moja sestra-ali je res?
upam da sem našla pravi forum, da napišem nekaj reči o moji sestri, njenem početju ki je za mene
nerazumljivo….stara sem 46 let, ločena, mati dveh odraslih ostrok. znova poročena in zelo zadovoljna v novem zakonu. Začelo se je z mojo ločitvijo, ko sem sestri (je 13 let starejša od mene), povedala svojo odločitev o ločitvi.tukaj moram povedati da so naši starši pokojni že pred ločitivijo, da smo jim sestro veliko pomagale v težkih časih bolezni in do konca njunih dni. Dobro smo se zastopile, pomagale ena drugi in vse breme okrog staršev delile, kolikor se je dalo. ker je
ona starejša in ker nam življenje ni bilo z rožicami postlano (odraščale smo v zelo veliki revščini),
je ona, kot starejša, vedno bila PRVA sestra in jaz, mlajša, manj življensko izkušena, Druga sestra.
Velikokrat sem to čutila v njenem ukazovalnem in komandovalnem odnosu do mene, pa tudi do
pokojnih staršev. Nekako sem zmeraj iskala opravičila, da je ona bolj iskušena, da je to zato ker čuti da lahko ker je zelo premožna. šele zdaj vem da sem se motila…
Ko je sestra spoznala da se bom res ločila in da je moja odločitev neomajana, je nastopila vsa njena jeza, zloba, nespoštovanje, žalitve do mene. Fizično me je napadla na delovnem mestu,
demolirala prostor in delovno mizo, grozila da se bo obesila, moje stranke zasliševala če so res
moji ljubimci, kričala mi da me bo že ona postavila na mesto ki meni pripada-njive in delo na polju,
ker za drugo da nisem sposobna, da bom že vidla ko pridem k njej prosit denar, ker da sama itak
nisem sposobna preživet sebe, a kamoli otroke.. najhuje je pa še to ker je mojemu sedanjemu možu prišla na obisk in mu “zaupala” da sem sigurno nora, ker imam v svojih osebnih toaletnih
torbicah pomirjevala in da sem labilna in zelo nestabilna osebnost. Tukaj moram povedati da že 15
let samostojno opravljam dejavnost (s.p.) in se za vsak svoj izdelek moram podpisati, kar pomeni da najmanj odgovorno moram opravljati svoje delo. Celo njen može je izjavil da dokler je on živ ne
smem pod njihovo hišno streho… Sestra je tudi združila moči z mojim prvim možem, pomagale so
tudi njegova mama in sestra, in štala je bila kompletna v boju in pritisku proti meni. Zelo teško obdobje je bilo to, nisem mogla sprva dojeti kaj se mi dogaja, ker sam zmeraj mislila, da imam sestro, glede na to da nimam staršev, in da se lahko z njo pogovarjam, da si bomo pomagale, da
lahko njej zaupam. Nisem mogla dojeti da mi to vse počne moja sestra, da mi ona jemlje še to malo
dostojanstva kar mi ga je ostalo, da ona misli da je kompetentna da odloča kako bom jaz živela in
s kom bom jaz živela.
Poudarjam da je v času ločitve nisem prosila ničesar, stvarno ničesar, niti od materialnih stvari niti
njene sestrske podpore. Danes je 4,5 let od teh dogodkov, od tega da je kričala da se me odreka.
Nimamo komunikacije, ne želi biti na mestih za katere pribiližno ve da bom jaz, nikoli ni bila v mojem novem domu, ne zanima jo kako sem jaz osebno….
Tukaj moram poudariti da za svoje otroke skrbim tako skrbno kot prej, imamo normalne odnose,
otroci so prvi sprejeli mojega moža in nimamo nobenih problemov… živimo v miru, harmoniji,
zadovoljstvu kot partnerja in kot starša.
U meni je nekaj umrlo… nekaj velikega, veliko krat sem žalostna zaradi tega.
Kaj mislite da je izvalo tako zlobo, otkrito sovraštvo do mene? zakaj sem manj vredna ker sem se
ločila? za kaj moj drugi mož ni vreden njenega spoštovanja? zakaj je tako poceni prodala svojo sestro? zelo hvaležna bom vseh vaših razmišljanj in mnenj…pozdrav in vsem srečno v 2011!
Kljub temu, da sta verjetno obe imeli težko življenje, se bere, kot da je bila sestra v življenju pogosto tista, ki je morala prevzemati še malo več odgovornosti kot ti, še malo več bremena, neprimernega svojim letom, naložiti nase že od rane mladosti. Pa s tem ne mislim, da ga ti nisi nosila, samo starejši otroci imajo pogosto še bolj izražen čut odgovornosti itd. Sploh v družinah “starega tipa”, kjer so morali pogosto nadomeščati starše.
Jaz bi rekla tako. Ti si v svojem življenju uspešna, šla si naprej. Kako je z njeno uspešnostjo, sicer ne pišeš, razen dobrega finančnega stanja, ampak lahko bi bilo povezano z njenim videnjem življenja, ki nima dosti opraviti s tabo. Morda je vse življenje gledala samo druge, kako drugi in kako bi posleidčno morala tudi ona, in se ni kaj dosti ozrla vase, kakšne potrebe zares ima. To je pogosto značilnost starejših otrok, da vedno gledajo na druge, potem šele nase. In ker je to vedno počela, se nikoli ni naučila, kako delovati iz sebe, in morda jo zdaj v zrelih letih to tepe, ko še vedno gleda druge in vidi, da drugi delujejo iz nekega temelja, ona pa ne zna in ne more. To, pravi temelj, ki izhaja iz nas samih, je bistven za možnost odločćanja o sebi in svojem živlejnju. Lahko da ga res nima in se ji majejo tla pod nogami oz. nima več kompasa.
Tako da, na tvojem mestu jaz tega ne bi jemala tako osebno. Mislim, da ima velike probleme sama s seboj in da tu ti nisi nič kriva. Morda se ji še da pomagati, čeprav dvomim, glede na starost in na to, da verjetno za pomoć ni navajena prosit, niti se ji ne zdi, da bi bilo z njo samo kaj narobe. Naredila boš najbolje, če se čustveno distanciraš in se spijazniš s tem, da sestre, kakšrno si mislila, da imaš, nimaš – da pač imaš drugačno. Takšno, ki je morda trpela bolj, kot si misliš, in jo zdaj tepe, ker svojih problemov ne zna reševat. Vzemi jo tako, kot je, napade nase pa ne jemlji osebno, ampak kot izraz njene nemoči. Ker prav to so, njena nemoč, da bi sama peljala svoje življenje. Enostavneje se je pač znašati na druge kot prevzeti vajeti v svoje roke.
Takoj si izbij iz glave vprašanja ki si jih navedla na koncu: Kaj mislite da je izvalo tako zlobo, otkrito sovraštvo do mene? zakaj sem manj vredna ker sem se ločila? za kaj moj drugi mož ni vreden njenega spoštovanja? zakaj je tako poceni prodala svojo sestro? Ta vprašanja so osredotočena nate – zakaj jaz trpim. Bistvo pa je, da trpi ona. In najbolje, da sploh ne gledaš tako – da je zlobna do TEBE, da si TImanj vredna, da TE je prodala, da je TVOJ mož manjvreden. Ona sama samo projicira svoje občutke do sebe navzven. Zapomni si, to ni sovraštvo do TEBE; ampak do NJE SAME. Ustavi se za trenutek, če moreš, in jo poglej s sočutjem glede na prestano življenjsko pot. Ne dovoli, da te ponižuje, vendar je tudi ni treba jemati kot tisto,. ki te napada zaradi tebe. Pes, ki ga je strah, histerično laja, in to lajanje nima prav nič lopraviti z osebo, ki se mu zares približuje, ampak s preteklimi izkušnjami. Taka se mi po opisu zdi ona. Ogromno težav se ji je nabralo, ki jih ni nikoli sproti pucala, zdaj pa se približuje starost in jo je na smrt strah, saj si ni nabrala znanja, kako krmariti skozi življjenje, časa pa ni več prav veliko. Tako, to razberem iz tovjega pisanja,morda se pa tudi motim,.
Marsikaj je jasno in razumljivo. Večina vsega tega korenini v vajinem »sestrskem« odnosu. Očitno vaša sestra ima svoje (ne vaše) videnje vaše (»najboljše«) življenjske poti. Ona (in ne vi) natančno ve kaj je »dobro« za vas. Očitno je preveč »resno« prevzela vlogo ne le »matere« temveč, na koncu, tudi (hudobne) »mačehe«, ko ste stopili s poti, ki vam jo je ona začrtala. Spoznala je, da niste več le nagajiv otrok, ki ga lahko našeška in se bo potem »ubogljivo« vrnil na pravo pot.
Ali se bo vaša sestra spremenila? Najbrž ne. Zakaj? Zato, ker je ona prepričana v svoj prav, vaš prav »mlajše sestre« pa zanjo itak ni pomeben, vsaj dokler ne postanete »pridna« sestrica.
Le ena zadeva mi ni najbolj jasna:
Kako vam je sploh »dovolila«, da ste se sploh (prvič) poročili? Ali vam je ona »izbirala« partnerja?
Kaj bi še več radi?
[hr]
Ljubite tisto, kar imate in ne tisto, kar ne morete imeti.
Prvi post “pinketinke” je dobro zadel nekaj (domnevno) glavnih potez obnašanja vaše sestre, še posebej ko izpostavlja problem “projekcije” – iz sestre se je na vas vsul plaz njenih lastnih frustracij, zatajevanih želja, odrekanj, zamer, pa tudi občutkov večvrednosti in prvenstvenosti. To z vami nima nič opraviti, vi osebno s tem nimate nič, nobene žalitve, ki ste jih doživeli, ne zadevajo vašega osebnega bistva (kvečjemu vaše skupne spomine s sestro, zato ste te žalitve lahko prepoznali in jih navezali nase).
Odgovor, kaj je izvalo takšno “zlobo”, pa je lahko zakomplicirano preprost: SPOLNA ENERGIJA! Vaša sestra je podivjala od ljubosumja na vas, ker ste si “drznili” (v njenih očeh) poskrbeti za svojo spolnost – novega moža. Vaša spolna želja po novem moškem je dregnila v osje gnezdo njene nezadovoljene spolnosti, in “zamera vagine” je lahko zelo trdovratna in neusmiljena. Tukaj nimate vi kaj. Če se sestra ne bo spametovala, če ne bo uspela predelati, da ste vi kot po letih mlajši (in – v sestrinih očeh – zato tudi nebogljeni, nevedni in spolno neprivlačni!) presegli umetno hierarhično delitev na “mlajšo” in “starejšo”, ki naj bi apriori pomenila, da je “mlajša” vedno tudi “manj vredna”, – če torej tega ne bo uspela preboleti in razumsko obdelati, potem bo zagrenjena še naprej, zelo verjetno do konca življenja. Pustite jo pri miru in upajte na najboljše.
dobro jutro!
iskrena hvala za vaše odgovore, pinkatinka za tako poglobljenega, in ostalim vsem. večkrat sem vas prebrala in se zamislila…zdaj lažje pogledam zadevo z druge strani.probala bom slediti vašim
razmišljanjem…razumem to okrog projekcije- ne razumem da človek beži od lastne resnice (sestra
gleda svoje življenje in si bi morala priznati stvari..)
razumem da bi bila prizadeta v toliko ker se je sesul moj prvi zakon (ker sem si jaz, kot njena sestra, morala priznati poraz)-ne razumem pa da ona nikoli probala izboljšat svoj zakon (znotraj je bilo veliko neljubih stvari..) in problem reševati svojim možem, kar vem da tega ni počela.
razumem to da si ponosna kot žena na svojega uspešnega moža (ona)- ne razumem da lahko lastno dušo prodaš za denar ki ga zasluži mož in si skozi to gradiš nek nivo v družbi na steklenih nogah.
razumem da denar odpira veliko možnosti in reši mnoge probleme-ne razumem pa kako lahko ob
denarju pozabi človek na spoštovanje. na vzrek “živi in pusti živeti”, na ljubezen do bližnjih…
pa da ne naštevam naprej…lahko pa razmišljam kot druga sestra da moje mnenje, moja dejanja, bilo kakšno moje recimo dobro početje v življenju ne bo nikoli tako dobro, kot bi ga istega naredila ona kot prva sestra… počasi se mi kristalizira slika, priznam rabila sem veliko časa in priznam bolelo je jako in še boli ampak manj… in tudi to kar ste napisali je resnica za mene boleča resnica… včasih se vprašam ali bo življenje tako minilo in umrle bomo vsaka na svojem koncu,
očitno bo res… sem se distancirala tudi čustveno in fizično…ujela sam svoje življenje, našla svoj
mir in hvala možu da je v teh krutih časih zdržal z mano…da točno ve da nisem nora, da me ima
rad takšno kot sem…lep dan vsem!
Lep dan tudi tebi!
In v vednost – tudi jaz se zelo strinjam s pinkotinko in temle prispevkom spodaj. Tako da predvsem razumi, da v njenih izbruhih ne gre zate, temveč za paniko človeka, ki je dolgo delal in živel le po pravilih inercije in nikdar pomislil na izhajanje iz svojih želja/potreb.
Verjetno si nikdar ni postavljala vprašanj, ki jih ti navajaš in praviš, da ne razumeš. Ker se je ukvarjala z drugimi stvarmi, zdaj pa ji je tvoja sprememba na silo pokazala, da so pomembne stvari drugje – ona pa gre proti koncu življenja in ji zmanjkuje časa, da bi stvari predelala po svojih realnih željah. Če jih je sploh sposobna prepoznat.
Od tu verjetno vsa agresija, panika in nesrečnost. In torej res nima zveze s teboj.
Mogoče se bo sama umirila, mogoče ne – ne vidim pa, da bi ti lahko karkoli pomagala pri tem. Mogoče lahko kdaj – če nanese – prijazno govoriš z njo in ji pojasniš od kod tvoje odločitve; vendar le mogoče. Ni pa zelo verjetno, da se bo toliko umirila, ker zdaj spremeniti svoje načine, bi v resnici pomenilo priznati poraz za vse pretekle čase in stvari. Tega pa so zmožni izjemno redki ljudje.
Naredila si to, za kar tvoja sestra (in še mnoge ženske) ni nikoli zbrala poguma – priznala si sama sebi in svetu, da v zakonu nisi zadovoljna in si se ločila. Kar je najbolj normalna stvar za zdravo mislečega in delujočega človeka.
Ampak mnogo žensk pa nima poguma narediti tako (tudi tvoja sestra je med njimi) in trpijo v mrtvih ali slabih zakonih. Kadar pa vidijo kakšno, ki si je upala ločiti, pa lop po njej, z vsemi svojimi frustracijami, zamerami, hudo jezo, ki se jim nabira v notranjosti. Res je to, vsa ta huda jeza sploh nima zveze s tabo, ampak je posledica tega, kar se je nabralo v notranjosti tvoje sestre v njenem najbrž ne preveč srečnem zakonu. Pa še navajena je bila (verjetno), da si jo vedno ubogala.
Ja, tako je, da zdaj nimaš več sestre. Ni pa treba prostanek svojega življenja preživeti brez podpore podobno mislečih žensk – prijateljic. Poišči nove prijateljice, v njih boš našla to, česar ti tvoja eks sestra ne more dati.
Ti si tista,ki si se odločila za svoj drugi zakon.Ti si tista,ki sama nosiš posledice svojih odločitev.Ti si tista,ki živiš svoje življenje in ti si tista,ki si rabila to izkušnjo!
Nikjer nisi pogrešila in se nimaš kaj očitati.Počuti se polno in uživaj življenje,kot si g apostlala na novih temeljih. Nič ne moreš,ker se jej tvoja sestra tako odločila,da te ne spusti v svoje življenje.Zdaj se pa vprašaj kaj je narobe s tvojo sestro.Veliko sta prestali,sodelovali skupaj,ko so bili še starši.Kakše ima ona vrednote,da te je napadala javno in se izogiba vseh srečanj s tabo ali tvojim novim možem,ni potrebno pretirano ugibati.
Še enkrat,važno,da si srečna in da živite v harmoniji!Drugo bo,kot bo,ni posledica tvojih odločitev,ampak njenih!
pozdravljeni!
hvala vsem za odgovore in razmišljanja. tudi sama počasi prihajam do tega da imate prav. nimam
več sestre, in se bom dokončno s tem sprijaznila. je pa to dejstvo za mene še zmeraj nekako boleče, ker človek v življnju ne pričakuje kaj takšnega…grobega, podlega in teško se je sprijazniti
s tem da zaradi moje ločitve je šla pa sestra….odločila sem se za ločitev sama , nikoli posumila v
svojo odločitev, uredila si življenje v katerem sem zadovoljna, mirna in vesela. da pa je ločitev dejanje katero nekomu daje pravico da te kot človeka totalno razvrednoti, da ti proba vzeti pravico do
odločanja o lastnem življenju, da ti delno uniči samspoštovanje, da imaš občutek da nimaš mesta pod tem soncem in še in še… vem da ni pravilno in nikoli ne bo prav. Vsi ti občutki ki jih je sestra
povzročila meni, so počasi za mano… in bilo mi je zelo hudo.
Prebirajoč vaše poste, res je da ona na vse to verjetno res hudo trpi, ampak ima pa proklet ponos
ki ji ne dovoljuje nič, niti oprosti…verjetno bo tako kot pišete… ne bo priznala ker bi morala priznat
napako za celo svoje življenje, tega pa ni zmožna….žalostno,žalostno… vse dobro njej…
Am, no ja. Glih zaradi kompleksov ni treba svoje sestre razpustit. Vsi smo bolniki, tudi ti si in tvoj mož ravno tako, kot tvoja sestra, bližnji pa te duševne packarije poznamo, vidimo in se jim prilagajamo, do te mere seveda, da nas ne pelje v samouničenje. Če imaš kakšno šanso zakrpat odnose s sestro, do nivoja, ko bosta vsaj enkrat na mesec spregovorili se ti vseeno splača. Meni se zdi, da je nejboljši dobit eno ravnovesje med tem, da te ne zmelje in tem, da je ne izgubiš.
ne da nimaš več sestre, nimaš več sestre, kakršno si mislila, da imaš. imaš pač drugačno in treba bo dilat s tem. če se boš delala, kot da je ni, problema ne boš rešila. dobra priložnost je tole zate, da postaviš svoje meje, da se zrelo osamosvojiš od njenega mnenja – ko boš to lahko, jo boš kljub temu, da je, kakšrna je, ne boš verjela, ampak lahko imela celo naprej rada. je pa to proces. in ja, je boleče. pa saj ni nihče obljubil da je življenje pravljica 🙂
Ni šla sestra zaradi ločitve, samo svoje prave barve je pokazala ob tvoji ločitvi. Namesto podpore (ki bi ti jo nudil vsak normalno čuteč človek) si dobila, kar si dobila. Minimalno, kar bi sestra ob ločitvi morala naredit, če te je imela rada in se z ločitvijo ni strinjala, je to, da bi ti normalno povedala, da se ne strinja, da ti ne bo pomagala in da se zaradi tega od cele stvari umika, da ti pusti, da delaš po svoji pameti, morda bi ti še kakšne slabe posledice ločitve predstavila in to je to.
Vendar je tudi sedanje stanje dragoceno, zdaj vidiš, na kako trhlih temeljih v bil celoten vajin odnos in da te dosedaj kot človeka sploh ni sprejemala, razumela. Zdaj, ko nimaš stikov, je to bolj prav in resnično kot takrat, ko sta najbolj držali skupaj. Kajti razumeli sta se samo na podlagi tega, da si ti zanikala sebe in ubogala sestro. To je pa slab temelj za odnos.
Zdaj pa živita vsaka svoje življenje kot vsaka misli, da je prav in to je med odraslimi edini normalen odnos. Žal pa ga je včasih možno vzpostaviti le tako, da prekineš stike.
Morda bo odmik deloval celo pozitivno, sestra nabira svoje izkušnje, morda se bo nekega dne morala ločit ona ali pa kdo od njenih otrok, pa bo zelo drugače začela gledati ločitev. Morda bosta nekega dne celo našli stik, na novih temeljih.
pozddravljeni!
kako resnični in življenski so vaši poti, vsi skupaj in vsak posebej.tudi tvojega sem, licorice, prebrala večkrat in priznam, da je nek odnos s sestro bil ko sem zanikala samo sebe in vedno njo
ugobala ker je bila starejša. tudi mama je velikokrat rekla, ubogaj jo, ona ve, ona je starješa in bolj
izkušena. zdaj pri svojih 40+, se mi svita kako je bilo, kako je bilo nepošteno, kako sem bila nič
vredna kot človek ali kot sestra, in to je bilo RES. Ona je vedela najbolje ne samo za mene tudi za
brata, katerega ima še zdaj v oblasti, tako da mu daje denar za življenje in si ga je s tem prilastila
kot svoj predpražnik…
moji občutki krivice (ne znam jih razložiti) so bili zelo močni v tem odnosu sestro pred ločitvijo,
poglobili so se 100x z ločitvijo, sploh pa takrat ko so njeni otroci, njen mož in ona obračali glavo
(to tudi danes počno)stran, ko sva se slučajno srečala na ulici…-otroci oba stari 30+.
pobirala sem se dolgo, še danes se, mislim pa da mi brez pomoči mojega moža ne bi uspelo…
skozi njega, njegovo spoštovanje, razumevanje sam dojela in počasi dojemam da nisem manj
vredna od sestre, da imam pravico želeti si kaj več 0d življenja, kot v prvem zakonu ki je bil hladen in tamen.
Ne pravijo ljudje zaman, “vsako zlo na neko dobro”…verjetno je to moralo priti na dan ali pa je bil
čas da resnično spoznam svojo sestro, svojo “prijateljico” ki to ni bila, in tako je tudi prav.
pobereš se počasi, greš dalje in ugotoviš da takih ljudi ne rabiš v svojem življenju, da ti je življenje
bolj kvalitetno brez njih…samo občutke moraš zapakirati.
mislim da sem z ločitvijo zrasla kot osebnost, dozorela, dojela do konca kaj so vrednote v življenju,
in kaj vrednosti (materialne).Spoznala sem tudi da ti je negdo lahko nevoščljiv ljubezni, dobrega počutja…včasih se vprašaš kaj so zmožni drugi ljudje (ki ti niso tako blizu kot familija), če so tisti
najbližji zmožni vsega tega..komu zaupati…nimam prijateljic ker se bojim da bo isto… ne pogovarjam se z ljudmi veliko o sebi, ne zaupam jim-mogoće sem krivična, ampak za enkrat še ne
morem…
občutek do sestre sedaj…ne pogrešam je in ne želim si nobenega odnosa z njo. ugaja mi tišina in
mir, in ja, želim ji veliko, veliko denarja.
Se strinjam z Alohm. In dodajam, da si (tudi tokrat, kot zgleda že prej v življenju) stopila na pravo pot – po tej poti je treba, po poti ukvarjanja z lastnimi občutku. Edino opozorila bi te na tole: na tej poti, ko spoznavamo, kako krivični so bili včasih najbližji do nas, je zelo pogosto, da jih od vse narejene krivice začnemo gledati sovražno – če smo jih prej neskončno ljubili, jih zdaj neskončno sovražimo, češ kako so nam mogli to prizadejati. Po eni strani se nam zdi, da so se nam dokončno odprle oči in jih zdaj vidimo v “pravi” – “grdi” – luči, torej mi smo bili vseskozi dobri do njih,oni pa so taki, grdi in pokvarjeni in kar je še takih pridevnikov. Ta faza je dobrodošla za to, da si priznamo svoje občutke jeze, žalostk prizadetosti, in da se odklopimo od negativnosti, ki smo jih kasirali tako dolgo. Ampak če boš šla po tej poti še naprej tako iskreno do sebe in do drugih kot do zdaj, boš, če boš le dovolj iskrena tako do sebe kot do nje, ugotovila, da sta bili obe žrtvi, žrtvi odnosov v predhodnih generacijah, te pa spet žrtve svojih prednikov. In da će želiš prekiniti ta začarani krog samih “žrtvev”, moraš na koncu koncev priznati, da smo vsi – vključno s tabo in tvojo sestro – samo ljudje in da v določenih situacijah reagiramo, kot smo bili naučeni, ker nismo znali drugače. Ko boš razpucala z občutki, ki te dajejo zdaj, boš lahko dejanja sestre videla v drugi, novi luči, in videla, da tako kot ti nisi mogla drugače, tudi ona ni mogla drugače. Takrat pride v idealnem primeru odpuščanje, v manj idealnem pa vsaj opuščanje zamer; ko boš tega sposobna, bo nastopila možnost, da morda dobiš sestro nazaj. Ne idealne sestre iz pravljic, ampak realno, z vsemi napakami. Ki pa jih boš zdaj videla v novi luči in zato sestre ne boš nič manj ljubila, kot si jo prej. Nisem verna, ampak Jezus je nekako tako učil – in v končni fazi, ko damo skozi vse faze, najprej jezo nad krivicami, potem žalovanje za tem, kar bi lahko imeli, morali imeti, pa nismo, in potem opuščanje starih vzorcev in dvig nad to nenehno stanje “žrtve”, ko vse to damo skozi, se izvijemo iz vloge žrtve in nas nekdanji prizadejalci ne morejo več prizadeti, ker kot zreli in odrasli sami odločamo o tem, koliko dopuščamo, saj nismo več nemočni otroci, ki morajo dopuščati vse, če hočejo preživeti. Srečno in vse dobro tako tebi in tvoji družini kot tvoji sestri in njenim.
Hotela sem reči še tole: če boš ostala v tej fazi, boš gojila jezo, zamero, in na koncu bo to najedalo tebe samo, prav tako, kot so te v otroštvu prizadeli bližnji. Če boš dovolj iskrena do sebe in sestre in staršev, boš ugotovila, da moraš, če želiš po vsem tem res okrevati, izbrati drugo pot, ki sem jo opisala v nadaljevanju – pot postopnega opuščanja in na koncu – če gre – odpuščanja. Če je z odpuščanjem težka, pa vsaj opuščanje, da ne boš večno kuhala v sebi prepričanja, kako je tvoja sestra samo “grdagrda”. Ker to enostavno ni res. Prav tako kot ti je bila v življenju prizadeta in prav tako kot ti trpi.
prebrala sem tvoj post pinkatinka večkrat in se globoko zamislila. veliko resnice je v njem, sploh pa tisti del ko pišeš o vzorcih i in žrtvah prejšnjih generacij. Res je, priznam, da smo sestro bile
žrtve prvo velike revščine v kateri smo odraščale, potem ta najbolj pomembno, žrtve odnosov v družini in žrtve prenešenih vzorcev iz prejšnjih generacij. vem da smo se vsaka na svoj način nosile s tem ali saj probale in da je bilo velikokrat hudo, hudo za obe. ampak smatram da z odraščanjem, dozorevanjem v neko odločno in zrelo osebnost (mislim da je življenje to od nas še
bolj zahtevalo) človek na tej poti ugotovi marsikaj; že pri svojih 30 letih sem nekako razčistila z krivico staršev do mojega življenja.. nikoli jih krivila da mi je slabo zaradi njih, ker sem enostavno prišla do tega da če vem da so oni kaj narobe naredili pri moji vzgoji (mislim da so se trudili po
svojinajboljši moči, tako kot vsi starši tega sveta), in da če to vem, moram sama narediti drugače, predvsem ko sem postala mama, pri svojih otrocih. Nikoli nisem otrokom počela to,kar je meni pri
vzgoji mojih staršev povzročalo bilo kakšne negativne občutke (saj mislim tako). Tudi razumela sem
življenje tako da če želim iz revščine moram sama poskrbeti za to-pa ne z bogato poroko, ampak
z lastnim delom in pridnostjo. Tega, delovnih navad in pridnosti sem po svojih močeh učila tudi otroke. in mislim da je najboljša popotnica otrokom da jih naučiš samostojnosti (razmišljati svojo
glavo) in da jim privzgojiš delovne navade, ter jih spustiš v življnjenje brez mamine “kikle”. Vse kar
me niso starši naučili ali mi dali popotnico (a tega je ko sam začutiš življenje bilo veliko), sem se
učila sama, gledajoč druge ljudi, sodelavce, cimre, veliko tudi po svoji “zdravi kmečki pameti”.
Bila sem zmeraj poslušna, nikoli izstopala, učila se iz odaljenjega vogala… menila sem in danes
menim enako, da je življenje v revščini kolikor slabo, toliko tudi dragoceno, ker je na svoj način dobra in trda popotnica za življenje. Ko je umirala mama sem dojela da je življenje nekaj drugega kot samo pehanje za denarjem in da z denarjem ne moreš kupiti najbolj pomembnih in dragocenih
stvari (ljubezni, zdravja, naklonjenosti, lastnega dobrega počutja). Bila sem prepričana, priznam, da je isto dojela sestra…potem je nenadoma umrl brat, mlad (nesreča), in sem spet razumela da nas življenje tudi smrtjo opozarja da se moramo trudit da živimo v miru, razumevanju, medsebojni
pomoči, ker je to SMISEL življenja (za mene sigurno) in da so materialne stvari drugega pomena;
ker nikoli ne vemo kadar bo konec…res je vsi smo samo ljudje, ampak menim da 98% vseh ljudi
teži k neki življenski harmoniji, to je čustvena potreba vsakega posameznika, tudi moje sestre.
očitno se sestro razhajamo v dojemanju življenja, o njegovi vrednoti. Ne obsojam je da je ona dojela
drugače kot jaz, in ne mislim da je moje dojemanje edino pravilno (kar bi bilo narobe). Vem pa da
je ona skozi svoje življenje morala dojeti da če hočeš biti spoštovan moraš spoštovati, če hočeš da
ti se povrne moraš prvo podariti, če želiš da te razumejo moraš se potruditi da razumeš. saj vse to
uči življenje samo, moraš dojeti sam, ne glede na starše in prednike. koliko hitro se učimo je odvisno od tega koliko se sploh želimo učiti, koliko nam je to pomembno, in nazadnje kaj si sploh sami želimo od življenja (kakšnih občutkov), kakšen je naš del ki smo ga vložili v odnos partnerski,
sestrski, kakršenkoli odnos…. u biti naliti si čistega vina, prvo sebi, šele potem drugim (tudi vprašati se ali imamo to pravico).Ja vem da danes imam zadovoljno življenje (našla sem ljubezen in
spoštovanje pri drugem možu, po čemer sem zelo hrepenela v prvem zakonu, pa se ni išlo) in nisem več revna..Moja sestra ima samo veliko denarja… veliko ljudi ki nas poznajo je komentiralo
“ti imaš ljubezen sestra pa denar”, niso pomembni komentarji, ampak to da je hudo ker je to res,
hudo za mojo sestro. menim pa da če je sestra želela svoje življenje spremenit na bolje, izbira je bila njena tako kot moja da sem se ločila. Res ni enostavno, se pa da ko enkrat v življenju poslušaš
sebe in si rečeš “jaz tega ne zmorem in ne želim več”. to ti da prokleto voljo da greš naprej, saj se
gre za tebe, in če se rešiš, rešiš tudi svoje otroke na neki način.
Zato menim da ji nič na svetu ne daje pravico da se je tako postavila in vedla do mene, in da za to
ni opravičila. Moje življenje je moja izbira, njeno pa njena. Navsezadnje, tukaj so tudi njena leta…
skoraj 60. pa kdaj bo skužila življenje če ne do teh let… ne, ne ukvarjam se spet z njo in njenih
občutkih, trudim se ukvarjati se sabo in svojo družino, ampak na tak način si jaz razlagam njo kot
človeka. Sprejela sem njeno hladnost in ignoranco, to je pač tudi njena pravica, in kaj ja zdaj tu
morem če ji je hudo…vem pa da ji je. Tako kot pišete, jaz tudi moram za neke stvari dozoreti in
do konca prekuhati svoje občutke, ampak isto na neki način pričakujem od nje… nisem častiželjna
in ne pričakujem u biti nič od našega odnosa, samo sam žalostna da je tako. Nisem in ne želim
biti “žrtva”, ker vem da bi me to samo hromilo in vleklo nazaj v življenju.Zato da nisem “žrtva” sem,
verjemite, že pošteno odplačala z kupom takšnih in drugačnih občutkov. Ampak se je splačalo.
Diham svobodno in veselim se življenja. Ne vem, in zdaj še ne morem povedati, mogoče za tem
res pride odpuščanje…upam da bom še to zmogla. Če bom, bom zaradi sebe, svojega počutja,
svojih otrok, moža,. Ne želim pa vplivati na njo kakorkoli… vem da mora sama iz tega ven, če ji
je to sploh pomembno in si želi, pa ve samo ona sama, tako kot samo jaz vem s kakšnimi občutki
sem se borila ta 4 leta in se, kot vidite, borim še danes, ampak bistveno, bistveno manj kot na
začetku. Hvala ker ste prebrali moj odgovor in vse dobro vam želim!