Berem, da ste se nekatere kljub temu da ste bile žrtve v mladosti, vseeno poročile, imate otroke, vendar ne uživate v spolnih odnosih, nikoli ne doživite orgazma…Kako zmorete biti z nekom torej? Meni je to glavna ovira, ker mi ni do spolnih odnosov nimam fanta in temu posledično ne bom imela družine. To me sicer ne moti, ker sem s svojim samskim stanom že dolgo zadovoljna, tudi na splošno uspešna, ampak koraka naprej ne morem storiti, pa je bilo to že 20 let nazaj!?

Kakšen nasvet, razen da grem k psihologu?!

Pozdravljena!

Mnogi imamo partnerske veze in kasneje ugotovimo, kaj se je zgodilo z nami. V takem primeru ne moreš kar oditi, saj si postavljen pred neko odločitvijo, dejstvom, ki se je zgodil pred mnogimi leti. Včasih so pa tu tudi otroci, na katere se ne sme pozabiti.

Mnogi pa gredo v zveze tudi, pa nikoli ne ugotovijo zakaj niso zadovoljni v njih !
Dejavnikov je mnogo in različnih, kot smo si različni ljudje !

Sama praviš, da vse veš in da se na spuščaš v vezo. Da uživaš v samskosti. Le redki ljudje to zmorejo in čestitke tebi.

Zakaj pa ne moreš naprej, pa veš le sama ! Verjetno zato, ker vse le nisi še razčistila iz preteklosti in ta ti ne dopušča, da bi šla naprej!

Razmisli pa boš videla ! Postavlja se tudi vprašanje, koliko se ukvarjaš s sabo, razčlenjuješ preteklost, bereš knjige ali kako drugače !?!

Glede psihologa pa takole … vprašanje koliko ti lahko pomaga, če ni v tej tematiki, katera te teži ” doma ” . V Sloveniji je malo strokovnjakov za področje spolnih zlorab, pa še ti so prezasedeni.

Veliko sreče ti želim !

Hvala za odgovor.

Razščiščujem že dolgo, pa ne vem ali bom kdaj prišla do konca oz. ali je to sploh možno? Po vsem tem kar berem na tem forumu, se nihče ni popolnoma postavil na noge, tudi jaz ne. Ker tudi če berem knjige, razčljenjujem, preteklosti ne morem spremeniti. Torej sprejeti kar je bilo in se pretvarjati da je vse uredu, če pa ni?

Pozdravljena!

Sprejeti je potrebno samo svojo preteklost in našo vlogo v njej. Vse ostalo ni potrebno. Tudi ni potrebe, da se kar sprejme preteklost in da čakamo, da se samo od sebe kaj uredi. Ne bo se, sami moramo delati na sebi. Morda je potrebno spremeniti mišljenje oz. miselni vzorec, ki so nam ga vcepili starši. Nikjer ne piše da je pravilen. Prej nepravilen. Ponavadi gredo ti odnosi iz roda v rod.Samo od nas je odvisno kaj in koliko bomo naredili zase in ali bomo zopet poslušali druge okoli sebe ali samo svojo notranjost oz. svoje želje.

Priporočam branje knjige ” Strupeni starši ” ali pa knjiga ” Srečal sem svojo družino “.

Srečno!

Zmogla sem … počasi.

Najprej tako, da sem odrasla in se zavedela, kaj se mi je sploh zgodilo. Ugotovila, da je bilo nekaj v ravnanju te osebe res napačno in me občutek, da to kar počne ni prav, ni varal.

Potem sem se spraševala, zakaj teh občutkov nisem poslušala in se mu uprla že prej. Zakaj sem dovolila, da se je zloraba večkrat ponovila.
Odgovor je preprost – nisem vedela za kaj gre, nisem poznala, nisem razumela situacije, strah me je bilo. Ko sem prišla do te točke, sem lahko odpustila sebi. Nisem bila sama kriva, da sem dovolila, da se je to dogajalo. Če bi mi bilo takoj jasno, ne dvomim, da bi ga ustavila takoj. A bila sem otrok. Stara sem bila 11 let. Kako bi si lahko očitala, da sem bila otrok?

Kljub temu me je razmišljanje o zlorabi še kar nekaj let po njej, predvsem v času srednje šole obremenjevalo skoraj vsak dan. Potem sem se zaljubila in dobila fanta. Za zlorabo mu nisem povedala takoj, a sem vedela, da mu bom prej ali slej morala. Zgodilo se je kmalu po začetku zveze, ko sva se v avtu peljala nekam na izlet in me je v šali začel grabiti za stegna – situacija je bila preprosto preveč podobna slabim spominom, in sem bruhnila v jok. Razložila sem mu, zakaj jočem in mu povedala, kaj se je zgodilo. Vedela sem, da tega pred njim, ki ga hočem spustiti blizu, ne morem in nočem skrivati. Bil je razumevajoč in zaščitniški, od srca se mi je odvalil kamen, da zlorabe končno ne skrivam več.
Mislim, da je to ključno za zvezo, saj le tako lahko uživaš v spolnosti brez misli na zlorabo. Samo tako lahko zlorabo ločiš od tega, kar se dogaja doma med rjuhami. Samo tako jo lahko ločiš od sebe in jo postaviš v prteklost, kamor spada.

Ker zloraba je preteklost, zgodila se je in zdaj je ni več.

Seveda, ostale so posledice, vedno bodo. Spominov se ne da kar tako izbrisati in jih na silo potlačiti. Treba se je pogledati v ogledalo in si reči, pred toliko in toliko leti se mi je zgodila zloraba. To je bilo takrat, minilo je, jaz pa sem še vedno tu. In danes živim brez zlorabe in vem dovolj, da ne bom dovolila, da se to spet zgodi.

Tudi to je bil pomemben korak, da sem zlorabo sprejela kot del mojega življenja, ki se je pač zgodil in bo vedno del moje preteklosti. Obremenjevanje s tem, zakaj se je zgodilo ravno meni in zakaj se bom morala tega spominjati celo življenje, prav nič ne pomaga.
Malo je ljudi, ki se jim ne zgodi nobena slaba stvar, ki nikoli v življenju niso trpeli. Nekdo ima hudo bolezen, nekdo nima staršev, nekdo doživi nesrečo, nekomu umre ljubezen njegovega življenja. Jaz sem pač doživela zlorabo. Če bi vsak izbral, da se osredotoča samo na to, kar je bilo slabega, bi bilo življenje precej žalostno.

Danes se na zlorabo spomnim redko. Nikakor ne vsak dan, niti ne vsak teden. Kadar pa me kaj spomni nanjo, ne čutim več bolečine.

Ostaja mi samo še en korak – priznati bližnjim. Tu se še vedno borim s tem, da bodo starši morali trpeti, ko bodo izvedeli, kaj se je zgodlo hčerki, da me bodo videli kot žrtev, kljub temu, da se jaz ne počutim tako. Ker je šlo za takratnega družinskega prijatelja, bi razkritje domačim pomenilo tudi razdor pomembnih vezi in spominov. Nočem po nepotrebnem dvigati prahu zdaj, ko je zame že vse mimo. Ne vem, ali to hočem, saj sem v sebi pomirjena.

Stara sem 29 let.

Hvala Dopisovalka za ta odgovor.

Mogoče je pa to, da se z nikomer niti zbližam ne dovolj, da bi mu povedala o svoji zgodbi in tako to ostaja v meni.Sem bila pa dvakrat pred tem da se izpovem zelo dobremu prijatelju. Da bi povedala družini pa sploh ne razmišljam. Stvari ne bi niti izboljšala niti mi ne bi bilo v olajšanje, pomembno je da odpustimo sebi.

hvala

Nikoli si ne bi dovolila,da bi zaradi enega kretena se odpovedala nadaljnim načrtom,bilo kakšni so.S tem si dala vedeti,da je on tisti,ki ti je uredil življenje.
vem,da ni lahko,da so to travme,grdi spomini in bolečina,ki lahko večkrat ponovno oživi.Toda,tako si se odločila in zapečatila na nek način svojo usodo.