Pozdravljeni!

Pišem ker enostavno ne vem več kako naprej. Najbolje, da začnem na začetku. Imela sem srečno otroštvo (vsaj jaz sem ga tako čutila). Živeli smo kot normalna družina, kjer sta bila oče in mati v zakonu zaradi prisile (nosečnost). Živeli smo skupaj stari starši, mama, oče, jaz in sestra. Mama se ravno veliko ukvarjala z nama. Kmalu se je odselila v novo zgrajeno hišo. Kmalu nato še oče. S sestro sva živeli pri starih starših. Nič mi ni manjkalo. Živela sem na vasi, bila ves čas v naravi s prijatelji in psom. Bilo mi je lepo. Nato je umrla stara mama, ki mi je pomenila vse v življenju. Kmalu zatem pa sva se morale preseliti k staršem. Stari ata je ostal sam. Vsak dan sem peš iz šole hodila k njemu, proti večeru domov (dom, ki mi ni bil dom). Kmalu sta oba s staršem ostala brez službe, bili smo brez denarja, ob socialni pomoči, včasih brez elektrike, a nekako smo se rešili. A pika na i je bila, ko je mati pristala na LJ-polje (shizofrenik). Oče se je podal v alkohol, sestra mi je nadomestila mamo. Še danes ne vem kako sem naredila srednjo šolo z odličnim uspehom, kljub bolezni in alkoholu v družini. Tudi sama sem kmalu zabredla v alkohol in cigarete, travo. Imela sem srečo le to, da je bil oče tako strog, da sem se ga bala in nisem pregloboko zabredla. Ko sem bila v Ljubljani (študij), se je oče ločil in se odselil. Obe s sestro sva približno v istemč času prišle domov (konec študija), a ker je mati samo vpila na naju, sva se skupaj preselile. Z nama se je preselil tudi moj fant, ki mi je pomenil vse na tem svetu. Bil je moj sonček, ki mi je pokazal kaj je ljubezen in družina. Bila sva ves čas skupaj, doživela marsikaj: potovala, skupaj obiskovala koncerte, bila en drugemu v uporo pri vsakodnevnih težavah. Bila sva močno zaljubljena. Načrtovala sva družino in gradnjo hiše, a prišla je kriza in sva se začela kregati. Ko je v službi napredoval, se je začel spreminjati. Psihično se je začel znašati nad mano, v smislu: žanska, kaj bi rada. A neskončno sem ga ljubila in sem bila slepa. Ves čas je samo še igral kitaro, računalniške igrce. Nato sva šla na potovanje, kjer mi je dal konec. Po 6 letih. Jupi, in se mi je svet podrl. Ostala sem brez “doma”, brez ljubezni, brez smisla. 14 dni zatem pa mi je umrl še šef, ki mi je bil najboljši učitelj življenja in kot neke vrste oče (da bila sem zaposlena). Na enkrat sem ostala sama. Izgubila sem tudi prijatelje, saj sva s fantom iz istega kraja in so vsi ostali njegovi. Ostali so mi samo še tam pa tam kdo, ter seveda sestra. Spet sem zapadla v depresijo, alkohol, travo, cigarete, pomirjevala. Bivši je takoj začel živeti z drugo žensko, kar me je še bolj pokopalo. Jedla nisem nič, samo pila alkohol in kadila. Ob sebi sem imela “prijatelja”, ki je dolgo časa skakal za mano. In bil ob meni samo toliko časa, dokler se nisem tako zlomila, da sem mu dala. Počutila sem se umazano. Sestra je ostala brez moči. Začela sem hoditi na posvetovanje s psihiatrom. Moje razpoloženje se je začelo izboljševati, dokler po 4 mesecih ni v moje življenje spet stopil bivši, ves ponižen, priznal, da je izgubil najboljšo osebo, in me želel nazaj. Ker sem ga še vedno ljubila, sem se vdala. Upala, da bo kmalu končal s svojo punco in se vrnil k meni. Res je z njo končal, ves čas jo varal z mano, a na koncu se je odločil za samski stan. Še enkrat mi je zarinil nož v hrbet. Njegova družina nič ne ve o tem (nočem o tem govorilit), imajo ga za pridnega fantka, mene pa za največjo prasico. A kaj sem storila? Le to,da sem ga ljubila. Tudi, ko ni hotel Eno leto je minilo od kar sem samska. 2 meseca ga že nisem videla. Rekel mi je, da kljub temu, kar čuti do mene, prekinja stike, zaradi mene. Vem, da je tako najboljše, a boli.
Največje sranje se je pa zgodilo v tem letu. Spoznala sem čudovitega moškega. Z njemu doživljala čudovite trenutke v naravi. Ni vedel za moje travme. Zaljubila sem se vanj, čeprav je bil poročen. Enkrat sva šla do konca. Rekel mi je, da naj se ne zaljubim, ker ne bom nikoli njegova, ker se z ženo preveč dobro razumeta, da bi jo zapustil. Sedaj ga srečujem cca. 1x do 2x na teden. Ker imava skpni hobi. Poznava se 8 mesecev. Kliče me skoraj vsak dan. Samo na klepet, ker sem mu rekla, da mu ne dam več, zaradi sebe, ne zaradi njega. Nočem, da bi še bolj trpela. Nočem uničiti njegove žene, saj vem kako bi se počutila. Bila sem v tej koži. Plus tega pa nočem, da trpi še nerojen otrok, ki ga pričakuje z ženo. Saj mi je bil nejtežje, ko mi je kot najstnici oče predstavil svojo ljubico.
Poleg vsega skupaj, nimam doma, nimam denarja, v službi me izkoriščajo. Vse kar sem si želela in si želim je ljubezen, družina, ki je nisem imela. A očitno mi ni usojeno biti srečna.
28. je datum, ko enostavno upam, da se bo do takrat kaj spremenilo. Ko bo prišlo nekaj, da me bo postavilo pokoncu. A žal čudeži ne obstajajo. 28. je datum, ko bo vsega konec.
Pišem, ker sem mogla dati ven iz sebe. Strah me je.

Draga “brezupanja”!

Po navadi na sporočila odgovarjam po vrsti-najprej na tista, ki so prispela prva in potem na najnovejša. A pri tebi bom naredila izjemo. Najbolj zato, ker omenjaš številko 28 kot datum, ko bo vsega konec. Ali je to 28.10. ali kaj? Kaj pomeni ta številka? In česa bo vsega konec? Lepo lepo te prosim, da bolj natančno poveš, kaj si imela v mislih. Če pustiš zadeve tako odprte, je človeka kar strah. Oz. bi ti zelo rada pomagala, če bi ti lahko, če bi mi to pustila. Če hočeš, me lahko tudi pokličeš na: 04/236-26-10 ali 031/495-514, od ponedeljka do petka, med 7:30 in 15:30-da vidiva, kaj te tare-da ti ne bi bilo potrebno delati kakšnih usodnih korakov.

Za še tako hude situacije vedno!!! obstaja rešitev. Morda le-ta ne pride čez noč in je potrebno trdo garati, da se zgodi 1 čisto majcena spremembica. A je vedno vredno poskušati vedno znova. Dokler se ne najde nekaj, kar človeku vsaj malo olajša življenje oz. da se v sebi nekoliko bolje počuti.

Glede na prebrano ti ni (bilo) z rožicami postlano:

– starša v zakonu zaradi prisile, tj. nosečnosti
– mama se ni ravno veliko ukvarjala z vama s sestro
– živeli sta pri starih starših
– smrt stare mame
– mama s shizofrenijo
– življenje brez službe, denarja, elektrike
– uživanje alkohola, cigaret in trave
– razveza staršev
– razburkano ljubezensko življenje z 1 in drugim partnerjem
– …

Draga moja, kaj pa še želiš-da bi se počutila tako, kot se? Vse to ali pa samo malo od tega bi že konja ubilo in kako potem ne bi tebe same pahnilo v brezno, iz katerega si se zdaj oglasila??!! In kaj konkretno pomeni-da si brez doma in denarja ter da te v službi izkoriščajo?

Ob vsaki tvoji besedi posebej čutim 1 zelo velik strah, kaj vse to pomeni, kako to izgleda, kako je s teboj, kako se lahko izvlečeš ven iz tega! Zanima me, kaj si že poskušala narediti, da bi si pomagala in če je bilo kaj uspeha. Začniva s tem, da vidiva, kje sva. In ko bova vedeli to, mi bo lažje svetovati za naprej. Vidim, da si vmes že hodila na posvetovanje s psihiatrom. Če ti je bilo lažje, bi bilo smiselno, če bi šla še kaj k njemu. Treba je vztrajati in tja hoditi dlje časa, da se res pozna sprememba. Vmes so pa itak preizkušnje, ko se ti zdi, da vse skupaj nič ne pomaga. A to je samo navidezno. Na dolgi rok je to naložba vase. Težko je toliko let, ko se ti je vse skupaj nabiralo, popraviti po nekaj srečanjih.

Močno upam, da se boš še oglasila-ali po Forumu ali telefonu. Veselilo bi me, slišati te!

Maja

Pozravljeni! Pišem vam v imenu moje mame in bi bila vesela za čim prejšnji odgovor.Stara je 60 let ima sladkorno jemlje tablete.Zadnje čase se je skoraj vsak dan zgodi, da se začne trest(notrane brez moči) postane bleda in slabo ji je.Pomislila je da ji pade sladkor pa ji ne.Naj povem še to,da smo imeli zelo stresno leto..2010 smrti v družini..samomor.Ker ima nizko pokojnino mora še doma delati in se ne more kar ulešt ko pride ta brezmoč.Prosim svetujte mi čimpreje.ps.Če gre ležat je bolje oz. če vzame tableto za pomiritev. Hvala vam za odgovor

Spoštovana sabinaaa!

Veseli me, da ste svoji mami v oporo in verjamem, da vas skrbi zanjo. Pravite, da ste imeli stresno leto in res- smrt v družini v obliki samomora zagotovo prizadene vso družino. Vaša mama se tudi zdravi za sladkorno in kot pravite ima nizko pokojnino in mora še dodatno delati. Človek lahko prenese neko stopnjo stresa- seveda je od človeka do človeka odvisno koliko- vendar se lahko v nekem trenutku telo upre, ker mu je stresa dovolj in preveč. Vsekakor bi svetovala obisk pri zdravniku. Lahko se na telesu izraža tesnoba zaradi nakopičenega stresa, vendar bo po natančnem pregledu in pogovoru strokovnjak lažje presodil in predlagal možne poti iz stiske. Poleg “simptomatskega” zdravljenja- kot so tablete, je priporočljivo sproščati svoje telo in v največji možni meri skrbeti za dobro telesno in duševno zdravje,

želim vam vse dobro,

Bernarda

Hvala lepa za tako hiter odgovor , torej priporočate psihiatra?

Pozdravljeni!

Posvet s psihiatrom ne bi bil odveč- lahko pa se obrneta tudi na osebnega zdravnika in potem naprej…Poleg tega pa – vzeti si čas zase, za počitek, odmik, sprostitev…

Vse dobro,

Bernarda

Lep pozdrav.Prosim vas če mi pomagate! Stara sem 37 in vsak dan brez moči telesno izčrpana čeprav dosti spim včasih tudi 12 ur a nič ne pomaga.2 leti nazaj smo imeli v družini dva samomora…kasneje mi je umrla tudi najboljša kolegica.Imam hčer s katero se zelo dobro razumem.Žal pa se čedalje manjkrat smejim nimam volje včasih komaj čakam da grem spat..v službo se s težavo spravim, med ljudi ne grem ker se mi enostavno ne da.Opazila sem tudi da ko sem v službi, da imam čedalje večji strah pred ljudmi duši me v množici.Rada bi bila kot nekoč že zaradi hčerke,ker pravi da noče da sem žalostna.Pravega vzroka za žalost trenutno nimam pa vseeno se ne veselim ničesar.Pomagajte mi kako naj najdem moč za vsakdanje stvari?Naj povem še da jemljem antidepresiv in helex.Hvala za vsak odgovor.

Pozdravljeni Zvezdica37,

pravite, da ste utrujeni čeprav dosti spite, opisujete pa tudi, da nimate pravega veselja do življenja, čeprav tudi ne vidite nekega razloga za žalost v tem trenutku…Pogosto je tako kadar gre za depresijo- človek ne more določiti kaj je tisti zakaj zaradi katerega se slabo počuti. Vendar pa vi že jemljete “terapijo”- pravite namreč, da imate antidepresiv in pomirjevalo- helex. Ali jemljete ta zdravila iz časa, ko ste se v družini srečevali s samomorom? Nič namreč niste napisali o tem kdo in kdaj vam je zdravila predpisal niti tega, če so vam vsaj v določenem času kaj pomagala k izboljšanju počutja? Zdi se mi namreč potrebno, da se posvetujete o morebitni zamenjavi antidepresiva (razen če ste šele na začetku jemanja in lahko sklepamo, da ad še ni prijel v polni meri), prav tako pa so vam verjetno povedali, da se pomirjevala (helex) lahko navadite in ga zato po navadi predpisujejo zgolj za premostitveno obdobje- dokler ad še ne prime povsem. Poleg tablet pa se depresivnega razpoloženja lotimo z delom na sebi- kar pomeni, da sebi poskušate dati takšno “hrano”, ki jo vaša duša potrebuje, da ne bo več “malodušna”, če se smem malo metaforično izraziti. Vzemite si torej čas zase in za tiste tiste stvari, ki jih vendarle imate radi- recimo za odnos s hčerko in iskren pogovor o svojem počutju, za kakšno dobro knjigo, sprehod v naravo…In seveda lahko pomaga tudi psihoterapija- če je le mogoče priti do nje, se pravi, če je za vas dostopna- naročite se čimprej kot je mogoče,

vesela bom, če se še kaj oglasite in poveste kako vam gre, do takrat pa vse dobro,
lp
Bernarda

Hvala za odgovor ga. Bernarda.Ja antidepresive jemljem že dalj časa najprej sem imela ciprarex,nato mi je zamenjala za efectin R ker mi ciprarex ni pomagal.V začetku je bilo res dosti bolje, bolj umirjena sem bila.Potem sem ga nehala jemat sama od sebe…in stanje se je poslabšalo.Sedaj jem 3 tedne res pa, da na dan vzamem okli 5 heleksov.Kot ste napisala naj grem na sprehod ..sej grem in mi pomaga ampak samo za določen čas, potem spet brez volje.Kaj naj še naredim na sebi?Naj se prisilim k telovadbi? Bo bolje? Večrat sem slišala (veliko delaj na sebi) nevem pa točno kaj naj delam.Nočem da je hčer žalostna, ker je za svoja 16 leta že veliko dala skoz in mi tudi reče naj se ne sekiram ,ker ima samo še mene. Antidepresive mi je prepisala naša psihiatrinja v zdr.domu, vendar ne najdem skupne besede z njo zato ne hodim več tja.Lep pozdrav,vsak odgovor mi bo prav prišel.

Pozdravljena zvezdica,

glede na to, da jemljete (zdaj ponovno) antidepresiv tri tedne lahko sklepam, da še ni povsem prijel, moral pa bi “počasi” začeti kazati svoje učinke. 5 helexov na dan se mi zdi zelo veliko oziroma vsekakor preveč. Ste se o tem posvetovali z zdravnikom’ Sprašujete kaj naj še naredite na sebi oziroma ali bo boljše, če boste na primer telovadili- spoštovana zvezdica, nihče vam ne more zagotoviti, da vam bo ta ali ona dejavnost izboljšala počutje do te mere, da boste zadovoljni, izpolnjeni, srečni…Poskušajte se zavedati, da je predvsem od vas samih odvisno kako boste sprejeli okoliščine v življenju in sami sebe- pri tem imate na razpolago različna orodja- od zdravil, do fizičnih dejavnosti, hobijev, odnosov, knjig, filmov…pač glede na to kakšna oseba ste in kaj vas v življenju veseli oziroma vas je veselilo preden ste se začeli počutiti tako kot se počutite…Predlagam vam, da izberete tisto dejavnost, ki je Vam pisana na dušo[/b], ki bo torej vas razvedrila in zdaj ni nujno, da je to telovadba, čeprav telesno aktivnost priporočamo.
Glede na vaš odnos s psihiatrinjo se sprašujem ali imate možnost, da jo zamenjate? Dobro je namreč, da lahko psihiatru zaupate, vi pa pravite, da ne najdete skupne besede z njo ( in jo zato tudi več ne obiskujete). S kom se boste torej posvetovali o nadaljnji terapiji ali morebitni menjavi le- te? Kdo vam v tolikšnih količinah predpisuje pomirjevalo helex oziroma kako dolgo že ga v takšni količini konzumirate in zakaj natančno? Verjetno ste bili opozorjeni na nevarnost zasvojitve?
Res je, vaša hčerka vas zagotovo potrebuje in vi potrebujete sami sebe zato je prav, da začrtate pot naprej. Krepite dobre strani in odvrzite slabe- vem, da je lažje reči kot narediti, vendar poskušajte za začetek vsaj kakšen dan preživeti tako, da se boste zvečer bolj izpolnjeni kot ste bili včeraj in potem dan po dnevu, z majhnimi koraki naprej. Zavedajte se, da so vam orodja na razpolago in da imate v sebi potencial za spremembe- torej le pogumno naprej,

želim vam vse dobro, lp

Bernarda