Pozdravljeni,

zanima me, kakšne izkušnje imate s pozitivnimi afirmacijami. Sama pri pri sebi namreč zadnje čase opažam, da si ne zaupam dovolj (kar se kariere tiče), da se mi pojavljajo misli, da sem premalo sposobna, da bi zadeve dobro opravila itd. Gre očitno za neke vzorce, zasidrane globoko v meni, ki potem, ko kaj res ne opravim najboljše, takoj planejo na dan. Zato sem pomislila, da bi začela s pozitivnimi afirmacijami, vendar nekako globoko v sebi ne verjamem v to, da res delujejo oz. da je te miselne vzorce mogoče spremeniti – verjamem na razumski ravni, na neki globlji, čustveni pa me nekaj zadržuje… Verjetno rabim predvsem kakšno pozitivno izkušnjo kot motivacijo za naprej…

Jaz pravim za afirmacije tako, če želiš napr. bolj ljubečo komunikacijo. Ne govori imam ljubečo komunikacijo ampak vsak dan imam bolj ljubečo komunikacijo je bližje in bolj realistično.

Hm, jz pa kr verjamem v to, da gre: misel > beseda > dejanje > vedenje. Če ti je nekaj ful tuje za čutit (npr ”rada imam svoje delo in v njem uživam”), je smiselno začet preko afirmacij.

Kaj pa, ko si sredi nekega afekta, recimo strahu. Ponavljanje v glavi, kako si vsak dan bolj mirna in brezskrbna, ne pomaga dosti,. Takrat si je treba govorit v sedanjiku.

OK, pozit, afirmacije so kul, ni pa to tako, da si “sprogramiraš” možgane in svet se obrne, kot sem brala v Dnevniku nek članek, da so neki amer. raziskovalci delali raziskavo, kako se telo odziva na misli v primeru športa. Skupini so naročili, naj si vizualizirajo tek po hribu in potem so merili srčni utrip in katere mišice delajo in (kao) prišli do tega, da se je telo odzivalo tako, kot če bi dejansko tekli.

Seveda stvar ni tako preprosta. Misli imajo vpliv, če zraven še kaj delaš.

Jaz stojim za svojimi besedami:-). Napr. si rečeš imam lepo telo – to je tako zatrdno, da sam sebi ne verjameš ( čeprav tisti sigurno niso sami s sabo zadovoljni, če recimo uporabijo to afirmacijo in to težko verjamejo pa če si tisočkrat ponovijo ). Če pa si rečeš vsak dan sem si bolj všeč ali sem v procesu, je pa lažje verjeti tudi tvoja podzavest lažje sprejeme to afirmacijo. Tudi če si kakšen dan nisi najbolj všeč veš, da si v procesu, da si postajaš. 🙂

No, kakor za koga, meni bolj paše govorjenje v sedanjiku in tud učijo te tak na teh duhovnorast-zadevah.

Fora je v tem, da je naš um kritičen in ga je težko prepričat v nasprotno, recimo imaš določeno negativno mnenje (nikoli ne bom najdla poštenega fanta) moraš to obvezno spremenit v pozitivo (bom našla – ok, tu je že prihodnjik 🙂 ali pa še bolje Vredna sem, da spoznam poštenega fanta.)

Ah dej no dej. Sej zmoreš. Poglej kako malo slovničnih napak si naredila s tvojim pisanjem.