Sami na starost, kljub otrokom
Zaposlena sem v specializirani trgovini, kjer se dnevno srečujem s starejšimi… zelo velik procent je takih, ki potožijo, da imajo otroke, vendar se na njih ne morejo zanesti, da jih ne morejo prositi za pomoč… res pa je, da so med njimi tudi taki, ki nočejo prositi za pomoč… eni stranki celo jaz peljem na dom predloge za inkontinenco, ker se mi gospa enostavno smili… ima otroke, vnuke pa nikjer nobenega…
moja starša sta še relativno “mlada” okrog 55 let in ne predstavljam si, da bi čez npr. 20 ali 30 let bila tako brezbrižna do njiju…
tisti, ki imate starše v visoki starosti, pozanimajte se kako so, če potrebujejo kakšno pomoč… mogoče jih je strah, da bi vam bili v breme in vas ne pokličejo, ko vas potrebujejo…
A.A.
Danes sem ravno o tem premišljevala. Ko sem šla iz službe, sem se peljala mimo doma za stare. Spredaj je v vozičku sedel gospod in kadil. V očeh je imel toliko obupa, da si ga enostavno ne morem pregnati iz glave. Sem pomislila, da bi se morala malo bolj angažirati okrog starih. Jih imam okrog sebe cel kup.
Sem delala eno leto in se z napisanim zelo strinjam. Kolikokrat so po besedah starostnikov vsega “krivi” otroci…a temu sploh ni tako. Lahko povem, da je mnogo starejših, kljub temu, da navzven kažejo lep obraz, zelo, zelo hudobnih, škodoželjnih, zavistnih,….Pa tule nič ne pretiravam!
Ponavadi so ravno tisti, ki nič ne jamrajo glede svojih otrok, v življenju pa res potegnili kratko.
lp, rina7791
čakaj malo.. v katerem stavku pa trdim, da vem vse??? strostniki hodijo k meni po medicinske pripomočke, ne pa na psihološko obravnavo…
napisala sem kako jaz vidim zadeve, dopuščam tudi možnost, da so bili danes nebogljeni starostniki v preteklosti nesramni do svoji otrok in jim morda le-ti to sedaj vračjo… ne vem, ugibam…
Stvar je jasna. Kakršen si do svojih otrok prej, tako dobiš “povrnjeno” v starosti.
Meni in moji družini starši in tašča in tast veliko pomagajo (predvsem z varstvom) in mi je nekaj najbolj normalnega, da jim to kdaj tudi povrnem.
So pa tudi zlobe hudobe v obliki starčkov in stark, ki še na smrtni postelji obtožujejo in žalijo otroke. Taki naj pa …
Pri nas smo skakali okrog vseh kot po tekočem traku. Nikoli dovolj dobro, nikoli zadovoljni z ničemer. Kolegica od babice pa vedno sama, brez vsake pomoči, vedno in večno hvalila svoje, ki jih sploh nikoli ni bilo blizu. Zato ne sodi prehitro, ker znajo starejši jamrati, da se ti zasmilijo. Realna slika pa je velikokrat drugačna.
jah, to je zarad vsesplošnega prepričanja, da smo otroc ne vem kaj vse dolžni staršem, ker so nas na svet spravl. Ne pravjo zastonj, da pazte kako se obnašate do svojih otrok, ker vam oni zbirajo dom za ostarele.
Kar seješ, to žanješ. Če se vmladosti trudiš ustvariti povezano družino z vrednotami potem se ti na starost ni treba bati takih zgodb.
Če si ko so otroci majhni,malo večji in še večji vzameš vsak dan čas za skupen zajtrk, skupno večerjo, pogovor, izlet , potovanje,….. če otroka poslušaš in se z njim enakovredno pogovarjaš,spoštuješ njegove želje in odločitve in ne poskušaš preko njega uresničevati svojih ambicij ampak ga pustiš, da si sutvari svoje življenje in se uči na svojih napakah potem ustvariš povezano družino in povezane družine ostanejo povezane tudi ko so otroci odrasli, starši pa stari.
Eni nočejo pomoč. Sicer jamrajo, da so sami, ampak če se jim ponudiš, je pa ne, ne. Če sem pometala pri atu, sem mogla it vedno za hišo, kjer me nihče ne vidi. :-))
Potem je ta finta, da hočejo vse TAKOJ!!! Pri nas je bila prababica za to pravi fenomen. Meni nič, tebi nič se je namalala na vrata, zdaj me boš pa peljal v LJubljano. 🙂 Ne, čez pol ure, ZDAJ! Je stala pri avtu in te čakala. Si ji ponudil, da gre se vsaj vsest, ker sem mogla zrihtat varstvo za otroke, ne. Je stala pri avtu….
In še to, če si imel normalne odnose z starši ne verjamem, da otroc kar tako ne pomagajo. Če se pa že prej nisi razumel, pa ni za pričakovat, da bo potem skakal okorg. In konec koncev tudi ne moreš pričakovat, da bodo otroc, ko že enkrat imajo sv ojo življenje izoblikovano, ne vem kaj še tebi lahko pomagali. Sploh če že imajo svojo družino. Mislim, da si je fajn v glavo dat že zdaj, da nimamo otrok zato, da nas bodo na stara leta rihtal. iN VSE KAR JE VEČ OD TEGA, SMO LAHKO VESELI. ups cl
a zakaj? ker so nekateri starši prav nesramno hudobni, psametni, ukazovalni ko so otroci mladi. pravijo, da moreš imeti svoje otroke lepo, tako bojo otroci imeli v starosti tebe. in to je živa resnica. tut sama sem krepko čez 30 starša blizu 60 let pa smo se nedolgo nazaj nekaj spričkali pa ti povem, da sem odpustila, ampak še vedno imam v sebi to. in verjetno en bom nikoli pozabila..tako pač je.. sem si pa zaklela pri sebi, da do svojih otrok nikoli ne bom takšna kot so moji starši do mene in verjamem, da bom imela v starosti nekoga sigurno ob sebi!!
stari so nemočni,pa vendar so sposobni odbiti vse od sebe,prav trudijo se, da bi jih najbližji zasovražili. So pa srečni, če sosedje in znanci poskrbijo zanje.
Imela sem taščo, oba otroka sta ji hotela pomagati,ko sama nimogla več. Pa je prvega poslala domov,pa drugega, sosedje pa sopočasi sprejeli, da je sama in bolna,imeli pa so svojo družino in svoje obveznosti,tako da je na koncu ostala sama in odšla v dom.
imam pa mamo,čež osemdeset jih ima. Čuti se ogrožena od vseh, vsi ji hočejovse vzeti,jo ubiti..Razen mene ne pride več nihče k njej, saj je hotela vse komandirat, kot hčerka ne znam nič narediti prav,vse bo sama naredila na vrtu,dokler ni tako zaraščeno, da je tudi meni naporno. Pa jih imam čez 50. Ona živi v svojem svetu, zanjo sem mala punčka brez obveznosti,pa imam svojo družino,otroke in vnuke..
Težko je s starimi, vem pa,da jobom pogrešala,ko je ne bo več
Živim v večstanovanjski hiši, kjer sta živela tudi moja babica in dedek in kjer živita moja starša.
Moja babica in dedek sta mojim staršem maksimalno pomagala, denarno in materialno ter z varovanjem nas vnukov, sploh, ko sta starša veselo potovala po svetu, nas pa puščala doma. Nikoli (ampak res nikoli, to priznata tudi starša) se babica in dedek nista vmešavala v vzgojo oz. nista nikoli ponujala neželenih nasvetov.
Prenašala sta, da smo jima vnuki skakali po glavi (nadstropje nad njima), da smo navijali glasbo in vabili prijatelje na zabave.
Babica in dedek sta umrla doma, prva od oslabelosti, drugi po operaciji kolka.
Moja starša sta popolnoma drugačna. Sodelovanje z njima je skoraj nemogoče, mama se vmešava v vzgojo, polna je negativizma, ne prenese niti šuma nad glavo, zabave (vse napovedane!) se morajo ne glede na priložnsot končati ob 22.00, glasba ne sme biti preveč glasna, okoli hiše naj bi se delalo, ko bi rekla mama itd.
Seveda smo veliko stvari – zlepa ali zgrda – hitro rešili, smo spoštljivi in pomagamo, če nas kdo prosi, vendar med nami ni pristnega odnosa in prijaznega sodelovanja.
Mama s svojo večno zagrenjenostjo ter manično depresijo ne prispeva k vzpodbudnejšemu okolju. V pokoju je od 50-tega leta (ni invalid in ni bolnik), torej že več kot 20 let, pa enostavno ne ve, nad kom in nad čim bi še lahko nergala. Vsi vnuki so po njenem nesposobni in razvajeni lenuhi (tolerira le tiste do starosti 5 let, potem začnejo otroci razmišljati s svojo glavo in se ji kdaj tudi uprejo, česar ne prenese), s svojim negativizmom povzroča, da se izogibamo obiskov pri njej – pa potem spet toži, zakaj nič ne pridemo. Oče je popolna copata in se ji podreja v vsem.
Verjemi, nobene volje nimam priti na obisk in povprašati, kako in kaj, ponuditi pomoč, če pa smo širom naokoli razglašeni kot lenuhi, če prepoveduje uresničitev vseh naših zamisli okrog hiše, če nam zvoni na vratih, če sin dvakrat poskoči – čez dan! – če se smili sama sebi, ko mora (zase! – mi a vrtu ne delamo in tudi ne pobiramo plodov, jasno) obdelovati vrt (ko smo predlagali, da ji s travo zasadimo večino vrta, pa se spet ni strinjala) – skratka, moja pripravljenost pomagati bi bila večja, če bi bil njen pristop boljši.
Otroka smo med počitnicami pošiljali v vse mogoče tabore in kolonije, ko sta bila mlajša, ker smo razumeli, da bi bilo njuno varstvo za mamo preveč naporno.
Ker bomo še lep čas delali, smo mami njeni otroci omenili, naj obišče kak dom za starostnike in se za vsak primer prijavi na čakalno listo – v primeru, da bi ona ali oče potrebovala nego, ju nihče ne bi mogel negovati 24 ur na dan. Mama je bila užaljena, vendar smo ji pošteno predočili, da bo šel prvi od nas v pokoj čez 20 let, torej službe zaradi nege staršev res ne moremo pustiti.
Navadno ljudje dajemo, kar prejmemo. Mama bo pač dobila, kar je dajala. Prav nič več.
Na obsojanje ljudi se ne oziram, ker redko kdo pozna mojo (našo) plat.
ma ja.
moji doma so me pridno pohojali, dokler je šlo, ko sem dobila službo sem samo pobegnila. dostikrat mi je bilo zelo hudo v življnenju, pa so me samo zatrli.
sestra jim je velika ljubica, vse ji dajo v rit. pa naj jih še ona pedena na stara leta….
pa veste vsa taka dejstva sprejeti o svoji družini je težko, živeti z občutkom, da jim nisi kaj dosti pomemben… to te vedno spremlja. to je velika cena. res ne vem, zakaj bi jim na stara leta rit odnašala. naj si bajto prodajo in najamejo pomoč al kaj? jaz materialno ne rabim nič od njih.
tašča je pa recimo zlata, samo ona bi sama šla v dom, samo da ni breme. tast je pa tudi (kot moj foter) total pameten, za povrhu nič ne skrbi za svoje zdravje, komaj je šel v penzijo pa ma tolk težav, da bo še kmalu nepokreten. pol bo pa samo težil in se spet delal ubogega….
zase pa samo upam, da bom na stara leta imela kaj za pod zob in malo stanovanje, pa da bi me otroc le kdaj prišli pogledat. morda me bodo, če se bom trudila jim dati boljšo družino. nikoli pa ne veš, je precej odvisno od značaja otroka, kljub temu da si jim vse dal v rit….
Točno takole gre,kot je zgoraj napisano.
Tisti starši oz. starejši ljudje, ki so v življenju kaj naredili, navezali pristne odnose z mlajšimi, ipd – nimajo problema niti z osamljenostjo, niti s pomočjo, kadar je potrebna.
Tisti drugi – pa večinoma imajo, kar so si zaslužili. Oz. tudi pri teh jih veliko ima več, kot bi bilo prav.
Z večino posti se strinjam. Ne samo v navezi starši – otroci, tudi na splošno v življenju v večih primerih velja, da prejemaš toliko kot daš.
Konkretno v mojem primeru: na otroštvo imam grenke spomine oz. na sploh do let, ki sem jih preživela doma s starši. Kljub zavedanju, da bi nam bilo lahko lepo, pa ni bilo, mi še vedno solze privrejo na oči.
Ravno tako pa pritečejo solze /pa nisem fizično nemočna/ samo željo izrazim hčeri, če bi se kdaj v bližnji prihodnosti oglasila pri nas. Do sedaj je prišla v manj kot 24. urah.
Sem delala eno leto in se z napisanim zelo strinjam. Kolikokrat so po besedah starostnikov vsega “krivi” otroci…a temu sploh ni tako. Lahko povem, da je mnogo starejših, kljub temu, da navzven kažejo lep obraz, zelo, zelo hudobnih, škodoželjnih, zavistnih,….Pa tule nič ne pretiravam!
Ponavadi so ravno tisti, ki nič ne jamrajo glede svojih otrok, v življenju pa res potegnili kratko.
lp, rina7791[/quote]
Se globoko strinjam. Ko se samo spomnim moje mami, ko nas ni želela obremenjevati, pa toliko pretrpela v življenju. Jaz mislim, da tak ko je človek skozi življenje tak je tudi na stara leta. Ne verjamem da bi se zgolj na stara leta spremenili v žlehtnobe. Moja mami je vedno govorila, ko bo onemogla da želi v dom, da nam ne bo v breme, ampak zgolj zato ker je bila mnenja da imamo veliko dela z otroci in službo…in vem da je vedela da je ne bomo zapustili na tak ali drugačen način.