Partnerska kriza
Pozdravljeni,
soočam se s partnersko krizo v kateri sem že nekaj časa, to mi jemlje energijo in radost do življenja. Stara sem 28 let, fant pa 36, skupaj sva dve leti. Živim kot podnajemnica v večjem mestu, kjer tudi delam in si plačujem stroške bivanja. Fant živi 100 km od mene skupaj s svojo mamo v hiši. Ko sva skupaj nama je lepo in imava veliko stvari za početi in razpravljati. Moja želja je že zelo dolgo, da se preseliva v skupno stanovanje in živiva samostojno partnersko življenje. Vidiva se enkrat na teden, včasih več včasih manj, vedno se mu mudi domov, ker ima veliko dela. Vse kar je v njegovem življenju je delo, temu posveča največ časa in pozornosti. Po dveh letih čakanja brez pozornosti, varnosti in podpore ne morem več. Hkrati kar je pa najbolj hecno, se mi zdi to, da me sploh ne razume kar mu govorim, zdi se mi kot bi govorila v prazno. Sam bolj retorično komunicira in tudi odgovarja diplomacko, tako da nikoli ne dobim konkretnega odgovora. Tudi če ga postavim pred dejstva, se izvleče ali spremeni temo ali pa se obnaša kot »otrok«. Dovolj imam neodločnosti , izgovarjanja, vrtenja v krogu brez konca. Nekaj je narobe pa ne vem kaj, pred časom sem imela občutek, da je vpletena 3. oseba zaradi njegove zadržanosti do mene, ampak sem se nato pozanimala in so mi njegovi prijatelji povedali, da ni “tip ženskarja« in da na tem področju ni dvoma. Sama imam občutek, da živi v nekem navideznem svetu in misli, da ima popolno partnersko razmerje. On je zadovoljen, dobre volje, vedno nasmejan, čeprav nima odnosa in ga tudi ne pogreša. Včasih se sprašujem kako je to možno, a si ne želi stika. Kljub slabemu odnosu vem, da me ima rad, samo daje ne nič, oz. jaz si želim več. Včasih deluje kot da je že to dovolj, da obstaja in pride k meni… in še to je veliko preveč, ker mora delati in ne zapravljati čas za poležavanje.
Velikokrat sem začenjala pogovore, tudi nakazala da bi bilo vredu, da obiščeva terapevta ampak njemu ni jasno zakaj, »saj je vse ok, po njegovo«. Jaz sem po takšnih pogovorih v razsulu in nič ne dosežem. Dvignila sem roke, ker nimam več pameti in potrplenja za to situacijo. Poskušam biti strpna in pazim nase kolikor se pač da, saj sem že v prejšnjem razmerju bila s človekom, ki ni vedel kaj bi sam s seboj in z najinim odnosom. Zato sem z izpraznjenimi baterijami morala oditi in začeti na novo, ampak sem spet na istem.
V odnos stopim 100%, vlagam in se trudim, da odnos raste… ampak verjetno je to trud v prazno. Moram pa tudi povedati, da smo družinsko povezani in nimamo nobenih težav. Edino njegova mama ima včasih hecne izjave, ampak se s tem ne obremenjujem, ker jo videvam le redko. Zanima me, kaj bi bilo najbolje narediti v takšnem primeru. Upam, na kakšen nasvet.
Hvala in lep pozdrav!
Spoštovana!
Situacija, v kateri se nahajte, je res težavna, saj ste po eni strani z vašo partnersko zvezo zadovoljni, po drugi strani pa niste zadovoljni s tem, da zveza ne napreduje tako, kot si vi želite in tudi pričakujete. Težavno pa je tudi to, da partner ni pripravljen spregovoriti o zavorah, ki ga zadržujejo pred tem, da bi se odločil za skupno življenje z vami. Razlogi so lahko različni… ali je morda t.i. “mamin sinček” in se ne more ločiti od svoje mame, ali je imel morda slabo izkušnjo v kakšni ljubezenski zvezi v preteklosti in se sedaj zavedno ali nezavedno boji vezati se s kom, ali v vas ne vidi osebe, s katero bi rad preživel preostanek svojega življenja in mu gre le za romantično in seksualno razmerje… in še kakšen možen razlog bi se gotovo našel. Kaj je res v ozadju, pa ve le vaš partner. In ker se izmika tej temi, bi bilo mogoče dobro, da bi mu postavili direktno vprašanje: Ali želiš, da bi šla živeti skupaj? In potem naprej vprašanja, ki zahtevajo nedvoumen odgovor. Če se vam zdi, da boste na ta način dobili bolj konstruktivne odgovore, ga lahko nagovorite tudi pisno. Poskušajte dobiti jasne odgovore. In potem razmislite, kako naprej. Ali lahko skleneta kak kompromis, ki bo obema odgovarjal, npr. skupno življenje, ampak na njegovem območju, da bo še lahko hodil pomagat domačim, ali npr. skupno življenje ne, ampak vsaj manjša razdalja med vama, tako da bi se lahko sestajala bolj redno, mogoče vsakodnevno.
Občutek imam, da vi ne želite ostajati v zvezi, ki tako stagnira, saj želite, da odnos raste. Vendar pa je vprašanje, ali ste ga pripravljeni zaradi tega tudi zapustiti, saj bi tako izgubili vajine skupne vikende, ki so pa prijetni… Če ste na to pripravljeni, mu lahko postavite ultimat, naj se odloči med življenjem z vami ali življenjem s svojo mamo. Večkrat je tako, da mora biti človek postavljen ob zid, da potem naredi nek korak, neko spremembo, ampak ta se zgodi le, če mu tisto, kar lahko izgubi, dovolj pomeni in po drugi strani, če tiste sile, ki ga držijo, da vztraja na istem, niso premočne oz. on prešibek.
Za terapevtsko svetovanje pa se lahko odločite tudi sama. Če pravite, da je že prejšnji partner bil podoben tip človeka, je mogoče nekaj tudi na vas in v vas, kar vas združuje ravno s takšnimi moškimi.
Opravičujem se vam, ker vam nisem uspela prej odgovoriti in upam, da kakorkoli se bo že razrešilo, bo v vaše dobro. Srečno!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Vsakdan ni enkrat na teden in kot priboljšek,Zato je res vredno premisliti, ko se odločaš za živet z nekom vsakdan.Res se splača poskusiti, kaj pomeni obema živeti skupaj vsakdan.Zatorej ga prepričaj, da poizkusita, kajti šele takrat boš ugotovila, ali te skuša razumeti ali odmisliti. Vidim, da te motijo tvoji občutki neslišanosti, ampak verjemi, da te bodo še bolj. Zatorej, če sedaj ne zmoreš dopovedati, kaj te moti, ali se varaš in misliš, da boš čez 10 let lahko? Vprašaj se ali ga imaš tako zelo rada, da te ne bo motilo, če bo v vajin odnos vložil “samo 20%”
Imejta se rada, saj so to najlepša človeška čustva, vendar pa razmišljaj razumsko, saj je partnerski odnos najtežji in najdaljši-trajal naj bi namreč do konca?!