Živjo!

Danes ne morem spati, ker razmišljam o svojem življenju. Stara sem 33 let, s službo solidne plače ampak zagotovljene, s svojim malim stanovanjem. Od kar sem spoznala sex, vem samo to, da nikoli nisem želela samo sexa ampak tiste prave veze in sčasoma družine.

Ko pa pogledam nazaj, pa vidim, da sem ravno tisto doživela, tega, kar pa želim, pa mogoče nikoli ne bom.

Samo na kratko o problemu:

prvo spolnost sem doživela pri 20-ih s fantom, s katerim sva bila skupaj 7 let. Ker ni želel družine, sva se tudi oddaljila in razšla, ostala pa sva v dobrih odnosih. Novo punco je našel 2 tedna po najinem razhodu, s tem, da me je 2 dni pred dokončno ločitvijo prosil, da se preselim k njemu. Enkrat sva že poskušala živeti skupaj, 1 leto.

Do danes, sem imela že 7 fantov, s katerimi sem bila v vezi po 1 mesec, 2 meseca, pol leta in 2 leti. Vsi so rekli, da so za resno zvezo, potem pa: za prvega sem spoznala, da mu je sam za sex (grob sex, sex na delovnem mestu ipd.), zato sva hitro končala, drugi je bil zelo OK, vendar je veliko pil, razšla sva se pa zaradi prevelike razdalje med nama (on je tko želel), tudi hitro je našel dekle in jo že napumpal; tretji je reku, da bi kar imel otroka, vendar pa so mu bolj pomembni tovornjaki (je bil prevoznik), če bi v primeru ločitve ostal zakreditiran (preživnina,…)!!??, četrti je bil posesiven, peti me je hotel že na havbi prašnega(!) avta vzet, zadnji pa je ta, za katerega danes ne morem spati in sva “skupaj” že 2 leti.

Staršem me še ni predstavil, jaz sem njega svojim, dobiva se zelo redkokdaj, sicer ni nikoli reku -ne- kadar sem predlagala da kam greva, vendar sva čisto vsak obisk končala s seksom. Če nisem bila pri volji, je bil slabe volje, zato zdaj raje kar privolim. Pravi, da bi v primeru otroka, če bi ga imela, vzel očetovski dopust, tudi tako drugače je skrben, vendar v najini vezi zelo omahljiv in kot da me noče spoznati s svojimi prijatelji, tudi ne vem, ali bova kdaj skupaj zaživela, o otrocih pa se pogovarjava kot moški o šminkah in ženske o batih na motorju. Mislim, da bi imel družino zgolj zaradi tega, ker se bliža 50 letom in bi rad kao nekaj ustvaril. Saj tudi jaz bi rada družino delno tudi iz strahu, da je nikoli ne bom imela, če njega izpustim.

Danes, ko sem ga prosila za eno pomoč, je seveda takoj pribil, da če lahko k meni pride (seveda to pomeni sex). Privolila sem, in sedaj ko čakam, prvič razmišljam, da bi sexala s kondomom, da ne bi slučajno zanosila (kar prej več kot 10 let nisem nikoli skrbela in sem večinoma brez, pa tudi zanosila nisem).

Naenkrat nočem več otroka imeti z nekom, s katerim nisem 100% glede veze. Če sem si prej zelo želela družine, ne glede na to, ali bo tip ostal ali ne, mi danes to ni več do tega; želim si prave, obojestranske ljubezni, v kateri bo rezultat ljubeče spočetje otroka in skupna vzgoja!
Po drugi strani pa si mislim, da bom 1 leto seksala s kondomom in če ne dobim pravega tipa, bom seksala, dokler ne zanosim. Vem, da se sliši otročje, vendar, do danes nisem našla tipa, na katerega bi se lahko naslonila, kateremu bi nekaj pomenila, vsem pa sem bila dobra samo za sex!

Kaj naj naredim? Res ne vem več, zakaj imam tako smolo v ljubezni. Naj počakam eno leto na prihod prave ljubezni, ali grem v napad na spermije in zanositve?
Lp,M