Pozdravljeni!

S partnerjem sva skupaj 8 let in imava leto dni staro hčerko. Sprva sem bila z njim srečna – dokler sva “hodila” je bilo lepo na vseh ravneh odnosa. Kasneje sva zaživela skupaj, kmalu je v službi začel več delati – delal je veliko na “terenu”, kar je pomenilo, da je prihajal zvečer pozno domov in sva se videla skoraj samo čez vikend. Nato je menjal službo, kjer je manj delal, a je ob delu študiral naslednja tri leta. Medtem sem zanosila in rodila hčerko. Zdi se,da je iz leta slabše, imava namreč zelo malo časa zase.Študij je končal, ima pa nekaj projektov, ljudem težko reče ne, ko ga kaj prosijo, tako da ima vedno veliko za delat. Enkrat letno si privoščiva dopust in greva 1-2krat na leto na kakšen popoldanski izlet; ob tem mogoče enkrat na tedensko greva skupaj na sprehod. Jaz bi želela več. Vikend bi želela preživeti z možem in večkrat iti kam – kajti doma je vedno kakšno delo in kar zmanjka časa za pogovor, sprostitev.. Ko sva bila sama, me vse to še ni tako motilo, tudi ko sem bila noseča, mi ni bil problem, da sem večino časa sama. Toda z rojstvom hčerke se je moja toleranca do njegovega deloholizma znižala. Dokler sem bila na porodniškem dopustu sem vse, kar je bilo povezano z gospodinjstvom in hčerko postorila sama. Nekako sem si prigovarjala, da sem zato tudi doma. Saj se rad ukvarja s hčerko, a je tega skupaj na teden realno kakšnih 5-6 ur. Sedaj pa že mesec dni delam in stanje ostaja podobno.
Ne bi več naštevala podrobnosti, dejstvo pa je, da sem v najinem odnosu osamljena. Predstavljala sem si, da bomo vsaj vikende preživljali skupaj, da si bova skrb za hčerko delila, da bova skratka uživala življenje kot družinica in tudi kot mož in žena. Mož tega problema nekako ne zaznava – očitno mu tudi dello pomeni veliko in zato s tem nima težav. Imava različne poglede na odnos in na družino. Nočem ga spreminjati, vendar kje pa so moje želje, moja pričakovanja? Utrujena sem od dela, mnogih neprespanih noči, pomanjkanja bližine in pogovora z možem. Vsi poskusi dogovorov in pogovorov se končajo tako, da ugotoviva, da imava različne poglede in predstave. Živiva vsaksebi – počutim se, kot bi bila mati samohranilka, ki mora skrbeti še za eno odraslo osebo.
Vsako mnenje ali izkušnja mi bo pomagala. Mislite, da je sploh možno, da se stvari pri naju spremenijo? Je možno, da se na kakšen način zbližava? Moje potrpljenje me mineva. Ne bom v nedogled upala in živela na tak način.

Hvala vam za pomoč!

M.

Pozdravljena,

ni ti lahko. Moj problem je bil precej podoben, le da je bil mož doma in za računalnikom.
Na skupnih sprehodih sem mu počasi preko pogovorov vcepljala v glavo, da je največji dosežek v življenju, da te imajo otroci radi in da te na starost z veseljem in pogosto obiščejo. Utrnilo se mu je, da ima samo eno priložnost z otrokoma zgraditi odnos … zavedel se je dejstva, da če mu to ne uspe, mu ni uspelo v tem življenju nič. Ko ostariš ti ostanejo le še otroci in njihove družine. Če si jih zanemarjal in se raje posvečal delu ostaneš sam … svetujem, da si ogledata film z Jackom Nicholsonom … ko se na starost bori za pozornost otrok.

In the end its all that matters … pa bodi nežna in vztrajna … morda mu ne pametuj direktno temveč v stilu “a veš česa se najbolj bojim …”

Pa srečno!

Podravljeni pisateljici

Imam isti problem za mojo življensko popotnico bi naredil vse ampak mislim da prav to se izkorišča v našem pogledu ko imaš nekoga res RAD.
Sprehodi,nakupi,kolesarenje,…..vse je odveč.Imava 12 let starega sina,imela je ljubimca,ki sem ugotovil sam po 6 mesecih ampak kljub temu sem pripravljen rešit zvezo ki traja že 18 let.
Včasih je bolje kaj pojest in preterpet kot naredit konec zaradi otrok,ki zgubijo starše za celo življenje.
Želim vama sreče in ljubezni obema…