Najdi forum

težave v zakonu

Spoštovani,

z možem imava hudo zakonsko krizo. Oba sva zaradi težav, ki so se nama nabrale, zapadla v depresijo. Dolgo tega nisva prepoznala. Mož je že nekaj časa brez volje do česarkoli, v službi ne more normalno delati, na trenutke je verbalno zelo nasilen do mene. Do prijateljev je še vedno prijazen in v družbi zabaven, tako da nihče ni opazil, da je najin odnos na nuli. Zadnjič sem najinenu skupnemu najboljšemu prijatelju omenila, kakšne težave imava in takoj naslednji dan sta z ženo prišla na obisk in smo se pogovorili. Povedala sta nama, da sta pred dobrim letom bila v enaki situaciji in da sta s pomočjo terapevta težave odpravila. Prijatelj je možu svetoval, naj se ne prenagli in naj v tem stanju ne sprejema odločitev in naj si najde pomoč. Mož se je s tem strinjal, povedal je še, da mene vidi kot dobro prijateljico in ne kot ženo. Ko je nekaj dni pred tem v jezi navrgel, da se bo ločil, sem mu dejala, da jaz nisem za ločitev.Odvrnil je, da pa on nima moči za to, da se tožari z mano in je rekel, da bo stvari pustil take kot so. Mož se zdaj do mene obnaša normalno, to pomeni, da se pogovarja z mano, želi, da med prazniki greva skupaj v naravo. Ko pogovor nanese na najin odnos, se njegov obraz takoj spremeni, nadene si masko nedostopnosti. Včeraj sem spet načela pogovor, da se potrudiva, razčistiva stvari s pomočjo terapevta. Seveda je proti, ne zna pa si predstavljati,kako bo zgledalo najino skupno življenje, če bova samo prijatelja. jaz sem že naročena pri psihoterapevtu v januarju, povabila sem ga zraven. Odvrnil je, da si bo že sam poiskal pomoč. No, čez dve uri me je že spraševal, s kom sem zmenjena, nakar je zvečer šel na internet gledat spletno stran. Če ga objamem, se ne odmakne in me ne odrine stran, me pa ne objame. Skratka, noče nobenih nežnosti pokazati do mene. Sam tudi priznava, da ne čuti nobenih čustev. Prijatelj je včeraj spet govoril z njim, njemu pa je dal vedeti, da si bo vzel čas in bo potem videl, če bo kaj bolje in se odločil, kako in kaj. M;eni je zelo hudo, če sem sama ali se pogovarjam z drugimi, jočem. Njega pa moje solze ne ganejo.
Jaz ga kljub vsemu še ljubim in bi rada, da se rešiva iz te situacije. Prosim za mnenje in nasvet, kako naj ravnam v bodoče.
Lep pozdrav.

Spoštovana “riba68”


Ta stavek pravzaprav pove vse.

V vsakem odnosu prej ali slej pride do razhajanj, saj idealni partner, ki bi vse in vsak trenutek doživljal na enak način, ne obstaja.
Čeprav se trudimo in tlačimo slabe občutke z namenom, da ne bi prizadeli drugega, predvsem pa zato, da bi sebi dokazali, da je vse v najlepšem redu….. Prej ali slej naše srce zapolnijo tudi slabi občutki. Radi bi bili kar smo in s tem kar smo, tudi bili srečni……….
Vsak odnos je zato v prvi vrsti odnos s samim sabo….Tudi tisto, česar pri sebi ne maramo, se realizira v partnerskem odnosu…Ravno zato s partnerjem začutimo in doživimo svoje resnično in najgloblje bistvo….

Vsi smo soočeni z dejstvom….Kako se soočiti s sabo ?

Radi bi ljubili…A tega ne zmoremo…Ne čutimo…Zakaj ne ?
Zato, ker naše življenje ni odsev naših želja, ampak je življenje odsev naše osebnosti in zavedanja.
Ko se človek začne zavedati, da je njegova preteklost nekoč bila prihodnost, mu prihodnost postane precej realnejša in jo lahko začne krojiti po svoji meri. Začne se zavedati, da je prihodnost odvisna od njega samega in karkoli hoče, da se mu v prihodnosti ne zgodi ali pa zgodi in ne željeno ponavlja, mora to spremeniti v svoji preteklosti, ki je ogledalo prihodnosti.

Kakor smo v preteklosti doživljali ljubezen ali zavrnitev, tako jo doživljamo in podoživljamo znova in znova….
Če razumeš svojo preteklost in s tem svoje vzorce delovanja, lahko marsikaj predvidiš, kaj te čaka.
Za samo spremembo, pa je potrebna zavest in pozornost.
Brez zavesti je človek kot robot, ki je povsem predvidljiv, saj ima program.
Samo zavest je tista, ki deluje v tem trenutku in je zato edina, ki lahko vpliva na naše delovanje.

Kar pomeni…Problemi se bodo rešili, ko se bosta pripravljena soočiti s sabo…Vsak na svoj način.

Robi.

Robi, hvala za besede,ki ste jih napisali.Se popolnoma strinjam, da se morava soočiti s sabo, šele potem lahko rešujeva probleme in na novo zgradiva najin odnos.

Me pa bega naslednje, prepisala vam bom, kaj sva si danes pisala po mailu.
on: čeprav težko, ampak namenoma dalam na tem,da slabšam odnos…ker dugače nočeš razumeti, da stvari niso več takšne kot so bile in da ne želim vegetirati naslednjih >20 let. saj moje srce še vedno drugače misli, a se moram močno truditi, da delam na ignoranci, hladnosati, odbijanju od sebe,…

jaz: na žalost ne delaš prav,žal

on: morda žal zate, kaj pa zame?

jaz: tudi zate

on: aja, po čem ti to sklepaš,da tudi zame?

jaz: v takem stanju kot si ti zdaj, boš res vegetiral do konca življenja. si na točki,ko se moraš soočiti sam s sabo in razčistiti s preteklostjo, šele potem boš lahko gradil odnos z mano.

on: kdo pa pravi, da sploh želim graditi odnos?
ne vem, zakaj nočeš poslušati in razumeti, da sem ti to že mnogokrat v zadnjih tednih omenil

jaz: hm. če živiva skupaj, sva v odnosu, za katerega ni vseeno,kakšen je

on: ali ima smisel graditi na odnosu, če ne vem kolikom časa bova sploh še živela skupaj? morda mesec, morda dva, morda pol leta ali leto..saj ne vem

jaz: tega nikoli ne moreš vedeti,ker garancije za zakon ne obstajajo. če pa se ne potrudiš, ni nič. brez muje se še čevelj ne obuje.

on: res je tisto o čevlju. res je tudi to, da tebi noče biti jasno, da se ne želim več truditi za ohranitev najine veze..kolikokrat bom moral še to ponoviti?

jaz: ni mi jasno,zakaj hočeš, da razum prevlada nad čustvi.

on: ker so me čustva pripeljala v to situacijo, da ne vidim izhoda iz nje…da sem zaradi čustev prišel v nek odnos, ki se zdaj kaže kot slepa ulica..vsaj meni se trenutno tako zdi

jaz: zelo se motiš. veliko je stvari, ki so te pripeljale do tega, da si na dnu. ko boš razčistil, očitno tega ne zmoreš sam, se boš dvignil iz tega pekla, takrat boš šele zmožen razmišljati o odnosih

on: dej, pusti me pri miru

on: ne vem, zakaj se ti toliko obremenjješ in trudiš z menoj, ko ja vidiš, da počasi “zapiram” eno poglavje svojega življenja

Prosim za vaš komentar.
Lep pozdrav, S

Draga “riba68”!

Najprej ti moram reči, da sem vesela, da nam toliko zaupaš, da si z nami podelila svojo trenutno neugodno situacijo! No, Robi te je že malo potolažil, zdaj pa ti bom še jaz napisala par svojih misli, ki sem jih imela ob branju tvojega sporočila.

Napisala si, da imata z možem hudo zakonsko krizo. Ne vem, kako dolgo sta skupaj in koliko sta stara, vendar je nekako “normalno”, če se lahko tako reče, da par po nekem obdobju pride do takšnega trenutka. Spomni se na zloglasnih 7 let, ki jih omenja večina ljudi, ki je prišla do te številke. Ko pa si v krizi, se vsak od nas drugače odzove na njeno reševanje. Najbrž smo po navadi ženske tiste, ki bi rade to takoj uredile, vedele, pri čem smo, delale na tem, šle k strokovnjaku po pomoč. Moški pa so, predvidevam, bolj zadržani glede tega. Nikamor se jim ne mudi. Lahko, da se še celo bolj stran obrnejo od tega, kot je itak pričakovano.

OK, naredi vse, kar lahko. Daj od sebe največ. Pojdi k psihoterapevtu, pri katerem si naročena. Potem pa se daj malo “na off” in ne dvigaj non-stop pokrovke in ne glej vanjo, kako se juha kuha. V takšnih obdobjih je potrebno razviti mišice za negotovost. Nihče ne ve in najmanj vidva, kaj bo. Potrebno se je prepustiti, če se le lahko. Malo zdrave pamete v stilu: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

Takšna kriza lahko kar dolgo traja, a ljubezen, če je, je sposobna prestati tudi to trpljenje. Spomni se na ličinko, ki se razvija v metulja – kako je to dolg in mestoma boleč proces. Poleg prepuščanja je potrebno biti tudi potrpežljiv in imeti zaupanje. Kontrolo pa imamo lahko, če je že o tem kaj govora, samo in izključno nad seboj. Kar pomeni, da ti lepo sebe “štimaj”, da boš ti OK in takšna, kot moraš biti, on pa naj naredi, kar se njemu zdi prav. In če bosta nekje malo kasneje spet na isti frekvenci – super, če pa ne, se ti bo odprlo kaj drugega. Občutek imam, da si se kar “zakačila” na vse skupaj in ko smo v takšenm stanju, ne vlečemo vedno pravih potez. Iz svoje lastne izkušnje ti lahko povem, da ko sem bila za nekoga ali nekaj čisto zagreta, tako, da niti dihati ne moreš normalno, takrat mi je šlo “zihr” vse narobe. Ko pa sem se sprostila, malo bolj zaupala, verjela v to, da je vse tako, kot mora biti, so se stvari dogajale same od sebe in to v moj prid.

Kriza je vedno, ne glede, na katerem področju se pojavi, za nas v bistvu zdravilna. Prebuditi se moramo iz svojega ugodja, prevetriti prostor, pomesti po tleh, odnesti smeti, skratka, na novo zrasti, se naučiti nečesa, česar do takrat nismo znali. Večina ljudi, ki je šla čez hude reči, je potem, ko je gledala nazaj, bila v bistvu hvaležna za ves “šundr”, ki se je zgodil. In če se sliši še tako obrabljeno, je RES! vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Takrat, ko si v procesu, je neznosno, boli, trpiš, da bi kar vpil, najraje bi znorel,… A ko tok življenja naredi svoje, razumemo in smo pomirjeni.

Punce, ki skupaj na področju duševnega zdravja delamo, si glede marsičesa občasno rečemo: PRIČAKUJ NAJSLABŠE IN UPAJ NA NAJBOLJŠE!

Draga ti še 1x, čutim, da si na pravi poti! S podporo, ki jo imaš v sebi in okoli sebe, boš prebrodila težke čase in če boš kdaj še dvomila, se spet oglasi.

Maja


Spoštovana S.

Na podlagi njegovih komentarjev opažam, da si še le ti tista, ki se trudi ohraniti ta odnos.
Za njega pomeni ohranjanje tega odnosa, iti čez meje lastne osebnosti in prepričanj, ki jim ima v sebi.
Enostavno ne zmore te naloge, zato mu je lažje prekiniti in se umakniti.

Iz tvojega zornega kota, zato nima smisla vlagati energije, ker te bo preveč izčrpalo….Ne moreš na silo nekoga prepričati, da te ima rad in da pozabi, vse kar se je dogajalo…..Deluješ tudi posesivno, kar pri moškemu vzbudi občutek, da se mora podrejati…S takim občutkom, pa moški ne živimo radi.

Torej…Ne obremenjuj se…Bo že prišel tisti ta pravi, s katerim bosta oba gradila na ljubečem odnosu. Kar si lahko storila, si že storila….

Robi.

No,včeraj sem se nehala truditi. A naj se kar sprijaznim, da čeprav se imava rada, greva narazen? Naj greva narazen brez da bi razčisitla? Ali pa kar je še huje- kot dva tujca živiva v skupni hiši?

Draga “riba68”!

Poglej, če je ljubezen prava, če se imata res rada, bo življenje naredilo tako, da bosta ostala skupaj. Ne bosta šla kar tako narazen. In tudi, če gresta dva narazen, brez da bi razčistila, se vedno življenje tako obrne, da prideš skupaj in razčistiš, kar imaš za razčistiti. To, da bi pa kot 2 tujca živela v skupni hiši, je pa samo in le začasno. Pred seboj moraš imeti to, da je zdaj tako, a da ne bo vedno tako.

Spomni se na to, kar sem napisala včeraj: Ko vržeš v lonec vse za juho, jo pokriješ in potem lepo mirno čakaš, da se skuha. OK, občasno že dvigneš pokrov in preveriš, da je vse OK. Nesmiselno pa bi bilo, če bi vse 3, 4 ure, ko se juha kuha, tam stala, gledala noter, skrbela, ali bo ali ne bo. Ne, ti si naredila svoje in se moraš zdaj umakniti in počakati, da mine določen čas in potem pogledaš, kakšna juha se je skuhala. Pomembno je, da zaupaš, da si naredila vse, kar si lahko in da končni razplet pa vendarle ni samo od tebe odvisen.

Še nekaj za konec, 1 misel: ŽIVLJENJE JE NEKAJ, KAR SE NAM ZGODI, KO PRIDNO DELAMO DRUGE NAČRTE!

Maja

Spoštovana “riba68″….

Bom povedal na kratko….To, kar sta, vaju je pripeljalo do takšnega stanja in takšnih rezultatov, kot jih sedaj opaziš.
Oziroma…Takšne sestavine (prepričanja in delovanje), so “skuhale” to, s čimer se sedaj morata soočiti.
Tvoje delovanje zato ne more ustvariti drugačnih rezultatov, pa ne glede na to, kako se trudiš…..

Imam občutek, da je tvoj mož kar nekaj časa požiral rezultate vajinega odnosa….Človek ne pade v depresijo ali postane nesposoben za delo, kar tako, čez noč….Napaka je bila, da nista nesoglasij reševala sproti….Zakaj ne ?
Ti je mož mogoče večkrat kaj očital, pa si nisi dala razumeti ? Še prej, preden je prišlo do krize…..

Tako, kot si včasih vztrajala pri svojem, tako še zdaj vztrajaš pri svojem, ne zavedaš pa se dejanskega stanja….Si zelo navezana na svoja prepričanja in verjameš, da je tako prav, kot sama misliš…

Vsak odnos, če ga želimo ohraniti, od nas zahteva, da se marsičemu odpovemu, tudi tistemu, kar tako močno verjamemo, da je res in prav…..Gre se za preseganje samega sebe….

Sprašuješ še, če se naj sprijazniš…..Ja.
Situacija je takšna, kot pač je…In treba jo je sprejeti takšno, kot je. Prej boš to storila, lažje bo zate.
Pišeš, da se imata rada…Kako veš, da te ima mož rad ?
Če pa se je distanciral od tebe…In to je storil, da se je zaščitil pred še hujšo krizo….To ni njegova izbira, ampak edina možnost, da lahko še koliko toliko normalno živi.

Da bi živela kot tujca v isti hši, pa ne bo dolgo trajalo, ker bo to preveč mučno za oba…

Robi.

New Report

Close