Imam posvojeno hčerko, staro 13 let. Zadnje čase opažam, da je rada sama in v šoli je malo popustila.Dobro vem, da jo meče puberteta, vendar jo mogoče mučijo tudi kakšna vprašanja v zvezi s posvojitvijo. To pri nas sicer ni tabu tema, vendar veliko res o tem ne govorimo, ker mislim da ni potrebe, ker je naša že od vsega začetka in ne vem, zakaj bi to izpostavljali.

Imam vprašanje za posvojitelje, če jih je kaj na tem forumu.

Ali naj se v teh letih pogovarjam z njo o njeni posvojitvi, jo povprašam, če jo kaj zanima ali je bolje, da počakam, da sama kaj vpraša.

A je mogoče nebi samo vprašala kaj jo muči, če ima kakšno težavo, če ji lahko kako pomagaš???? Ne rabiš direktno udarit, začni po ovinkih, mogoče se odpre.

Sem posvojiteljica, sicer majhnega otroka, a si ne morem predstavljati, da bi čakala otroka, da povpraša o posvojitvi. Verjetno jo muči puberteta kot toliko drugim deklic, a ravno v tem času se toliko sprašujejo o sebi, starših, svetu okoli sebe, da je skrajni čas, da sedete skupaj in predebatirate vse podrobnosti. Čeprav ste ves čas skupaj še ne opravičuje dejstva, da posvojitve ne izpostavite.

Saj jo vprašam, če ima kakšno težavo, kako se ima v šoli, kako kaj prijatelji….in vedno mi pove, da se imajo ful fajn, da nima nobenih težav, da je vse vredu. Tudi ko jo spremljam iz dneva v dan, mislim, da nima kakšnih hudih težav. Razen pri zbranosti pri učenju..

Kar se pa tiče tega, da je zadnji čas da se pogovorimo…Mi smo se že marsikaj pogovarjali z njo o posvojitvi, ko je bila mlajša in je vse dobro sprejela. Vidim pa, da če zdaj kje govorimo o temi posvojitve, se ona raje umakne oz. imam občutek, da ne mara te teme. Seveda vpričo nje ne razlagam o njeni posvojitivi prav veliko, včasih pa kakšna beseda nanese na to.

Skratka – vem da je sedaj obdobje, ko bo imela tisoč vprašanj in da jo bo tudi v zvezi s tem kaj zanimalo. Samo ne vem, ali naj jo jaz povprašam ali naj počakam, če bo sama povprašala. Itak ve, od kje je, kako je prišla k nam, zakaj sta jo biološka starša pustila, več pa tudi jaz ne vem, ker tudi nama niso več povedali. Se mi zdi, da smo glavne teme že obdelali, ampak vseeno se mi je porodila misel, če bi jo vprašala, če kdaj premišljuje o tem, kdo sta njena biološka starša (čeprav tudi jaz ne vem), kaj si misli o tem, da sta jo pustila ipd. Ali je to za otroka preveč boleča tema in je nima smisla načenjat, če sama ne da povoda za to?

Sem posvojenka, sedaj že mamica. No pa sem napisala javno :).

V njenih letih razmišljaš vse mogoče, o svojih bioloških starših pa…moji starši so bili vedno pripravljeni na pogovor o tem, samo jaz tega nisem nikoli sprožila sama.

Priznam da mi v tistih letih ni bilo dado pogovora o svojih pravih starših, to potlačiš nekam zadaj. Pridejo trenutki (če te posovojitelji kdaj kregajo ipd.) da razmišljaš kako ti je hudo, nepravično in si jezen na njih (no predvidevam da so taki vsi otroci v tistih letih), ampak potem sem si mislilla , pa saj v končni fazi mi ni nič hudfega, imam ljubeče starše, le kako bi bilo pri bioloških, morda ne bi imela vseh teh pogojev in ljubezni.

No, ne vem če sem ti ravno odgovorila, morda dobiš aktualen odgovor in nasvet na forumu posvojitve ali na društvu.

Na forumu o posvojitvah redko dobim odgovor, zato sem vprašanje naslovila na ta forum.

Hvala “posvojenki” da si mi odgovorila. Zelo bi bila hvaležna še kateri, če bi se mi oglasila z lastnimi izkušnjami.

Midva imava še tri otroke, ki sem jih rodila in se trudiva, da res ne delava razlik. Po starosti so zelo skupaj, tako da že od malega rastejo skupaj in še po videzu se ne pozna, da bi ona prihajala od drugod.

V bistvu me res zanima samo to, če si posvojeni otroci želijo pogovora o tem ali raje vidijo, da se jih čim manj spominja na to, da so od drugod. Ker je prišla k nam kot dojenček, je res ves čas naša…

naš bo kmalu 12 let, vedno se odprto o tem pogovarjamo, če sem ga kdaj vprašala, če se želi o posvojitvi pogovarjati, sam od sebe ni želel. Ima pa še enega bratca v drugi družini, s katerim se občasno videvata, verjetno se o tem tudi z njim pogovarja. Pa tudi prijatelja ima, ki je posvojen, tako, da se tudi o tej temi pogovori. Vesela se, da če bo želel sopznati svoje biološke starše in brate in sestre, da ne bo sam, saj bo ob sebi imel svojega bratca, s katerim se že zdaj druži. Tudi njegov bratec o temi posvojitve ne želi kaj dosti izvedeti.

A to, da ima bratca v drugi družini je vedel že, ko sta ga posvojila, ali pa sta mu to povedala naknadno.

Stara sem 46 let in posvojenka. O posvojitvi sem izvedela še kot majhen otrok, kar je bilo nedvomno prezgodaj, ker sem se v dobi otroštva in odraščanja morala spoprijemati še s tem dejstvom. Okolica je navidezno to sprejemala. Navidezno zato, ker je slej kot prej kdo komentiral: -… tako, kot bi bil pravi otrok,… saj ni čudno, ko pa ni pravi otrok. Velikokrat so se pogovori, če so nanesli na družino zaključili: – .. ja.. saj to pa ni tvoja prava mama… Vedno so me preganjala ena in ista vprašanja: zakaj ravno jaz. In kot majhen imaš občuetek, da si kriv, ker te biološki starši zapustijo. Ne razumeš življenja in stisk, in pomanjkanja in razlogov za take odločitve. V mojem življenju je bilo vsega – lepega in bolečega. Mogoče je sedaj otrokom in posvojencem kaj drugače – v mojih mladih letih nisem vedela niti za enega posvojenca in sem si seveda razlagala, da sem samo jaz tisti otrok, ki ga prava mati ne mara. Ko to enkrat čutiš, ni nobena razlaga dovolj prepričljiva. Občutka se zlepa ne znebiš.. Še sedaj po tolikih letih se dogodki iz otroštva obnavljajo, saj ni dolgo, ko je eden od sorodnikov mojih posvojiteljev ugotovil, da res lepo skrbim za mamo ( posvojiteljico), kar je vsem čudno, ko pa nisem njen otrok. Toliko o sprejemanju okolice. Papir pa čisto vse prenese – kako sploh ne more biti razlike med posvojenci in otroci.
nec

Tudi jaz sem posvojiteljica in sem otroku zelo zgodaj povedala, da jo je rodila druga mamica.
Dejstvo je, da se mi, ki smo posvojili v tujini, v isti državi, družimo. Dvakrat letno imamo srečanja, naši otroci se igrajo skupaj. Naša ve, da so tudi drugi otroci posvojeni.
Za enkrat nimamo težav, mo bodo, ji bomo poskušali pomagati, se spopasti z dejstvom, da so jo zapustili …
O njej ne razmišljam kot o posvojenki, kaj si mislijo drugi, je njihov problem.

Zanimiva izkušnja…bi se mi lahko prosim oglasili na moj email, ker bi imela še nekaj vprašanj za Vas, če Vam ne bo težko…[email protected].
Sicer sem tudi sama posvojena, ustanovila pa sem tudi društvo posvojencev ravno z namenom, da bi delili svoje izkušnje in vaša izkušnja bi mi bila zelo dragocena.

Lp,

katarina

Star sem 25 let in imam brata, oziroma polbrata, par let starejšega, ki je bil kot dojenček posvojen v drugi državi. Za njega sem zvedel ob svoji polnoletnosti in sem istega trenutka skoraj umrl od jeze in žalosti ter pokal od sreče in veselja…vse v enem. No kmalu za tem sem se odločil ga poiskati in seveda sva sedaj že kar nekaj let zelo dobra prijatelja in se redno obiskujeva…kot bi odraščala skupaj. On si ne želi spoznati moje oziroma najine mame, ker ne čuti potrebe niti želje po tem, vendar jaz bi si zelo želel, da se vsaj vidita in pogovorita. Povsem razumem dejstvo, da jo ne more dojemati kot mamo, lahko pa ji da možnost da bosta vsaj prijatelja, ker kot vem mami je hudo in vedno ji je bilo, ker pravi da tega ni nikoli prebolela, ker so ji njeni starši, ko je bila še mladoletna in rodila, otroka vzeli ter ga prek nekih čudnih vez dali v posvojitev. Stari starši o tem sploh nočejo govoriti in jih to ne zanima, pa se trudim zvedeti čim več podrobnosti, zakaj in kako so to naredili, ker je skrajno nečloveško. Najmanj kar bi lahko naredili, bi otroka sami vzgajali, do mamine polnoletnosti (imela je 17 let).
Zanima me, ali ste posvojenci imeli željo spoznati biološke starše ter vi posvojitelji, kako dojemate željo otroka po bioloških starših?
Hvala za vaša mnenja in hvala za prebiranje mojega prispevka:)

lp

Pozdravljen,

Mislim, da je to odvisno od vsakega posameznika, ampak mislim, da lahko rečem, da v večini primerov ja.
Lahko bi skoraj rekla, da tisti, ki ne želijo spoznati svojih bioloških korenin, so tisti, ki se pravzaprav s posvojitvijo sploh niso soočili in negirajo posvojitev in istočasno seveda biološke korenine.
Menim pa tudi, da je želja oz. način povezan tudi s “srečo” pri novi družini. Če tam poženeš koreninne, potem te biološka družina zanima le kot en del korenin pač. Če pa si tam nesrečen, pa pravzaprav želiš kompenzirati eno družino z drugo in upaš, da boš našel boljšo družino. Upam, da sem ti odgovorila na tisto, kar te je zanimalo 😉

Lp,

K.
[email protected]

Če bo naša mala želela videti rojstni kraj in državo, kjer se je rodila, ji bomo to omogočili. O starših na žalost ne vemo nič, ker so jo zapustili kot dojenčico v bolnišnici. O njenem rojstvu obstaja samo zapis v matični knjigi, o starših ni podatkov, ker gre za državo, kjer si nekatere mame lahko nadenejo lažno ime, druge ne želijo povedati svojih podatkov … Torej, ji staršev ne moremo pomagati iskati, ker se o njih ne ve čisto nič …

In kot sem že nekje zapisala, če bi kdaj srečala njeno mamo, bi se ji samo zahvalila, da je rodila našo krasno punčko in to je to.