Pravkar sem prebrala Larisino zgodbo. Moram reči, da si mi je zgodilo nekaj podobnega.
Danes sem stara 35 let. Zgodilo se je, ko sem bila stara 17 let. Ne spomnim se več datuma niti dneva, vendar pa se tega spomnim, ko da bi se mi zgodilo pred petimi minutami. Kot najstnica sem se rada sprehajala malo naokrog, takrat še brez psa. Na nekem semaforskem križišču sem opazila nekega možakarja, ki se je trudil pritegniti pozornost z belega jugeca. Predstavil se mi je kot Dušan, verjetno si je ime izmislil. Odpeljal me je v enega izmed barov, kjer mi je naročil sok z alkoholom. Ne spominjam se več za kakšen alkohol je šlo. Ker mi ni pijača dišala sem naredila samo en požirek. Hotela sem že odtiti, ko me je nekak uspel prepričati, da znova prisedem v avto. Ker nisem upala rečt ne, sem pač to tudi storila. Peljal me je naravnost v gozd, kjer me slekel in surovo posilil. Rekla sem ne,a tega enostavno ni hotel slišati.Zelo me je bolelo. Nisem si upala braniti, ker sem se bala, da bi mi kaj naredil. Nevem zakaj sem privolila, da me je še odpeljal na postajališče, verjetno zaradi strahu. Ko sem prišla domov, sem najprej slekla trenerko in šla hitro pod tuš. Bila sem vsa krvava in nisem upala nobenemu povedat. Drugi dan sem šla v šolo in sem se zaupala sošolcem, ti pa so šli v zbornico. Seveda so vse skupaj prijavili na policijo,vendar nisem mogla ničesar dokazati, ker nisem imela nobenega kosa oblačil utrganega. Tako mi je vsaj takrat rekel policist. Stvar je šla za ostale v pozabo, za mene pa se še danes odvija borba sama s seboj. Ko se mi je to zgodilo sem obiskovala zdravstveno šolo, saj sem želela postati zdravnica, a mi žal zaradi njega to ni uspelo. Vzel mi je kariero, vzel mi je praktično vse. Danes imam srednjo ekonomsko šolo in sem brez službe. Pri 35 letih zaradi njega še nisem imela nobene resne zveze in ne otrok, čeprav sem si jih zelo želela. Vsa ta leta sem počutila umazano, gola se nisem mogla niti pogledat v ogledalo nikoli. Tuširat sem se mogla včasih trikrat na dan, da ne govorim o umivanju rok, ki si jih preveč umivam še danes. Da bi imela kakšnega moškega,si ne morem niti predstavljati. Nevem, če bom lahko kdaj imela spolne odnose s kakšnim moškim, tega si enostavno ne morem prestavljati.
Z enim stavkom lahko rečem VEŠ NEZNANEC VZEL SI MI VSE.

Pozdravljena!

Veseli me, da te je Larisina zgodba opogumila in si napisala svojo. Žal mi je,da se ti je to zgodilo. Vendar tudi tvoja zgodba je ” tipična” in tako se poslužujejo žrtev. Ponavadi prežijo na take punce, ki niso dovolj samozavestne, ki so same, tihe. Nekako zvabijo pozornost, da lahko naredijo kontakt. Beseda da besedo in ko se ne zavedaš, si že v njihovih krempljih. Ker ne vemo kako odreagirati, smo ponavadi tiho, zadržani in iz strahu ne upamo ničesar povedati. To je nekakšen post travmatski sindrom, ki vsako žrtev doleti. Tako žensko, kot moškega.
Kot si napisala, drugi so stvar pozabili in prah se je polegel. Pri tebi pa se je bitka šele pričela. Nihče v teh letih ne vidi kako trpiš, kako sebe z odporom gledaš in v glavi premlevaš kaj vse bi lahko takrat spremenila pa nisi. Žal potek preteklosti ne moreš spremeniti.
Lahko pa spremeniš prihodnost. Morda se boš vprašala, ” le kako, saj ničesar nimam ” ? Če gledaš z vidika družbe morda res nimaš familije, nimaš izobrazbe katero si si želela in verjetno še mnogo tega .. Imaš sebe, ki ti v tem trenutku bore malo pomaga, vem. Ampak imaš se na nek način rada, saj si dokazala s tem postom, ki si ga napisala.

Lahko ti zatrdim, da začetek si že naredila. Sedaj pojdi samo naprej. Naprej pa pomeni, da začneš pisati o svojih občutkih, strahovih,željah ki jih imaš. Zakaj ti to pišem? zato, da se premakneš iz mrtve točke, v kateri si toliko let bila.

Ne bom rekla,da je lahko pisati o svojem življenju, vendar pa edino to, ti bo koristilo in se boš olajšala ” prtljage” , ki jo imaš na lastnih ramenih . Občutek bo fenomenalen, ko boš ugotovila,da se ti je odvalila skala in ne samo kamen od srca.

Sčasoma boš tudi spominjala se določenih stvari, za katere sedaj ne veš da sploh obstajajo. Nič nisi povedala,če imaš kakšno prijateljico, se s kom o tem pogovarjaš ali si vsa ta leta vse to držala izključno v sebi ?

Rada bi te spodbudila k pisanju. Upam,da mi je uspelo !

Res si napisala, da ti je ” neznanec vzel vse “. Vendar vzel ti ni vere v sebe in v tvoje občutke.Kar korajžno, saj bo šlo. Lahko pričakujem tvoj povratni odgovor?

Srečno!

Pozdravljena,
Hvala za spodbudne besede. Ja, s pomočjo vere ravno sem našla znova sama sebe, ampak veš težko je gledati vse okrog sebe, ki gredo v službo ali imajo otroke. Prijateljev, pa žal nimam.
Nevem, morda je sta zato krivi tudi dve operaciji na hrbtenici, ki sem jih imela ravno, ko sem postala najstnica. Sploh v življenju so se mi dogajale sama spolna otipavanja in izkoriščanja iz strani moških. Zato enostavno nimam več zaupanja do moškega spola. Včasih imam občutek, da me nekateri izsmehujejo in se delajo na nek način norca z mene. Nevem, saj gledam s pozitivnimi stvarmi naprej, ampak sem enostavno nesrečna, ker si pač nekaj želim, dobim pa vedno zavrnitve oz. si ne upam. Pogovarjam se z starši ja o marsičem, pa tudi z eno izmed sorodnic, ki me kljub natrpanemu urniku in več otroki vedno sprejme nasmejanega obraza in me vsaj za mene edina zna tako poslušat, ki me nihče, ki jih poznam ne zna. Bededa hvala bi bila premalo, kar bi ji lahko rekla. Sama sem takšnega razmišljanja, da bi otroke imela, moškega pa ne, ker enostavno ne znam z njimi.

Pozdravljena!

Še kako te razumem. Tudi sama sem leta in leta iskala pozornost s strani moških (pozornosti, toplino, komunikacijo), naletela pa v večini primerov na take moške, kot jih ti opisuješ. Vedno so namigovali na spolne aktivnosti. Iskala pa sem pozornost moških ravno zato, ker od očeta nisem imela nič. Nisva in še danes nimava odnosa oče – hči. To boli, ker se počutiš odrinjenega, s časoma pa preboliš in si dopoveš, da nisi nič sam kriv za nastalo situacijo.Oče se je tako odločil in on mora s tem živeti. Tako je bilo v mojem primeru in nikakor ne govorim, da je tako pri tebi. Povem samo svojo izkušnjo.

Ko sem spoznala, da z odnosom oče – hči ne bo nič, ter da sem za domače samo ” nekdo, ki mora biti z njimi “, sem se zatekla v svoj svet. Odmaknila sem se od vseh, začela delati proti njihovi volji na sebi. Prebrala sem in še danes berem mnogo knjig. V njih sem se našla, si dvignila samozavest, svojo samopodobo. Našla velikokrat uteho in odgovore na vprašanja, ki so mi bila v glavi. Veliko, res veliko pa je bilo moje samoniciative, da se ” spravim v red ” in da nekaj naredim zase.

Zaupanje v ljudi ne moremo imeti, če ga nimamo v sebe oz. če dvomimo o sebi. Sploh, če so ti dvomi, da smo slaba oseba, da iz nas nič ne bo in podobno.Vedeti je potrebno, da kakor se mi vidimo, tako nas tudi zunanji ljudje. Kakršno mnenje imamo sami o sebi, tako apeliramo na ljudi. In to kar nam sporočajo, nam seveda ni všeč.
S prijatelji je pa tako, mnogi ne verjamejo, da imamo takšne ali drugačne težave. Mnogi ne dojamejo, da je zloraba najhujša oblika povzročitve ran na človeku. Kot tudi ne dojamejo, da se tudi njim lahko nekoč to zgodi. Nihče ni varen pred takimi ljudmi, na žalost.

Imamo pa tudi take prijatelje, ki nam kimajo da sočustvujejo z nami, za našim hrbtom pa nas obirajo. To je potrebno vedeti,da NISO NAŠI PRIJATELJI, NISO NAŠI ZAUPNI PRIJATELJI. Nekatere spregledamo, druge ne. Tisti drugi nam velikokrat delajo škodo dolgo časa oz. tudi nekaj let. Tudi zaradi takih osebkov se izgubi zaupanje v sočloveka.

Veselime, da imaš nekoga, kateremu lahko potožiš svoje občutke in strahove. Vsak od nas naj bi imel takega človeka ob sebi. Pa ga imamo?

Svetujem ti, da se pogovoriš sama s sabo ali s to prijateljico, kaj bi bilo najbolje zate za naprej.Morda odkriješ nove smernice, za katere nisi do sedaj niti slutila !

Srečno!