PSA
Spoštovani!
Kot v večini primerov s področja medicine tudi v primeru vašega vprašanja jasnega odgovora ni, so le argumenti v eno ali drugo smer.
Po eni strani so v švedskih raziskavah (Lilja, Cancer 2010) potrdili vašo domnevo – če je PSA v starosti 50 let pod 0,63 (pod mediano vrednostjo za starost), lahko s 70% verjetnostjo napovemo, da tak moški čez 20 let ne bo imel napredovalega (metastatskega) raka prostate. Torej to vsekakor velja tudi za vrednost 0,70 pri starosti 64 let (vendar le s 70% verjetnostjo).
Po drugi strani pa velja, da je prisotnost raka prostate pri vrednosti PSA med 2,5 in 10 enako verjetna in znaša 30%, pri PSA pod 1 pa je verjetnost za raka prostate okrog 10% in verjetnost za klinično pomembnega, torej hudega raka prostate, ki streže po življenju, okrog 1-2% (po spominu, na osnovi raziskave PCPT).
Čeprav je mogoč tudi rak prostate (zelo hud), kjer PSA sploh ne narašča (podobno kot melanom – kožni rak, ki nima pigmenta), je verjetnost za to zelo majhna.
Verjetnost, da bo oseba, ki ima v starosti 64 let PSA 0,70 čez nekaj let razvila klinično pomemben rak prostate, je vsekakor manjša kot pri tistih, ki imajo v taki starosti PSA na primer 2 ali 3. Tveganje bi bilo približno 1-2 % ali še nižje. Težava pa je v tem, da gotovosti ni. Če si boste čez leto ali dve dali pregledati PSA in bo enako nizek, kot je sedaj, bodo vsi rekli – saj nima smisla to kontrolirati, ker je tako ali tako nizek PSA. Če pa boste počakali na primer 4 leta in si potem izmerili PSA čez 10 in z biopsijo ugotovili raka, ki ga ne bo mogoče več uspešno ozdraviti, bodo pa vsi rekli, zakaj pa niste redno kontrolirali PSA. Čeprav je načelno stališče, da pri nizkih vrednostih PSA ni smiselna kontrola PSA vsako leto, je vendarle res, da pogosteje ko ga kontrolirate (na primer na dve leti), večje je upanje, da bi ga potencialno našli pravi čas – z gotovostjo ni mogoče napovedati ali izključiti ničesar.
Upati je, da bi s kontrolami PSA, na primer na 2 leti, lahko v visokem odstotku ujeli tiste, pri katerih se razvija takšen rak, ki ga lahko zdravimo in ozdravimo (tistim, kjer se razvija zelo hud rak – na primer eno leto PSA 0.7 in drugo leto PSA 100 – tako ali tako večinoma ne moremo uspešno pomagati).
Upoštevaje, da se priporočila spreminjajo vsako leto in da različne strokovne organizacije dajejo zelo različna priporočila, bi zaključil: v starosti 64 let je vaša povprečna pričakovana življenska doba še približno 20 let. Če ste po infarktu in po kapi, priklenjeni na posteljo… in je vaša pričakovana življenska doba manj kot 5 let, potem, tudi če raka prostate najdemo, ga ne bomo več zdravili na primer z operacijo in tudi intenzivno iskanje in preprečevanje najbrž ni smiselno. Če pa ste zdravi, potem se lahko nadejate še 20 let življenja in nima smisla, da bi vam ga rak prostate skrajšal, zato je smiselno opravljati razumne preventivne preglede – ne samo na primer PSA vsaki 2 leti do 75 leta starosti (kar pomeni zgolj en odvzem krvi pri osebnem zdravniku ali v privatnem laboratoriju, v sklopu drugih krvnih preiskav), ampak tudi (in morda še bolj pomembno) pregled krvi na blatu – rak širokega črevesa, preglede holesterola, krvnega sladkorja, krvnega pritiska in morda se vprašate tudi, kdaj ste nazadnje opravili slikovno preiskavo trebušnih organov (UZ)…
Lepo pozdravljeni!
prof.dr.kmetec spec urolog navaja dva markerja psa, ki sta dopustna po totalni odstranitvi prostate
V reviji VIVA leta 2007 je dovoljen psa 0 do 0,05 ng/ml v publikaciji Rak prostate – Kaj morate vedeti? iz leta 2007, kjer je soavtor tudi dr. Kmetec pa je dovoljena marker psa 0,1 ng/ml.
Vem da je treba ukrepati šele pri psa 0,20 ng/ml. Vendar je pa tudi res, da doktor Kmecelj navaja da je pri prekoračitvi psa 0,05 ng/ml oziroma 0,1 ng/ml znak da se s prostato nekaj dogaja.
Zanima me kaj menite vi spoštovani dr. Tine Hajdinjak.
Spoštovani!
Beljakovina, katere koncentracijo merimo v serumu in je dobila ime PSA – prostatični specifični antigen, ni niti antigen niti ni za prostato specifična. Gre za beljakovino iz skupine serinskih proteaz, imenovano kalikrein 3.
Razen v izločkih prostatičnih žlez je PSA najti tudi v izločkih drugih tkiv, na primer uretralnih žlez (to bi bilo potencialno zanimivo v zvezi z vašim vprašanjem), v normalnem tkivu dojk, izločajo ga tudi žleze slinovke, seveda v mnogo nižji koncentraciji kot prostata. Koncentracija PSA se meri v enotah ng/ml – nanogram na mililiter = mikrogram na liter – gre za eno redkih količin v medicini, ki je ne merimo v SI enotah (podobno je s krvnim pritiskom – tudi tu je ostalo mmHg).
Vrednosti PSA pri moških so poznane, tu sprašujete po mojem mnenju o vrednosti 0,2 ng/ml v serumu po radikalni prostatektomiji. Manj poznano je, da imajo ženske normalno 0,01 – 0,53 ng/ml.
Radikalna operacija raka prostate ima za cilj odstraniti prostato, pri tem pa pustiti čimveč živčevja (živčno – žilni snop), ohraniti vrat mehurja in čimdaljšo uretro, da bi bila funkcija po operaciji čimboljša. Na nekaterih mestih – na vratu mehurja, na distalnem delu, kjer prostata prehaja v sfinkter – zapiralko sečnice, prostata sploh ni obdana z ovojnico, fascijo, temveč počasi izginjajo skupki celic žlez prostate v vezivnem tkivu. Na nekem mestu pač prerežemo. Nobene garancije ni nikoli, da smo odstanili res vse žlezno tkivo prostate do zadnje celice in da ni ostal še skupek celic naprej od mesta, kjer smo prekinili.
Tudi to, kar patolog pregleda, so posamezni rezi, med katerimi nihče ne ve, kaj je – tudi sicer patolog poroča le, če v robu preparata, kjer pač slučajno pride rez, vidi rakave celice – takrat govorimo o pozitivnem robu. Če pa so v robu benigne celice prostate, pa se o tem načeloma nič ne reče. Meje 0,2 ali 0,1 ali 0,4 itd so postavljene z mislijo na verjetnost, da je ostalo benigno tkivo prostate, ki bo pač tam in nič ne škodi, če pa vrednost PSA narašča nad to mejo, pa so najbrž nekje ostale (lahko v ležišču prostate ali pa je kjerkoli drugje, na primer v kosteh, kamor je po krvi prišla ena celica) rakave celice, ki se množijo in bolezen nareduje.
Vsakič, ko razvijejo bolj natančen test PSA (na primer v letu 2009 razviti test “nanoparticle based bio-barcode”, ki naj bi zaznal PSA pri vrednosti 0,00033 ng/ml = 330 fg/ml), ugotovijo, da je pri večini bolnikov po radikalni prostatektomiji mogoče vrednost PSA izmeriti, ni enaka nič, je merljiva. Ugotavljajo pa dve skupini bolnikov – pri enih je vrednost nizka in takšna tudi ostaja, pri drugih pa narašča – ko naraste nad 0,2 pa govorimo o tem, da je prišlo do kliničnega recidiva in ukrepamo. In ja – če narašča – na primer od 0,0005 na 0,0009 je večja verjetnost, da bo rasla še naprej, kot če ostaja ves čas približno enaka. Ampak nikoli ne moremo z gotovostjo vedeti, ali bo res naraščala naprej in nad našo arbitrarno postavljeno mejo 0,2 ali pa bo se nekje ustavilo – vse je v statističnih okvirih jasno in dobro mogoče napovedati, ko gre pa za posameznika, pa nikoli ne moremo biti prepričani, kaj se bo v prihodnosti res zgodilo.
Ne smemo pozabiti namena in smisla merjenja PSA – ta ni glavni cilj sam po sebi – namen je ugotoviti, kako je z rakom – zaznati, ali obstaja tveganje, da se bo rak širil in stregel po življenju ter oceniti, kdaj je treba ukrepati – na primer predpisati hormonsko ali drugo zdravljenje. Žal magične kristalne krogle, ki bi dobro napovedala, kako bo z bolnikom, ne poznamo in uporabljamo zgolj slabe približke, ki so pogosto koristni, saj so edino in najboljše, kar imamo, vendar so daleč od idealnega in 100% zanesljivega. Na področju raka prostate je pač PSA edino, kar imamo (sicer ni dobro, je pa daleč boljše od vsega drugega potencialno uporabnega, na primer kisle fosfataze ali podobnih meritev). Ugotovili so pač, da, če čakamo, da rak prostate postane viden, na primer s CT ali kako drugo slikovno preiskavo, smo možnost ozdravitve ali zazdravitve po radikalni prostatektomiji zamudili – če pa zdravimo tiste, ki imajo PSA nad 0,2 takoj, ko to ugotovimo, bomo sicer nekatere zdravili po nepotrebnem, nekaterim ni pomoči, precejšnjemu deležu pa bomo uspeli pomagati in jim bo to koristilo. Upati je, da bomo v prihodnosti dobili boljše in natančnejše metode, do takrat pa ostaja PSA in vrednost po radikalni prostatektomiji 0,2. Ne gre tudi pozabiti, da je pri obsevanju, ki pusti celo prostato v telesu, mejna vrednost, ko rečemo, da je prišlo do napredovanja bolezni, porast PSA za več kot 2 od najnižje izmerjene vrednosti (torej če je po obsevanju PSA upadel na primer od 8,3 na 0,6, bomo o progresu govorili šele, ko bo PSA spet narasel na 2,6 – ampak seveda bodo takrat možnosti, v primerjavi z oparacijo, kjer bi govorili o progresu že pri 0,2, bistveno bolj omejene, saj bo tako radioterapija kot tudi večina hormonskega zdravljenja že izrabljena.
Lepo pozdravljeni!