Pozdravljeni

Sem študent, ki do pred cca.2 leti nisem potreboval, želel neke družbe, prijateljev. Vse lepo in prav, ampak zadnje dve leti se je vse skupaj postavlo na glavo. Čedalje bolj občutim potrebo po druženju, kar je vse lepo in prav, ampak imam velik problem. Ne znam se vključiti v neko novo okolje, družbo oz. traja veliko, veliko časa. Tudi recimo pogovor s tujcem (če ni ravno neko vprašnja kje je banka, kolk je ura….) mi je problem, ker spolh ne vem kaj naj govorim, kako naj pogovor začnem pa morem povedati, da se imam za precej razgledanega človeka, ki se z poznanimi ljudmi lahko menim tako resne kot totalno brezvezne stvari., ampak kot rečeno, z neznanimi ljudmi je stvar popolnoma obrnjena, skoz se v mislih sprašujem : “KAJ NAJ REČEM?”

Med prebiranjem forumov sem zasledil tisto klasični nasvet: “Včlani se v društvo.” No to sem naredil pred pol leta, ampak še zdaj po pol leta sem z večino od njih skoraj popoln tujec.To mi je še dodatna uganka, ker vseeno ponavadi po določenem času vspostavim nek pozitiven odnos (recimo fax, srednja šola z praktično vsemi). Glede na to da je društvo izbrano na podlagi mojega hobija sklepam, da jaz v društvu išečem družbo, društvo pa mi daje napredek pri hobiju. Pogovori tečejo skoraj samo o tem jaz pa se ne najdem, čeprav na področju na katerem deluje društvo napredujem.

Drugi nasvet je ponavadi druženje v slopu faxa. Hja tukaj sem izbiral napačno in se odločil za sicer meni zanimiv študij, vendar mi ne nudi možnosti za neko druženje s sošolci, saj se na fax vsako dnevno vozim (razdalja 35 km v eno smer), kar je še najbolj ekonomsko spremeljivo.

Torej kakšen nasvet, da bi lahko začel s tujcem oz. s človekom, ki ga ne poznam dobro oz. dolgo pogovor ne da bi se spraševal kaj naj rečem in kako naj najdem neko družbo ali navsezadnje samo prijatelja s katerim bom lahko šel vsaj na kavo in razbil moj osamljen dan.

Veste, ko nekoga moti tišina, mi reče “daj kaj povej”. Tišina ni napačna in ne moti, ko je moment pravi. In ko zaslišim vprašanje, čeprav sem spontana sogovornica, me enostavno zablokira, ko mi nekdo reče, ko nima ideje ali se pač ne ujameš: daj kaj povej. No, in takrat razmišljam, kaj bi povedala. Tu se porazgubi moja spontanost, kjer iz “plehkega” vremena lahko potegnem v nasprotnem deset zanimivih debat. In potem ostanem tudi sama tiho. Ker me zablokira, kjer čutim blokado sogovornika.
Težko je ustvarjati kontakte ali komunikacijo s tujci, če so sami zelo zablokirani. Tam človeku tudi največja odprtost samega sebe ne odgre v smer, ki si jo zaprta oseba želi.
Ni recepta za ustvarjanje komunikacije, ker sta vedno dva v dialogu. Zato vam v to smer ne morem svetovati z “receptom”.
Morda vam manjka le samozavesti in drugačen pristop, katerega ste bili vajeni. Saj veste, če je nekomu nekaj železna srajca, se je čez noč jo težko odvaditi. Samozavest pa pripomore.
Tudi, če je nekdo kdaj zavrnjen – to je sestavni del življenja, zaradi tega samozavest ne sme upasti in se je potrebno še malo potruditi. V življenju je tako, da je življenje borba, kar nam daje z voljo, pogumom, vztrajnostjo, samozavestjo, četudi se kdaj spotaknemo. Tudi otroče, ki želi shoditi, nekajkrat pade na svojo zadnjico, a se vedno znova pobere in shodi. Nedolžen primer, a zelo poučen.
Srečno in pogumno.

Pozdravljen “lfc”

Pišeš, da nekje pred dvema letoma nisi čutil potrebe po druženju…torej si nekako bil zadovoljen s tem, kar si imel.
Pred časom pa se je pojavila potreba po druženju in sedaj imaš težavo in problem, kako to potrebo zadovoljiti…..

Kaj naj rečem…nič čudnega. saj ne moreš vedeti, kako to potrebo zadovoljiti, če nimaš znanja in ne izkušenj. Nihče te ni tega naučil..pa verjetno si bil tudi kot otrok bolj sam, saj tudi starši niso znali tega, kar sedaj pričakuješ od sebe.

Zato nimaš druge izbire, kot da se te veščine naučiš. In tukaj velja pravilo, da vaja dela mojstra.
Kar pomeni, da namesto razmišljanja in obremenjevanja s tem, kaj naj rečeš, enostavno poveš, kar ti pade na pamet….
Predvidevam, da je posredi tudi malo socialne fobije, saj tujca doživljaš res kot nekega tujca, ne pa kot človeka, ki je bolj ali manj enak tebi in vsem nam.
Enostavno začni pogovor o nečem splošnem, samo zato, da boš razbil tisto začetno krizo…Potem bo pa že lažje, saj imaš veliko znanja in boš videl, kam in v katero smer bo pogovor tekel.
Ne obremenjuj se s tem, kaj si bo drugi mislil in kako boš izpadel.
Pač naredil si tisto in tako, kot si znal…in to je del učenja. Boš pa drugič vedel bolje.

Prav tako pa prijatelja tudi ne najdeš za vsakim vogalom, zato si ne delaj prevelikih pričakovanj. Pa tudi Slovenci nismo ravno nek družabni narod, saj se raje držimo vsak zase…..

Torej, kot sem omenil, bo se treba te veščine, kot tudi vsake druge spretnosti, naučiti. Skozi delo in prakso ter razne napake sprejeti kot del učenja in poti k uspehu.

Robi.

hvala za odgovore, čeprav sem kar malo pozabil na tale forum.

@Štefka zagotovo je problem tudi pomanjkanje samozavesti bom moral tudi tukaj kaj narediti.

@it kot otrok sem bil zelo navezan na družino, saj sem bil vzgojen v tem smislu, da je prvo družina potem pa dolgo nič. Vedno smo bili v ožjem ali širšem družinskem okolju, prijatelji tako od mame ali očeta niso bili skoraj nič prisotni no v bistvu jih skoraj nimata vsaj ne nekih s katerimi bi bila bolj navezana tako, da se vsekakor strinjam s tvojo ugotovitvijo, da se nikoli nisem naučil te veščine.

glede pravih prijateljev vem, da so redki, ampak če nimaš niti tistega osnovnega kroga prijateljev zelo težko širiš krog poznanstev sploh, če maš takšne težave kot jaz in upoštevaš to kot si napisal: zaprto slovensko družbo.

v glavnem hvala za odgovora in se priporočam na še kakšno mnenje, repliko 🙂

lp

Dragi “lfc”!

Kot sem prebrala, sta ti že kar nekaj tega napisala Štefka in Robi. Parx sem šla skozi tvoje pisanje in poskusila začutiti, kaj bi bilo tisto “pravo” zate.

Najbolj me ves čas nagovarja naslednje: Kaj pa, če bi poskusil, ko si z nekom neznanim, samo zelo močno začutiti svojo stisko na temo KAJ NAJ REČEM? V tistem trenutku poskusi samo zelo močno ozavestiti, kaj se dogaja s tvojim telesom, s tvojimi čustvi, s tvojo psiho… Za1x pozabi na to, da se moraš pa morda skoraj prisiliti, da bi vendarle nekaj rekel, da bi se vendarle navadil govoriti z neznanim človekom, da moraš stisniti sok iz sebe. Na tvojem mestu bi si za nekaj časa dala čisto mir na to temo. Nič na silo, ker gotovo obstaja nek razlog, zakaj te nekdo neznan tako zablokira. Morda je to kot nekakšna zaščita pred nečim. Je tvoje telo tisto, ki ti nekaj pomembnega sporoča. Svoje telo moramo vedno zelo resno jemati. Morda bi mi v glavi z veseljem s padalom skakali, a če imamo po drugi strani strah pred višino, je to kot neka varovalka. Kakšna, pa bi moral ti sam zase in pri sebi odkriti.

Vse preveč in vse preradi gremo ven iz sebe, proč od sebe, čim dlje stran. In poskušamo skontrolirati zadeve z razumom. Zato večina stvari na to temo ni uspešnih. Morda pa bi ti pomagalo ravno to, da se enostavno ne bi pogovarjal z neznanimi ljudmi, da se ne bi trudil s-kaj naj pa rečem. Po vsej verjetnosti je nekje v tebi zakopan spomin na nekje nekoč na nekoga nepoznanega, ki je naredil nekaj proti tebi. Takrat si morda s tisim prav na hitro opravil in nekam potisnil. In potem je ta zadevica prav po svoje spet prilezla na dan. In ti želi nekaj povedati. Če boš hotel slišati, ti bo odleglo-korak za korakom. Če pa se ne boš hotel pomeniti s tem delom samega sebe, se bodo stvari še zakomplicirale.

Ne vem, koliko ti bo to blizu. Želim ti in si, da te preko mojega pisanja doseže energija, ki ti bo pomagala iti skozi tvojo domačo nalogo.

Maja

Mojca tudi tebi hvala za odgovor. To o negativni izkušnji v preteklosti sem se že velikokrat spraševal sploh po tistem, ko sem prebral eno knjigo, ampak mi je na pamet padla le ena precej nedolžna misel, in sicer da sem kot otrok večkrat poslušal naslednji stavek: KAJ SI BOJO PA DRUGI MISLILI. vendar sem ga vedno na glas zanikal, češ kaj me briga za druge, ampak zgleda da neuspešno in možno, da je ravno to moj problem ?? ker poleg tistega zgoraj napisanega KAJ NAJ REČEM?? mam tam nekje v podzavesti tudi tisti KAKO BO “SOGOVORNIK” ODREAGIRAL oz. KAJ SI BO MISLIL – torej si mislim, da bo ocenil kaj jaz povem….

precej nedolžno vse skupja, če primerjam z problemi, ki jih pišejo drugi po forumu, ampak kaj čmo 🙂

Pozdravljen “flc”

Vidim, da si tudi že sam spoznal, kaj bi lahko med drugim bil vzrok za tvojo “blokado”, ko se srečaš z neznancem in ostaneš brez besed…..
Ravno to “kaj si bodo pa drugi mislili”, je tisto, kar tvoj um zaposli, da ostaneš le pri razmišljanju kaj boš povedal, da bo prav in da si drugi ne bo mislil kaj slabega o tebi…pa da ne boš izpadel čuden in podobno.
Vendar, kot sem omenil že v prejšnjem postu, se ne obremenjuj s tem, kaj si bo drugi mislil, saj tega itak nikoli ne moreš vedeti. Zato začni pogovor o nečem splošnem, to je tisto v čemer sigurno ne moreš “zgrešiti”. Na podlagi reakcije sogovornika po pa potem že vidiš kaj ga znaima in kako nadaljevati pogovor.

To prepričanje “kaj si bodo pa drugi mislili”, te je pripeljalo do tega, da si se raje umaknil v svoj svet, saj ti je bilo naporno vzpostavljati stike in od sebe pričakovati, da boš vedno deloval tako, kot drugi pričakuje od tebe, da je prav….Kar pomeni, da bi moral vsem zadostiti in paziti, da ti nihče ne bi česa zameril, zaradi česar bi potem sam sebe obsojal.

Torej ni ravno problem v tem, kaj si bodo drugi mislili, saj tega ne moreš vedeti, ampak te je strah tega, kar si boš sam mislil in tega, da se boš obsojal, ker boš menil, da nisi bil dovolj dober. Bojiš se lastne kazni, saj od sebe pričakuješ, da boš na nek način popoln in vedno dajal dober zgled.

Kar so od tebe včasih pričakovali starši, to sedaj pričakuješ od sebe.

S spoznanjem samega vzroka, ki je v tebi, boš lahko spremenil svoj odnos do samega sebe in do zunanjega sveta.
Ko boš v sebi preoznal te misli, se ustavi in povej…. “dovolj tega…nočem več tako reagirati”…..

Tvoje misli in dejanja so ravno toliko vredna in pomembna, kot od drugih ljudi…izrazi jih…..

Robi.

@it oz. Robi spet si mi dal nekaj “materiala” za razmišljanje, hvala