočila še to oviro in z njo ohranila če ne ljubeče in iskrene, pa vsaj običajne, spoštljive odnose. Mama je ena sama, morda bi bila njena zgodba zapisana slišati ravno tako trnova, boleča in zaznamovana, kot tvoja in zdi se, da je tudi ona našla svojih 5 minut miru…..

Ne vem, mislim, da si preveč v postu popluvala mamico in opevala očeta, in ne razumem, da zaradi nekega spora, ki si ga (priznavaš to tudi sama) tudi sama sprovocirala, in zaradi tega dobila neko tožbo, zdej zaradi te svoje krivde in krega želiš preprečiti otrokove stike z babico, ki s tem kregom nimajo nič. TIsta ženska očitno pozna tvojo kalvarijo in je z lahkoto pritisnila na tvojo bolečo točko, to je odnos do tvoje mame in je zato izjavila, da je vložla tožbo samo zaradi tvoje mame. Se ti to ne zdi dovolj čudno? Meni, ki to gledam ob strani, definitvno je, čudno.

Kako srečna sem zate, da si uspela iz vsega trnja izločiti cvetje, ki ti bo lepšalo tvoje življenje v prihodnjosti. Uspela si s svojim pogumom, pridnostjo, dobroto in vztrajnostjo. Imaš družino in vstopnico v bogato in srečno življenje. Nikar je več ne zapravi. Tvoje težko otroštvo pospravi v škatlo preteklosti in se veseli, ker je nepreklicno minilo.
Ne zapletaj se več v mrežo materinih manipulacij, hkrati pa ji odpusti, ker ni znala preživeti svojega življenja, da bi ji bilo v čast. Prebijala se je pač kakor se ji je zdelo najbolj prav. Prav tako tudi tvoj pokojni očka.
Vso pravico pa imaš, da sebe in svojo družino zaščitiš pred egoističnimi materini vdori in si to tudi dolžna storiti.
Vsaka ti čast, vesela sem, da sem te spoznala.

Vse pohvale in občudovanje! Z žensko, ki ni vredna besede mama, pa brezkompromisno prekini vse stike.

zelo dobro si analizirala in stvari dosti prišla do bistva:
“ne želi sprejeti odgovornost za svoje otroke, svoja dejanja…” So ljudje ki celo življenje to delajo. Prelagajo odgovornosti na druge.

Ogromno odgovornosti je preložila na tvoja ramena. In si nosila to odgovornost do zdaj.
In ker si zelo skrbna oseba…. si v dilemi koliko te odgovornosti nositi še naprej…. NIČ, ti pravim. Sebi moraš priti na jasno: kaj boš, kaj ne boš dovolila.

Ti odgovarjaš za svoja dejanja. Tvoja dejanja naj bodo v skladu z tvojim mišljenjem, vestjo… tvojim prepričanjem.

Zaradi svoje izkušnje si zelo bogata. To se čuti. Iz tvojega pisanja veje mirnost, pripravljenost za druge…. a zdi se mi, da boš morala (tako kot vsi mi) osvojiti naslednjo stopnjo “zavedanja, osebne rasti, svobode”.

Prekiniti stike je sicer težko, a če boš čutila, da:
– te ne upošteva, kot npr. takrat ko se je za varstvo tvojega otroka zmenila z babico (to je totalno negiranje tebe)
– ti grozi (ona ali njen partner)
– te obrača tako, da tvoja več ne obvelja

… ne bo druge, kot prekinitev stikov, ker sicer te bo “povozila”. Zavedaj se, da si iz zelo slabih temeljev ogromno zgradila – pazi, da ne boš tega ogrozila.

… in vedi, da se mati ne bo pustila… taki nikol ne odnehajo… želim ti srečo!

Ostale pusti, da odpadejo od tebe. So ljudje, ki

Berem in sem vam hvaležna za vsak pogled.
Dodala bi pojasnilo za »moje mnenje«:
Glede očeta: najin odnos je bil vseskozi ambivalenten, do njega sem občutila cel spekter nasprotujočih si občutkov, odvisno od tega, kakšno sliko mi je v nekem trenutku dajal o sebi. Morda se tukaj zdi njegov opis zelo lep, a ni bilo vseskozi tako, ker pa v problemu vidim mamo, pišem predvsem o njej.
Glede mame: zelo sem se trudila, skozi vsa leta, da bi sama izdelala nek odnos med nama. Želela sem si –kot vsak otrok- njene pozornosti, nežnosti, potrjevanja mojih odločitev. Tega ni bilo nikoli, le zanikanje, zaničevanje, odrivanje. Do njene ločitve z očetom me je nanjo vezal strah, da se ji ne bi kaj zgodilo, potreba, da jo zaščitim. Od takrat dalje sem se veselila, da tega ne bo več in si bo mama vzela čas za naju. Pa je nikoli ni bilo ne za pravljico ali kasneje za pogovor. Šele po rojstvu otroka se mi je zdelo, da se najin odnos lahko drugače obrne. A zdaj vidim, da se v resnici ni dosti spremenilo. Nikoli me ni klicala… če že, sem jo jaz. Ti naši stiki so bili kljub otroku vse bolj redki in otroka sem morala večkrat popraviti, ko je namesto babi (in ime) rekel teta (in ime). Videla nas je namreč najprej (vedno na svojo pobudo) 1x na mesec, nato 1x na dva meseca, ko je prišla po otroka in ga odpeljala k sebi za čez noč. Pa ne živimo daleč stran. (Če sem jo kdaj sama prosila, ko sem potrebovala pomoč, četudi za uro-dve, nikoli ni utegnila.) Drugo jutro je otroka pripeljala nazaj, nikoli pa ga ni vzela s sabo kam drugam, npr. na ogled lutk ali na bazen, na bližnji hrib, kar večkrat storijo moževi starši, pa ne toliko da bi naju razbremenjevali (ker imava zdaj še enega otročka), pač zaradi tega, ker želijo napraviti veselje otroku, ki je rad v njuni družbi.
Na enak egocentričen način gleda mama tudi na moj spor s sosedo. Po pripovedovanju slednje sem razbrala, da je ona po vseh letih še vedno prizadeta in razočarana, ker je njen mož zapustil njo in njena otroka zaradi moje mame (tega prej nisem vedela). Da bi se maščevala, nagaja tako in drugače, zato tudi ta, nekako vnaprej pripravljen kreg z mano, da nihče ne bi hotel več med poletjem priti popazit na posestvo, ko sta onadva na dopustu. Ona moje situacije gotovo ni mogla poznati, ni šlo za iskanje moje šibke točke. Žal mi je, da nisem poslušala sebe in se tej sosedi opravičila že takrat, a videla sem jo v neki grdi luči, ki mi jo je podala moja mama. A tudi po tej tožbi nisem mami prepovedala stikov z otrokom: rekla sem, da je dobrodošla pri nas in da lahko kadarkoli pride po otroka in ga kam pelje, a ne na to posestvo, ker nočem, da otrok slučajno prisostvuje kakemu kregu (otroka želim izvzeti in ne vpletati v to, kar se tam dogaja). Stike sem se odločila prekiniti potem, ko je mamin partner kričal na mojega moža in mu grozil… Moj mož je bil šokiran, tudi jaz. Česa takega nisva pričakovala. Nič, ničesar nisem zahtevala od njiju, samo podporo v mojih odločitvah in to, da otroka ne vodita več gor. Preveč bi bilo zahtevati odgovornost do mene, to, da bi stopila na mojo stran- to pa zelo boli (še več bi bilo pričakovati-in tega niti nisem po vseh dosedanjih izkušnjah, da me vpraša, ali morda potrebujem finančno pomoč – kljub temu, da je v boljšem položaju od mene. Nikoli mi ni nič takega dala in od tistega vprašanja o avtu dalje, je nikoli več nisem za nič prosila).
Kot pravi »miska223«, čutim, da me lahko »povozi«, vse to so bili le dogodki, ki so pripeljali na rob vsega. Zato tega odnosa ne morem več peljati naprej.

čutiš pravo smer – veš katera je prava – zdaj pa korak za korakom po njej – boš vidla, tudi moč pride, takrat ko je potrebno.

Zavedaj se, da to kar imaš zdaj, ni za 100% zagotovljeno, da boš imela še naprej. Hočem te samo opozoriti, da ceniš to kar imaš, da to kar imaš zaščitiš (sebe, otroka, moža, svojo družinico) in ne dovoliš da ti “hudobneži” spodkopljejo, uničijo, razdrejo … žal tudi taki so, ki v tem uživajo, ki se dobro počutijo ko gre drugemu slabo (da so lahko pametni…)

Razumem vso tvojo bolečino – a nauči se iz nje:
– ne moreš spremeniti ljudi, ko to nočejo, ne želijo,
– nauči se spoznati razmere kjer lahko kaj spremeniš in jih ločiti od tistih na katere nimaš vpliva (na svojo mamo nimaš vpliva!!!!!)
– zaradi razmer ki si jih doživela, si bolj razumljiva do drugih, bogata,…. to je tvoje neizmerljivo bogastvo (jaz temu pravim, da tako bogastvo preseže ves denar, ki ga nekdo ima)

Hčerka je naštevala kaj imajo otroci v vrtcu (kako nobel hišo, bazen,… ), pa sem ji odgovorila:
“ti pa imaš ljubečo mamico” – hočem reči, da tudi to je treba cenit. In zame je to neprecenljivo, ker npr. ogromno staršev ni doma z otroci (tudi ko bi lahko bili doma z njimi) in imajo zato več denarja

jaz bogastva ne enačim z denarjem. Sicer je potrebno imeti za preživetje, večino pa odtehta naše “duhovno bogastvo”. Smo si pa ljudje različni in … enim največ pomenijo npr. počitnice v Dubaju…
jaz sem se zakllela, da se bom v življenju trudila za “energetsko čisto družino” – to pomen, da v moji mikro družini ne bom “dovolila” podtalnih negativnih energij (očitkov, užaljenosti, spodje*avanja, nesramnosti, škodoželjnosti…) – ampak se moram dan za dnem za to trudit.

In še to: naučila sem se brati energijo, ki jo ljudje prinesejo do mene. Tako preberem od katerega človeka se slabo počutim, me izmozga – drugi korak je če bom naredila kaj v tej smeri, da se bom zaščitila – bom dotičnemu človeku postavila mejo. Ko so to npr. starši, sestra, brat… je to zelo težko – a ti iskreno povem, da drugače pa …. znoriš, če tega ne narediš. Strga se ti. Sem probala pomagat, ker so se te osebe name nalimale in me ožemale – ampak sem dojela, da lahko pomagam 1x, ker pa te osebe zahtevajo dolgotrajen odnos, te v dolgotrajnem odnosu dobesedno “izcuzajo” – in ti potoneš.
Zato: naredila si kar si lahko. Če se je kdo hotel potrudit, je imel vse možnosti. Zdaj pa je dovolj!
Trudi se samo za tiste, ki skrbijo zate z pozitivno energijo. Ostale pusti. Vsak je odgovoren zase.
Srečno!

Vprašanje: ti odnos z mamo bolj koristi ali bolj škodi?
Odgovor:

Tale življenjska zgodba je bila v vseh vidikih zelo dobro napisana.Bilo jo je lepo brati,čeprav si veliko dala v svojem življenju skoz.Hvaležna bodi vsaj za to,da ti je drugi del življenja naklonilo osebo,ki izpolnjuje tvoja pričakovanja in ljubezen.Seveda gew za tvojega moža,ki je bolj normalno odraščal in temu primerno imel vzgojo.Čestitke tudi tebi,da si šla po poti,ki te ni ugonobila,ampak okrepila.Našla si moč v sebi,da si končala študij,da se nisi prepustila toku,ki bi te odplavil bog ve kam.Kar ne morem verjeti,da še mama ni vedela kaj študiraš.Res jo je brigalo zate in sestro.

Meni je žalosten tisti del zgodbe,ko sta s sestrico imeli malo v temi pregrajeno posteljo s pogradom in malo omarico,mama pa v primerjavi z vama luksus.Oče,si ni znal drugače pomagati,kot,da je vzel alkohol za blaženje čustvenih bolečin.Pa to ni izgovor,samo eni si ne znajo drugače pomagati,kot se utapljati v alkoholu.Žalostno in mnogokrat resnično.
Kaj čemo,spremeniti se nič ne da.Mama je poseben kaliber in konec.Lahko pa obsojaš,samo se ne boš nič bolje počutila.
Moje mnenje je,da ne zapri popolnoma vrat pred njo,ni ti pa treba kljukati pri njej na veliko.
Ne vsiljuse in ne ignoriraj.Čeprav bi to zadnje v tem primeru človek kamot to naredil,samo jaz sem človek,ki stim opcije odprte.Samo na nič se ne zanašaj.Dobro,da si samostojna,da ceniš to kar imaš.Povedala bi ti še to,da ti je zelo dobra življenjska izkušnja ta gospa,ki je bivša žena partnerja tvoje mame.Z vidika mene,lahko govorijo za nekoga kar hočejo,jaz sem tista,ki bom sama precenila osebo po svojih občutkih in dejanjih.Nekdo,ki ga drugi ne marajo,še ne pomeni,da je slab tudi za mene ali obratno.

Jehovci,proč od njih,pa čim dlje.Pa cigani,romi,kako se lahko s tem človek pogovarjaš.Pa tale lopov,kurba…… črn,bel člove….
Jaz si sama tkem vezi z ljudmi in me osnova drugih ne zanima.Ne maram pa tega,da preden nekoga spoznam,mi nekdo vsiljuje svoje mnenej in ga kritizira zaradi bilo česa.To se je zgodilo tebi in še visoko ceno si plačala za svojo zmoto,oziroma,občutek si zatajila,kot sem te razumela.Morda je to ne vmesno,kar sem malo prej pisala,nekako pa razumem,da ravno ta tvoja napačna reakcija,te odvrača proč od zdajšnjega domovanja tvoje mame.

Neguj tisto,kar imaš in tisto,kar je preteklost pusti za sabo.Saj pozabila ne boš,spremeniti preteklosti se pa tudi ne da,pa če bi si še ne vem kako želeli.

Srečno tebi in tvoji sestri!!!

Življenjska, razumem te. Moja zgodba je v mnogočem enaka tvoji. Hladna mama brez kančka sočutja in brez trohice zmožnosti sočustvovanja z drugim. Ko se obrnem nazaj se ne spomnim, da bi mi kdaj rekla, da me ima rada, da bi me stisnila k sebi, da bi me potolažila. Sedaj, ko imam sama otroke, je to v meni privrelo še višje na plan. Še naprej nadaljuje z enakim odnosom in mi kontrira pri mojih otrocih. Vsak očividec, ki bi zgodbo spremljal od daleč, bi rekel :”čimdlje stran od nje”. Pa mi je težko. Zelo sva se sicer odtujili odkar imam svojo družino, ampak da bi prekinila vse stike z njo pa kar nekako ne morem, čeprav mi povzroča samo bolečino.
Upam, da bom kdaj našla moč, da ji ubežim in da začnem sebe ceniti neodvisno od občutka ničvrednosti, ki mi ga je vcepljala vso otroštvo ona. Tudi tebi želim moč na tvoji poti!

Tako, kot sem predvidevala, je mama danes prišla. Najprej je skoraj s solzami v očeh govorila, da imam samo eno mamo in da se moram tega zavedati in kako hudo bo njej, če ne bo videla vnukov, potem je obrnila kaseto in me začela obtoževati, da sem itak sama vsega kriva (česa vsega?! Da sem se rodila?) in da sem celo za to kriva, da so oni tam skregani (!?! Jaz sosede sploh poznala nisem prej, le to sem vedela, da je partnerjeva bivša žena in le slabo sem od njiju poslušala o njej!) in da sta uboga otroka, ker ju vpletam, ker bosta zelo nastradala, ker ne bosta imela nje (ki ni nikoli prišla, če sem jo rabila, ampak le, kadar je ona želela imet starejšega otroka, da pride k njej, če ni imela drugih prostočasnih načrtov). Povedala sem ji, da otroke hočem iz tega izvzet in ne vpletat, če lahko to razume. Da je bilo dovolj in hočem imeti mir. Jaz in moji otroci. In moj mož. Potem je nadaljevala, da je moj mož en »mulc«, ki nima pojma itd (ker naj bi on bil tisti, ki se je spomnil, da otroka ne bosta hodila več tja). Sem ugovarjala, da sva se to skupaj dogovorila (takrat je bilo mišljeno še, da najina otroka lahko obiskuje, kadar hoče, le k sebi ju ne sme voditi, če se pač nonstop nekaj kregajo s sosedi). Znova je napadla, da sem sama kriva, da je tista soseda dobila poravnavo, rekla je, da sem se »uscala«, ker sem se ji šla opravičit. Tukaj so moji živci popustili dokončno in sem ji samo rekla: »kaj, a ti bi me pa na sodišče peljala, taka si.« In sem jo poslala ven iz svoje hiše in da nikoli več ne pride ali kliče.

Zelo me je prizadel ta epilog, da namreč moja mama ni sposobna niti toliko samorefleksije (da bi priznala vsaj kakšno od svojih napak), da je tako egocentrična (da vidi le sebe, kako bo prikrajšana zaradi ne-videvanja vnukov) in da sem jaz zanjo kriva za vse (poleg tega se ji z mano ne zdi vredno – in nikoli se ji ni -, da se pogovarja v normalnem tonu… tega kričanja pa res več ne prenesem).
Ko sem se odločila pri sebi, da ne bom več imela stika z njo, sem se čutila močno, zaupala sem vase. Zdelo se mi je, da sem se končno postavila na svoje noge, da nisem več sredstvo za čustveno izrabljanje, da se LAHKO POČUTIM DOBRO, da sem v redu oseba. In nehala sem se spraševati, zakaj sem se rodila in ali bi bilo bolje, da me ne bi bilo. Ta vprašanja sem imela nekje v podzavesti vse svoje življenje, najbolj so privrela na dan v najstniškem obdobju, kasneje pa spet, ko sem mislila, da imam svojo lastno družino urejeno, je mož začel opažati, da sem živčna, zadirčna… po vsakem pogovoru z mamo. Ja, imela sem celo samomorilske misli, od katerih me je na srečo odvračala misel na moja otroka. Hvala tudi vam, da ste mi pomagali odpreti oči. Zame je ta zgodba z mamo končana, med tem pisanjem pa počasi bledijo tudi občutki ponižanja, ki sem jih ravnokar doživela.

Zdaj bom ŽIVELA SVOJE Življenje.

Hvala in vse dobro.

Čestitke !!! Bravo !!! Naj ti ne bo žal ! Edino pravilno.! Čeprav te bodo nekateri napadali, ampak ti “nekateri” nimajo pojma. Saj pozabiti res ne moreš vsega gorja, imaš pa pravico živeti svoje življenje, na svoj način, s svojo družino. Z možem se pogovarjajta kolikor se ti zdi potrebno tudi o tvoji materi, o vseh krivicah do tebe, da lažje zaceliš rane. Priporočam branje od p.Gostečnika (“Srečal sem svojo družino” in še druge knjige). Tam zapisane besede naj bi si prebrali matere in očetje, tudi mi mlajši starši. Srečno in ne se sekirat, ker bo vse v redu, ker je tako prav. Drugače ne gre. Vem iz osebnih podobnih izkušenj.

Pozdravljena življenjska in še ena1 ter ostali.
Mene pa zanima, kako ste se po odraščanju ob takšnih materah odločila za svoje otroke oz. za družino (brez zgleda v otroštvu o dobrem odnosu mati-oče).
Sama se za otoke ne morem odločiti, ker se mi bojim, da bom enako neodgovorna in kruta do njih, kot je bila do mene moja mati… Tudi (materialnih)okoliščin idr. nimam najbolje urejenih, in ne bi želela, da se otroci počutijo tako kot npr. vidve s sestro v pregrajeni špajzi…, da bi jim zaradi svojih travm in pomankanja stvari v otroštvu povzročila enako-da bi bolj skrbela zase, kot za otroke.

Z vso spoštljivostjo, priznam, da nisem nikoli dvomil v vaše zmožnosti za preživetje.
Zdi se mi, da ste se prav odločili za vaše Življenje in ne le za polovičarsko životarjenje.
Končno ste tudi ukrepali in sebe postavili na prvo mesto. Prav prijetno je prebrati vaše
optimistične besede olajšanja »… LAHKO POČUTIM DOBRO …« in samozavestni
veseli klic »Zdaj bom ŽIVELA SVOJE Življenje«.

Že vidim vaš zadovoljen in prešeren nasmeh. – Lep je.