Spolnost pri nama z možem nikoli ni bila najpomembnejša. Že ko sva bila mlajša, nisva seksala ravno vsak dan, z leti pa je bilo tega še manj. Mislila sem, da je tako tudi zato, ker sva se v prostem času želela čim več ukvarjati z družino, pozno zvečer pa se nama potem ni dalo, saj je bilo treba naslednji dan v službo ali pa sva imela zjutraj kakšne druge opravke. No, lani je šla študirat v Ljubljano še najina mlajša hčerka in spet sva doma samo midva. Zato sem mislila, da bo seksa sedaj več, da bova seksala vsaj enkrat na teden. Ampak ni tako… Mož vedno reče, da ni pri volji, meni pa se ga tudi ne da kar naprej prepričevati in prositi.

Vse skupaj me zelo jezi, saj sem šele v poznih štiridesetih in se nočem že odpovedati seksu. Včasih pomislim, da bi se kar ločila in si poiskala nekoga drugega, čeprav potem vedno takoj začutim, da moža še vedno ljubim in ga ne bi mogla zapustiti. Kaj naj storim?

Spoštovani!

Spolnost je povezana z bližino in je vedno najprej zadeva odnosa, šele nato libida in tehnike in vsega ostalega.

Življenje v dvoje lahko postane navada, v kateri pozabimo na potrebe nas kot partnerjev, zlasti če smo v vlogi skrbnih staršev v preteklosti videli najprej potrebe otrok. Tako se velikokrat zgodi, da se postopoma oddaljujemo, neopazno izginja partnerska bližina. Nato pa nastane distanca in tudi želja po telesni bližini je videti kot ugasla.

Glede tega, kako pripeljati živost v odnos, je potrebno skupno delo na odnosu. Od zavedanja potreb, sprememb v kakšnih navadah, ki ne zbližujejo, do vzpostavitve stika tam, kjer zadeve ne funkcionirajo.

Vse se začne in konča pri pogovoru. Pri tem, da sploh slišimo drug drugega. To so zadeve, ki imajo zelo globoke razsežnosti in je o njih pisati (brati) brez konkretne osebne izkušnje ljudem nerazumljivo.

O odnosu kot temelju bližine v partnerstvu sem že veliko pisal, zato vam svetujem, da se sprehodite po forumu in si ogledate starejše zapise.

Želim vam veliko uspeha pri vzpostavljanju stika in bližine v partnerstvu,