Noone!

Tudi sam menim, da starost sama po sebi še ni pogoj, za doseganje kakršne koli modrosti. Kaj vse lahko ljudje počnejo lahko vidimo ne le okoli sebe, temveč tudi na forumu “Starejši so modrejši.” Komentarji okoli zlobnih starčkov in mam, ki izrabljajo svoje otroke tako ali drugače so prav grozljivi. Človek se vpraša: “Zakaj?” Zakaj nekdo to na stara leta počne? Na stara leta, ko ima tako rekoč vse urejeno:
– straho nad glavo
– penzijo, pa čeprav majhno
– otroci so preskrbljeni
– časa na pretek
– brezplačen zdravnik
– popusti na vsakem koraku
– itd, itd

Zakaj? Ne morem si misliti drugega kot to, da so nesrečni. In ker so nesrečni, potrebujejo nekoga, da ga sekirajo in mu tako kradejo energijo. Od tega energisjko-čustveno živijo. In zakaj? Ker so sami nerealizirani!. Ker v življenju niso uspeli postati to, kar naj bi bili. Niso uresničili svojega potenciala v sebi, zato so na stara leta nesrečni. Pa je to res potebno? Je to nujno? Ali bomo tudi mi taki? Bomo na starost, ki sledi klimakteriju gledali kot na nesrečo, ali pa kot na morebiti najlepši del našega življenja, ko bomo lahko naredili rezuime, potegnili črto in rekli: Da, to je to!

Čudovito razmišljenje o tem sta skozi svoja dela razvijali tako Ameriška avtorica knjige “Žensko telo-ženska modrost”, kot tudi Slovenska avtorica v svoji magisterski nalogi, mag. Maja Šimaga-Saje o menopavzi, ki jo dobite ma tem linku:

http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/pdfs/mag_Simaga-Saje-Maja.PDF

Meni kot moškemu sta pomagali obe. Upam pa, da se bo nekoč našel nekdo in bo kaj takega napisal tudi na temo nas, t.im. moških.