ne vem več kaj je prav
Pozdravljeni,
sploh ne vem kako naj začnem. Sem poročena, stara malo pod 30, z dvema otrokoma, 5 let in skoraj leto dni. Z možem sva skupaj 7 let in v zadnjem letu se dogajajo stvari, ki zame niso več normalne.
Odkar sem zanosila in ostala doma se je mož navadil, da sem doma, da je vse oprano, pospravljeno, skuhano itd. Skrbim za oba otroka, naredim vse kar je v moji moči, da zaslužim dodatni denar, ker pač plače niso tako dobre (njegova plača in moja porodniška), on pa vsega tega ne ceni nič.
V zadnjem letu mu ne smem nič več rečti, ker popolnoma znori in ruli kot žival name. Otroka se pri tem ustrašita, starejši se zapre v sobo in joka, mlajša pa joka da se mi srce para. Ne morem ga ustaviti. Vedno večkrat tudi razbija stvari v svojih napadih besa, tudi mene je že napadel.
Pred nekaj dnevi je imel nazadnje tak izpad in žal mi je da ga nisem prijavila. Prijavila ga nisem, ker me je sram pred sosedi, ki že tako čudno gledajo in ker ne želim otroka v tej majhni skupnosti spraviti v sramoto.
Ne vem več kako naj naprej. Odseliti se ne morem zaradi kredita, ki mi pobere precej plače, stanovanje je od obeh. On stran noče in govori, da se ga nikoli ne bom rešila.
Pa nikar ne mislite da sem neumna … imam končano fakulteto, med prijatelji veljam za nasmejano in vedno pripravljeno pomagati, jaz pa sem na koncu s svojimi močmi. Po eni strani nočem otrokom vzeti očeta, po drugi pa me je strah, da si bom kaj naredila.
kam naj grem? Kaj naj naredim?
Jaz tudi ne morem več biti samo tiho in vsega prenašati … če pa nisem tiho pa doživljam take izpade. Naj omenim še to, da sploh nikamor ne grem, sama sploh ne. Ne vem več kaj je prosti čas in kako izgleda imeti eno uro v letu za sebe, brez obveznosti. On me popolnoma omejuje in če želim kam iti me psihično izsiljuje, da ostanem doma.
KAJ NAJ NAREDIM? POMAGAJTE MI … PROSIM
Draga gospa!! Pa menda ja ne boste dopustili DA BI SAMO ZARADI VAŠEGA SRAMU, KER VAS JE SRAM NEKAJ UKREPATI POKLICATI POLICIJO, TRPELA OTROKA???!!!!!
Hudiča, kaj vas je sram? Naj vas ne bo!!! Za voljo vas samih in za voljo vaših sončkov prosim pojdite in se rešite tega sranja, ker bolje ne bo nikoli, stvar se lahko samo še slabša.
In še enkrat, naj vas ne bo sram, že ZARADI OTROK NE!
Ljuba gospa, kako naj bo “v dobro otrok”, da gledajo trpinčenje, poniževanje, omejevanje,
fizično in psihično napadanje, razbijanje, vpitje, mamo, ki od vsega hudega misli na samomor?
Nič si nisem izmislila, vse ste napisali vi.
Poglejte “od zunaj”…kaj bi rekli mami, ki dopušča trpljenje otrok (in sebe) . .- zakaj? Zaradi
sosedov?????
Kakšen izgovor je pa to? Vam je že kdo od sosedov pmagal iz kletke, v kateri živite? Bi rekla
da ne.
Res je težko napraviti prvi korak, sploh če vas je (kot je videti) partner sistematično uvedel pod
svojo nasilno komando. Ampak se da. Mogoče pa sosedje le niso odveč in lahko ob naslednjem
izpadu počuvajo otroka, medtem ko vi kličete policijo?
Morate – to ste dolžni otrokoma.
Lahko je to govoriti in težje narediti. Najlažje je ženski reči, da naj gre stran, a to seveda ni tako enostavno. Zakaj ne? Več dejavnikov:
1. Zima je, mraz je, otroka sta še majhna, preseliti se čez noč z njima ne da, selitev je obsežen projekt. Treba je imeti kam iti. Če nimaš staršev, sorodnikov, kamor bi se zatekla, te čaka kalvarija iskanja stanovanja, ki so draga, treba je imeti našparan denar, pa še mamice z dvema otrokoma tako noče nobeden vzeti.
2. Zamalo se ji zdi, da bi se odselila, saj je v te zidove vlagala leta in leta, kredit odplačuje zanje in ga bo odplačevala tudi še če se bo odselila in že samo zato nima denarja, da bi se sploh lahko odselila.
3. Nekaj pa šteje tudi to, da bi rada s svojim možem poštimala odnose in imela normalno družino.
Jaz sem dala skozi podobno kalvarijo. Mamica, predlagam ti, da se z možem odločno pogovoriš. Da tako ne gre več naprej in da boš od sedaj naprej za vsak njegov izpad poklicala policijo. In to tudi potem zares naredi. Če te bo pa kdaj udaril, da se ti bo videla poškodba, pa pokliči policijo in še k zdravniku pojdi, da boš imela črno na belem, da si žrtev družinskega nasilja. Potem daj vlogo na razpis za neprofitno stanovanje. Ravno sedaj poteka tak razpis in veliko prednostnih točk dobijo tudi mamice z otroki, ki so žrtve družinskega nasilja in po možnosti bivajo v materinskih domovih ali varnih hišah. Glede na to, da postopek pridobivanja neprofitnega stanovanja tudi traja, je treba ta čas morda potrpeti in se znajti drugače, ali z bivanjem v materinskem domu, ali v najemu, kar je drago, ampak odtehta mirne živce. Ko boš nekje zadosti časa sama in boš imela mir pred njim, se boš zbrala in pridobila moč, da začneš postopek, da ti mož izplača tvoj delež vajinega skupnega premoženja.
Morda lahko pa kar prenehaš plačevati kredit, pa naj rubijo stanovanje, ti pa ta denar raje vloži v najemnino za drugo stanovanje, kjer boš v miru živela z otrokoma. OK, stanovanje ne bo vaše, ampak mir je vreden več kot imetje.
Gospa, če mislite tako delati še naprej ne bo lepo niti za vas niti za otroka!! Samo zaradi sosedov … sram??!! kakšen razlog je to?!
In še to, če mislite, da otroci nič ne vejo ker so še mali in da nič ne čutijo in ne slišijo, bi se jaz vprašal še enkrat!!! OTROCI ČUTIJO, pa še kako! Preberite si temo “življenje z alkoholikom” kjer so dve opisali svojo izkušnjo kako je bilo ko so bile še male in je njihov oče pil! Otroci vse vejo, jokajo, želijo mir, pa ga ne morejo dobiti zaradi neunmega očeta in mame ki nič ne ukrepa!
želim vam, da zberete moč IN NE ČAKATE, se požvižgate na sosede ZDAJ GRE ZA VAŠE ŽIVLJENJE IN ZA ŽIVLJENJE VAŠIH SONČKOV!!!SREČNO
Spoštovana!
Na vaše sporočilo je bilo že kar nekaj odziva. In vsaka od avtoric odgovorov ima po svoje prav. Mislim pa, da se moramo zavedati, da nobena, razen morda tista, ki je tudi sama doživela nekaj podobnega, ne more vedeti, kako je v vaši koži, kako bi ona ravnala na vašem mestu, kaj bi se ji motalo po glavi. Zato vam bo verjetno še najbližji odgovor “Bivše”, ker vas lahko še najbolj razume in res izhaja iz vaše situacije. Včasih ni težko ugotoviti, kaj bi bilo najbolje narediti, sploh če se gre za nekoga drugega, težje pa je, ko si sam na tem in nate vplivajo vse mogoče okoliščine. Se mi pa zdijo tudi odgovori ostalih super, ker so bodrilni, tako vidite, da tudi nekim štirim anonimnim ženskam ni vseeno, kaj se z vami in vašimi otroki dogaja. In včasih pomaga ravno to, da te nekdo (besedno) strese, da se premakneš z neke točke.
Tudi sama sem se ob branju vašega pisma prav vživela, kako izgleda pri vas doma ob izpadih vašega moža in je še mene malo stisnilo. Gre za začaran krog nasilja, iz katerega verjetno edini izhod je umik. Osebno vedno želim, da se preućijo vse možnosti, da družina ostane skupaj in lahko se poskušate pogovoriti z možem, kot pravi “Bivša”, a v vašem primeru se mi zdi, da je mož zavzel takšno pozicijo moči in kontrole nad vami, da ni več prostora za vaše konstruktivne pobude. Mož ima občutek, da vas ima v šahu in do takšnega občutenja je pripravil tudi vas. Vendar pa se zavedajte, da so vse nitke vašega življenja še vedno v vaših rokah. Poleg tega pa je na vas tudi odgovornost za vaša otroka. V bistvu ste dolžni vse narediti, da zaščitite svoja otroka, da jima zagotovite življenje brez nasilja. Otrok, ki je priča nasilju, je žrtev nasilja. Tako pravi Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 4.člen, 2.odst. “Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja.” In tako pravi o dolžnosti prijave 6.čl., 2.odst.: “Vsakdo, zlasti pa zdravniki, zdravstveno osebje ter osebje vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, mora ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je otrok žrtev nasilja.”
Vi sami veste, kako se počutite ob takšnih izbruhih, kako je pa šele otroku, ki ima še manj vpliva, moči in razumevanja oz. razlage. Otrok tako izgubi osnoven občutek varnosti, ki pa je bistven za njegovo bit. Vi in vaš mož sta za vajina otroka ves svet in ko pride do nasilja v vajinem odnosu, se jima podira ves svet. Saj sami veste, ko opisujete, kako sta prestrašena. Videti je, da dobro zaznavate doživljanje vaših otrok, se vživite v njiju, čutite, da to, kar se dogaja za njiju ni dobro. Tako starejši kot mlajši vsak na svoj način, glede na različno stopnjo razumevanja, tragično doživljata vajine konflikte. Če pomislimo na mlajšega… morda ste že slišali za Eriksonovo teorijo razvoja osebnosti, kjer je ravno to prvo obdobje faza, ko otrok pridobi temeljno zaupanje do sveta, ki je zelo pomembna za nadaljnji razvoj. Če je ne reši uspešno, potem ne more preiti v nadaljnje faze (samostojnost, iniciativnost…) Vendar pa se mi zdi in verjamem, da ste oseba, od katere otrok dobi tisto materinsko ljubezen in skrb, ki jo potrebuje in mu v mirnih trenutkih tako dajete dovoljšno dozo tega. Ampak vseeno… Petletnik že več razume, si ustvari neke svoje predstave. Prav je, da se z njim pogovarjate o tem, kaj se dogaja. Da mu poveste, kar je za vas samoumevno, da čeprav se z očkom prepirata, ker se ne uspeta normalno pogovarjati, imata njiju nadvse rada in bosta vedno skrbela za njiju. Če bi znal imeti kakšne občutke krivde, ga tudi teh osvobodite.
Morda še obstaja upanje za vaš zakon. Lahko, da se bo mož zamislil, ko bo spoznal, kaj je izgubil, če boste odšli. Ter se bo potem morebiti odločil vključiti se v kakšno svetovanje za nenasilno komunikacijo ali v kakšno psihoterapijo ali partnersko svetovanje. A ostanite kar neomajni, ne verjemite prehitro lepim besedam. Raje počakajte na dejanja, ampak ne v smislu npr. prebeljenega stanovanja ipd., temveč v smislu premika od znotraj. In sicer v smeri nenasilja, spoštovanja in enakopravnosti obeh zakoncev.
Glede tega, kam lahko odidete, pa znova povem, da možnosti so. Naslove najdete v zgornjem zavihku “Pomoč”. Materinski dom je mnogokrat prava odskočna deska v lepše življenje brez nasilja. Zakaj si ne bi vzeli eno leto ali kolikor bi bilo potrebno za urejanje tako svoje notranjosti kot tudi formalno-pravnih zadev. Zadnjič mi je ena naših mater povedala, da je vprašala hčerko, kje ji je bilo do sedaj najlepše živeti in je odgovorila, da tukaj (v materinskem domu), ker je mir…
Upam, da boste tudi vi z otrokoma prišli do svojega mira in to čimprej!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Pozdravljeni še enkrat!
Pozabila sem vas seznaniti z možnostjo, ki obstaja, namreč da se povzročitelju nasilja izreče ukrep prepovedi približevanja in mora on zapustiti skupno bivališče.
Več o tem v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini: http://www.uradni-list.si/1/content?id=84974
21.člen
“(prepustitev stanovanja v skupni uporabi)
(1) Žrtev lahko sodišču predlaga, da odloči o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi. Sodišče lahko na predlog žrtve z odločbo naloži povzročitelju nasilja, ki z žrtvijo, ki jo je telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, živi v skupnem gospodinjstvu, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam.“
Če bi to prišlo v poštev pri vas, bi bila to pa še najboljša rešitev kajne.
Srečno!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Pozabite na to, da je dobro za otroka, da ima očeta(tudi nasilnega). TO JE MIT. Ali bi radi, da bo imel celo življenje travme? Ali bi radi, da na koncu misli, da je normalno, če je nasilen? Moj ni bil nasilen, samo nisva se razumela in ko sva šla narazen smo bili čez kakšno leto vsi bolj srečni: otroci, jaz in tudi on je postal sto krat bolj prijazen do otrok. Pa nobenih travm in mirno življenje in svoboda.
Kljub fakulteti,ne razmišljaš prav nič bistro.Izobrazba ni rečeno,da ima tukaj kaj vpliva.Ene še morda oš nimajo dokončane,ampak niso omejene in ne razmišljajo ravno plitko.Znati se moreš postaviti zase in svoje otroke.To je bistvo,ne da te partner omejuje in tlači k tlom,ti pa samo prikimuješ.
Postavi svoje meje in se ne podrejaj,saj bolj se že ne moreš.Da niti urice nimaš zase in toliko pritiskov z njegove strani lahko zdržiš imaš pa debelo kožo.Samo kako dolgo?Dokler ti ne bo živc počil.
Moj nasvet proč od takšnega,ker otroci ne bodo imeli niti malo od njega.Postali bodo samo čustvene razvaline.Kdo bo pa nosil odgovornost?
res,da je ze nakaj mesecev od aktualne teme pa vseeno bom nekaj dodala.vem kako je to,ko se odlasa z prijavo nasilja prav zaradi tega sramu,pa,da otrocki ne bodo trpeli.vem.sama sem to dozivela-bilo je grozno,otrocka sem umaknila,se mu ni sanjalo kaj se bo zgodilo,za pomoc sem sem prosila sosedo-da je otrocka-mojga zlatega otrocka peljala ven na sprehod-po dezju,ker naj bi to bilo zabavno…,imela sem 5min casa vse to organizirati-oblecti otrocka,prositi sosedo in se pripraviti na kaos.najvaznejse mi je bilo,da otrok ni zdraven potem pa naj se zgodi kar se mora zgoditi-dolga leta nisem imela tega poguma.partnerja so odpeljali-bilo je grozljivo pa vendar sem speljala.seveda me je celo naselje gledalo in govorilo celo taksne stvari-svoje trilerje-bi temu rekla,izmisljotine,tudi otroka so malo zbadali,sama sem zaradi sramu hodila ven iz stanovanja samo,ce je bilo nujno,,,lep dan mi je pa prekipelo-ne ne bo me sram,jaz sem ok in imam cisto vest-zacela sem hoditi po ulicah-bloku z dvignjeno glavo pa, ce tudi mi je bilo se kdaj hudo-vedite pa vse drage moje-se en dan za stirimi stenami se nebi dobro koncal.zato dan danes vem,da sem toliko bogata-pa sem materialno zelo velik revez-,podnajemnica,sama,brez sluzbe…imam pa star tv,star racunalni,morda se tri eure,pa zlatega in predvsem sproscenega mirnega otrocka kateri me ne gleda vec zalostno in zaskrbljeno in me ne sprasuje vec mami zakaj jokas in mi ne brise vec solz-jokala pa sem zato ker me je zmeraj bolela glava ne pa zaradi tezav in nasilja. zenske-pogumno.lp