Mama me paralizira
Spoštovani,
čisto iskreno o moji mami-vse na svetu bi dala zame, a ne zna tega pokazati. Po drugi strani pa je izredno psihološko dominantna, vse mora imeti pod kontrolo, z jezo in hladnjostjo reagira na stvari, ki ji niso po godu, ki niso po njenih kriterijih (pa četudi gre za frizuro), z jokom in užaljenostjo reagira na kritiko, nasvet, če ji ni ne ustreza…ona ima pravico prizadeti z zelo hudimi besedami, po katerih se cel teden ne poberem k sebi, jaz pri njej ne smem komentirati niti barve laka za nohte….navzven pa dama, družabna, zabavna…do tretjih ljudi.
Ima pa še eno hudo lepo lastnost-popolnoma nič mi ne zaupa…končala sem faks, delam magisterij, kupila sem stanovanje, delam že 10 let, pa me ima za nekoga, ki ne zna poskrbeti zase…še vedno se boji, da bom “zbluzila”. Vedno verjame drugim, kaj govorijo o meni in se zdere name, ne da bi prej preverila, kaj je res…potem pa izgovor, da mi želi samo dobro in me ima strašno rada in da bom že razumela, ko bom mama…in najboljša-da je vse to iz strahu, da ne bom srečna… Njena klasična reakcija, ko ji kaj povem, kar ji ni po godu, je po telefonu hladen.”nasvidenje”, potem pa sledi obširen mail z žaljivkami, da se mi kar tema dela…ponovno poudarjam-tudi če gre za pričesko…..in potem to traja toliko časa, dokler situacije ne spremenim njej v prid ali pa, dokler se v vsej nemoči ne zderem nazaj, naj me pusti pri miru….potem pa nastopi fort, da je ona mama, težko otroštvo gor dol in da jo moram razumet in imet rada….bližam se 40, pa me je “strah” prit domov, lažem ji, zamolčim ji…..ker bo v vsaki, še tako lepi stvari vidla neko grožno njenim željam in pričakovanjim, ki jih ima od mene…Enostavno ne zmore zdravega načina komuniciranja.pa kdaj bodo vnuki, ona to pričakuje, ona špara zanje, kdaj ji bom to dala…ampak naj se sama odločim, če bom imela otroke, ona ne vrši nikakršnega pritiska name…ampak b bilo pa grdo, če bi njo oropala za to izkušnjo…men je za zmešat 🙁
Že davno nazaj bi morala prekinit z mamo. Udari po mizi, ne smeš se pustit, da manipulira s teboj. Ti si svoja oseba, moraš imet svoje življenje. Ona pri tem nima več kaj iskati, ne ukazovati. Preberi si kakšno knjigo od dr. Gostečnika, naprimer knjiga Srečal sem svojo družino (1 in 2) in še druge, v knjižnici je polno poučnih knjig. Joj, groza me je, kaj morate nekateri preživljat s temi “podivjanimi” osebki. Ona nima pravice, nobene, da se tako vtika v tvoje življenje.
Za marsikakšnega človeka bi bilo bolje, da bi bil sirota, kot pa da je v krempljih matere, ki ni vredna te besede. Vem, o čem govorim. V dolgoletnem delu z ljudmi sem spoznala kar nekaj takšnih, ki so jih matere čustveno ali fizično izrabljale, kar je v njih povzročilo globoke travme in jih skoraj nepopravljivo čustveno pohabilo. “Podivjani osebek” je včasih še prenežna beseda.
Avtorici posta pa: prekinitev stikov in strokovna pomoč, dokler je še čas.
Si osebno prizadeta ? Kar bodi. Moje mnenje je, da so take matere podivjane. Tako, kot je zgoraj opisano, se “prava” mama ne obnaša do svojega otroka.[/quote]
Zakaj bi pa bila osebno prizadeta??
Imam čudovito mamo, ki ji ni para, sama pa še nimam otrok. Torej zakaj?
In preden sodiš, moraš poslušat obe plati a ti tega ne veš?
Tudiu jaz poznam eno mamo, ki svoje otroke izrablja (pedofilka) in zanje bi res bilo bolje, da bi bili sirote.
Vendar avtorica te teme ne piše o takih dejanjih. Moje mnenje je, naj bo srečna, da ima mamo, ki jo ima rada in jo skrbi zanjo, lahko se zgodi, da ji vest ne bo dala miru, ko je ne bo več…
(ne vem, nekateri ljudje ste popolnoma brezsrčni, svetujete prekinitev stikov z lastno mamo? Lahko je tako svetovati, ko ne gre za vašo a ne?)
Tudi jaz imam samo eno mamo, ki pa je prav nič ne pogrešam. Stike z menoj je prekinila, ker nisem želela živeti po njenih pravilih, in mi je čisto OK tako. Pri svojih 40+ je res ne rabim zato, da bi mi krojila življenje.
Od kar nimava nobenega stika, sem bolj uspešna na drugih področjih, saj me mama pri ničemer več ne ovira. Zato, Večnaborba, se nikar ne boj prekiniti z mamo. Si samostojna, odgovorna, in lahko živiš tudi brez njenega teženja in izsiljevanja.
Vso spoštovanje mamam, ki si zaslužijo ta naziv. Grdo pa je, da se s tem nazivom šopirijo tudi ženske, ki nimajo materinskega srca.
..kdor nima take mame, ne ve, o čem govorim…sem hodila na terapijo, da sem spoznala, da sem vredna tega življenja, da pa za mamo ne bom nikoli dost dobra, ker ima ona sama probleme..in vsa ta fama, da je treba starše spoštovati ne glede na kar koli….ne strinjam se…sem ji hvaležna, izjemno hvaležna za vse, kar je naredila mame, a vsak odnos bazira na medsebojnem spoštovanju in zaupanju…če tega na eni strani ni…res ne vem, zakaj vztrajati
Večnaborba, vsak dober psiholog, duhovnik, človek… ti bo povedal, da samo starši, ki spoštujejo svojega otroka, lahko pričakujejo, da jih bo njihov otrok spoštoval ! Še drobtinice prepisane iz knjige: Mati je božja poslanka. Je največja in najmočnejša človeška milostna podoba v otrokovem življenju in takšna mora ostati. Otrok si namreč zasluži mater, ki ga spremlja in podpira v življenju, ga bodri in spodbuja..Mati se lahko osrečuje samo, če je zares mama, če premlja svojega otroka, sočustvuje z njim v stiskah in mu pomaga na poti k samostojnosti, ga podpira, brez pričakovanja, kaj bo dobila v zameno. Otrok si zasluži ljubečo mater…….- Večnaborba, ko sem prebirala knjigo patra Gostečnika, poglavje o starših, sem se zjokala……..šele takrat sem “spregledala”. Imela sem podobno mater kot ti.
To si dolžna prijaviti, sicer si sokriva![/quote]
Imaš popolnoma prav, to sem tudi storila. Ampak veš, osel gre samo enkrat na led in tega ne bi storila nikoli več. Zakaj? Ker si je ta mama vzela eno pokvarjeno odvetnico in me tožila zaradi obrekovanja in žaljenja. Zaradi moje prijave sem se morala hoditi zagovarjati na sodišče, kjer je bila tudi sodnica več kot očitno na njeni strani. Zakaj, se ve… (beri: denar je sveta vladar)
Ker pa obstaja zakon, ki pravi tako kot ti, da si, če sumiš, da se kaj takšnega dogaja, dolžan to prijaviti, sem v končni fazi zmagala jaz, čeprav je ta mama otroke ustrahovala in podkupovala in so na sodišču vse zanikali in celo trdili, da lažem jaz. Vse skupaj me je stalo ogromno živcev. Zakaj? Meni tega ni treba. Zato se jaz v to ne bom nikoli več spuščala, ne, dokler imamo tako podkupljiva sodišča.
Vi pa lahko kar prijavljate, če boste sumili kaj takega, vam nihče ne brani. Me pa resnično zanima kolikokrat boste svoje dejanje še ponovili, če se vam bo zgodilo kot meni.
Če vas zanima, otroci so ostali pri tej mami. Kaj se dogaja za štirimi stenami, ne ve nihče…