Lep pozdrav

Stara sem 20let in še vedno nimam končane nobene šole. V osnovni šoli sem bila vedno pridna učenka, brez problema sem dosegala prav dobri uspeh, šolanje sem nadaljevala na gimnaziji, tretji letnik sem ponavljala, v četrtem letniku sem imela popravni izpit, zato se na spomladanski rok mature nisem mogla prijaviti, jesenski rok mature pišem v tem tednu ampak ne vem če bom naredila.

Problem pri meni je da v zadnjih letih ne zaupam niti sama sebi, večkrat se predajam naključju.Imam mlajšega brata ki je v šoli zelo uspešen in mi vedno pravi da sem neumna, ker nimam šole. Oči mi vedno pravi da sem si sama kriva za neuspeh, ker sem si sama izbrala srednjo šolo in nisem poslušala njegovih nasvetov. Mami je zaradi moje šole ves čas nervozna (ko sem imela popravni izpit je bila ona bolj živčna kot jaz).
Ne hodim po veselicah, žurih, redko grem na kavo s prijateljicami, zaradi šole se skrivam pred ljudmi, ne ljubi se mi vsakemu posebaj razlagat kako je z mojo šolo, sram me je povedati da sem že enkrat padla in da tudi letos verjetno ne bo šlo.Težko navežem stike z ljudmi, rajši imam živali (imam psa, mačka). 10 let sem se ukvarajala z glasbo, pa sm tudi to letos opustila, nimam nobenega hobija več.

Pri vsem tem kar se mi dogaja sem že večkrat obupala ampak sem se vedno pobrala, ne vem kaj bi rada v življenju, želim si marsikaj ampak zaradi uspeha v šoli je vse to nedosegljivo.

Rada bi samo začela zaupati vase ampak ne vem kako, rada bi dokončala šolo, enostavno tako ne gre več naprej, nočem se več skrivati pred ljudmi, rada bi se počutila samozavestno ampak enostavno ne vem kako naj vse skupaj izvedem.

Vsak nasvet je dobrodošel, hvala.

mogoče je kaj narobe s tvojo prehrano, morda ti manjkajo kakšni elementi da potem nimaš volje.Lahko da si celo obremenjena z glivico candido, ki v bistvu povzroči, da se človeku nič ne ljubi, da je vedno utrujen takoj ko vzame knjigo v roke.Če pustiš tukaj svoj meil, bi ti zastavil še par vprašanj.

mogoče imaš prav
ne da se mi nič ne ljubi, učim se ampak vedno je problem v enem šolskem predmetu, ki pokvari celotno situacijo in mi jemlje voljo.

mail: spely@mail386.com

sem ti poslal meil

hvala

motiviraj se.tudi mene so straši dajali v nič predvsem oče ampak me je to še bolj gnalo da mu dokažem da zmorem.poišči si nekaj kar te veseli – nek hobi (zakaj si opustila glasbo?), ki te veseli, da se malo sprostiš.naslednja napaka da omejuješ stike, ker se ti ne ljubi razlagati kako je z šolo.zakaj le?povej kako je na stvari in bodi pokončna in ponosna na to kar si do sedaj dosegla in potem povej da se trudiš popraviti neuspeh.nikar pa ne sedi sama v sobi in se smili sama sebi saj tako nebo nikoli boljše.preberi kakšno knjigo o samozavesti, začrtaj si cilje in se drži načrta.vso srečo!
lp

Ne razumem zakaj nisi sigurna, da mature ne boš naredila.. ? Če si se vsaj malo pripravljala, je veliko možnostim da ti bo uspelo.. Ampak vidim, da pri tebi ni problem, da se ne bi bila zmožna naučit cele snovi, ampak vidim da ti zelo primanjkuje samozavesti… Malo več poskočnosti, volje in potem boš zagotovo naredila srednjo šolo! Sej veš kako pravijo: “kjer je volja tu je pot..”

Kar se pa tiče to,da ne hodiš nič na kavice z prijateljicami je pa čista bedarija.. Pojdi malo ven med ljudi in pusti vse svoje težave doma, vsaj za tisto večer… Boš videla, da ti bo zelo prijalo..!

Srečno!!

spely9

rabiš podporo vsaj pri enem človeku, ki bo verjel vate, ki bo verjel, da zmoreš udejanjiti, kar je vate položeno. tvoja družini ti ni ravno v spodbudo. vsak po svoje te nažira in sesa iz tebe še tisto malo volje in zaupanja vase, ki ga imaš.

ne veš, kaj bi rada… v bistu veš:

“Rada bi samo začela zaupati vase ampak ne vem kako, rada bi dokončala šolo, enostavno tako ne gre več naprej, nočem se več skrivati pred ljudmi, rada bi se počutila samozavestno ampak enostavno ne vem kako naj vse skupaj izvedem.”

tukaj imaš tri svoje cilje. pojdi na kakšno delavnico, za dijake, študente jih je veliko-tudi na temo zaupanja vase, samozavesti. verjamem, da zmoreš. verjamem, da ti ni več treba poslušati zgodbe o neuspehu, ki jo ponavlja tvoja notranjost in tvoja bližnja okolica. Zmoreš, punca, zmoreš.

Danes sta prav neverjetno v modi in vedno poudarjeni (največkat iz ženske strani) dve stvari:

– Optimizem
– Samozavest

Mene pa resnično zanima nekaj:

– Kaj pa če človek že po naravi (ja, tudi taki obstajajo in so vedno obstajali) ni ravno apriori optimist, temveč se njen (njegov) optimizem spreminja glede na lastne razmere in razmere v svetu nasploh? Torej bi lahko rekli, da je realist(ka). Pazite, ljudje (razen redkih izjem in seveda židov) so bili v nacistični Nemčiji v predvojnem obdobju zelo optimistični!

– Samozavest. Vse lepo in prav. Vsak človek, pa prav vsak, mora imeti v današnjih družbenih pogojih določeno mero samozavesti, da sploh preživi. Problem nastane, ko se ta samozavest poudarja tako močno, da meji že na samoljublje (PREDVSEM moraš imeti rad(a) samega sebe, sic!) in egoizem.

To je forum čustvena inteligenca, zato naj mi bo dovoljeno izpostaviti tovrstne pomisleke.

Poglej spely9, (skoraj) vsak človek doživlja svoja krizna obdobja, tudi jaz sem v tvojih letih doživljal podobne travme.

Prepričan sem, da se boš kmalu počutila precej drugače (bolje), le pretirano udajanje “usodi” ni nikakor na mestu.

Imaš rada naravo, kakšen hobi, rekreacijsko-športno dejavnost?

Spely9, stara si 20 let!! Veš, kaj to pomeni…da imaš cel svet pred seboj:). Začni danes, ne prelagaj na jutri. Najprej si zastavi kratkoročne cilje. Začni z majhnimi koraki, ki ti bodo vlili samozavest. Zmoreš! Ampak nobena stvar ne pade z neba, za vse se je potrebno truditi. In verjemi, da kdor dela, je motiviran, tam prej kot slej pridejo tudi rezultati.

Srečno!

Bojim se da Spely9 izgublja smisel. Šola je postala sama sebi namen. In zdaj jo vsi samo priganjajo. Trud ja, seveda. Saj boš šolo tudi naredila.

Neumna Spely9 pa sploh nisi. Prej tvoj brat, ki s šolo meri tvojo pamet.

@shog

razlika me tistimi, ki so optimistični in samozavestni ter tistimi, ki niso je v tem, da se tisti optimistični v danem trenutku počutijo dobro, imajo energijo za naprej in želijo nekaj ustvariti, tisti drugi pa se žalostijo, ne delajo ničesar in se tožijo na usodo.

Mislim, da se in optimisti in samozavestni lahko združijo v eno skupino, in sicer so to tisti, ki VERJAMEJO. Verjamejo v sebe, v življenje, v delo. Četudi njihovo delo morda ne bo rodilo sadov, četudi se jim drugi smejijo, četudi se morda naučijo nečesa, kar nikoli v življenju ne bodo potrebovali, verjamejo, da je to za njih dobro. Niso odvisni od odzivov zunanjega sveta na njihovo delo in ustvarjanje, pač pa ustvarjajo zase.

@spely9

Kot sem že zgoraj napisal, reši se skrbi o tem, kaj si drugi mislijo o tebi. Naj te boli kita, kaj si mislijo, ti delaj svoje, pa se nič ne skrivaj. Če ti kdo začne pametnjakovičiti, mu lepo daj prav, potem pa vseeno po svoje naredi. Ne primerjaj se z drugimi, primerjaj se sama s seboj prej in pozneje. Ne razmišljaj, koliko vsega si zamudila in koliko vsega te še čaka, pač pa se osredotoči samo na tisto, kar ti je pred očmi. Najdi si metodo za učenje, takšno, kjer si boš stvari znala zapomniti. Pa če moraš razbiti učenje na tako drobne dele, da si na dan lahko zapomniš samo pet podatkov, pa naj bo pet. Najdi si tudi metodo za delo, takšno, kjer lahko delo obvladaš, pa četudi na dan delaš samo pol ure ali pa še manj. Važno je, da ne stoji.

Glej Korl, nisi razumel mojega sporočila.

Jaz nisem odgovarjal na konkreten Spely9 problem, pač pa na mantro, ki smo ji priča takorekoč povsod: Bodi optimističen(a), na življenje glej le iz pozitivne plati, misli predvsem in zgolj nase…

Mislim, ali so aktualne le skrajnosti? Na eni strani cerkev, ki poudarja (pretirano) razdajanje, na drugi strani pretirana samozadovoljnost in egoizem. Verjeti in zgolj VERJETI je lahko tudi NAIVNOST. Nihče ne more zbežati iz objektivnih druženih danosti, ki so enkrat takšne, drugič spet drugačne (namenoma sem izpostavil primer nacistične Nemčije). Zato po mojem mnenju ni primeren ne pretiran pesimizem, ne pretiran optimizem, pač pa bi morali težiti k REALIZMU.

Spely9 se jaz sicer glede na njen pesimizem pomagal poiskati bolj optimističen pogled.

Danes sta prav neverjetno v modi in vedno poudarjeni (največkat iz ženske strani) dve stvari:

– Optimizem
– Samozavest

Mene pa resnično zanima nekaj:

– Kaj pa če človek že po naravi (ja, tudi taki obstajajo in so vedno obstajali) ni ravno apriori optimist, temveč se njen (njegov) optimizem spreminja glede na lastne razmere in razmere v svetu nasploh? Torej bi lahko rekli, da je realist(ka). Pazite, ljudje (razen redkih izjem in seveda židov) so bili v nacistični Nemčiji v predvojnem obdobju zelo optimistični!

– Samozavest. Vse lepo in prav. Vsak človek, pa prav vsak, mora imeti v današnjih družbenih pogojih določeno mero samozavesti, da sploh preživi. Problem nastane, ko se ta samozavest poudarja tako močno, da meji že na samoljublje (PREDVSEM moraš imeti rad(a) samega sebe, sic!) in egoizem.

To je forum čustvena inteligenca, zato naj mi bo dovoljeno izpostaviti tovrstne pomisleke.[/quote]

Samozavest poudarjamo, ker je pomembna. Optimizma ne enačim z zaupanjem vase in ga nikjer tudi nisem omenjala. optimizem je lahko iluzija, če se samo nekaj tolažiš-saj bo-hkrati pa nič ne narediš, da bi lahko kaj bilo bolje. a spely9 dela, se trudi.

Tudi to je pomebno, da poišče pomoč izven svoje družine. Starša ji ne moreta dati, česar nimata. Očitno ne verjameta v njen uspeh, pa ne zato, ker ona ne bi mogla uspeti, ampak ker ne verjameta niti vase. Oče da ponos, če ga ima. Če ga nima, bo pa igral užaljenega moškega, ker hči ni izbrala šole po njegovem predlogu. Halo? Fotr, zbudi se in opravi svojo očetovsko nalogo! Kje je mamino dostojanstvo, kako da zabrisuje mejo med hčero in sabo. Na koncu mora skoraj biti hči v oporo svoji mami, namesto da bi bilo obratno in to za problem, ki ni njen, ampak hčerin.

Realnost je ta, da to dekle zmore opraviti maturo, ker je to njeno trenutno delo in ker je prišla že do četrtega letnika.

Samozavest ni enako egoizem, čeprav ga v pravi meri tudi vsebuje. spely9 mora poskrbeti zase, da ji bo življenje teklo naprej, da bo razvijala svoje potenciale. to je njena odgovornost.

Ne, samozavest ni enako egoizem, to se povsem strinjam.

Ampak tudi samozavest ni nekaj enoznačnega, temveč ima več stopenj. Ja sem pisal o pretirani samozavesti, ki meji na samoljubje in samozadostnost, to pa je že škodljivo, enako kot pretirana nesamozavest, v katero je (zaradi njenih let sem skoraj prepričan, da le začasno) zapadla Spely.

lp!

p.s.: Spely9, kam si se potuhnila?

HVALA VSEM ZA NASVETE–dons sm zaklucla s pisanjem mature in se že bolje počutim….

shog—učila sem se ker sm mela ustne izpite,pa res nism mela časa pisat.

@alenka.krneki
glasbo sm opustila, ker me je naša skupna odločitev o koncu tria na nek način potrla.

@Matrix07
Na maturo sm se pripravljala predvsem en tedn pred maturo prej sem se pa učila za popravni izpit.Je bla pa matura kar precej težka, pa vse je blo v enem tednu.

@tadej
Ja moj brat je res nekaj posebnega v šoli, se pa tudi pri njem bojim da se mu bo enkrat ustavilo, ker se sploh nič ne uči, zanaša se samo na tisto kar si zapomni v šoli.

lp

Tudi če se mu ne ustavi. Domišljija je pomembnešja od znanja. Ne boš verjela, to so besede samega Einsteina.

Draga neznanka ! Praviš, da bi rada dokončala študij in šolo in da te v družini ne podpirajo in ne razumejo…. Mogoče si najdi pomoč od zunaj, strokovno pomoč – dobrega psihoterapevta in skupaj delajta na tvoji samozavesti in na tvoji samopodobi. Naj ti pomaga prebroditi KRIZO!!!! Najdi si podpornike in bolj zaupaj vase !!!

Meni se je zgodilo isto, očim je celo rekel ZAKAJ bi študirala če oni niso. Mama je želela, da grem na ekonomsko šolo, kot ona. Jaz pa sem želela najprej na baletno šolo, potem pa sem se odločila za Gimnazijo in kasneje za AGRFT – igralsko akademijo !!!

V krizi pri 17 letih, sem tudi razmišljala o samomoru, ko me oče – očim ni pustil na manelenske vaje in ZAKAJ bi študirala?? Pri 17 letih me je odgnal, živet k babici , tudi tam nisem mogla biti, ker je rekel stric naj se ne vmešava…. Tako da sem sama od 17 leta. Kej vse sem preživela mogoče kdaj napišem v KNJIGI ….

Mi je pa prijateljica, se katero sva skupaj hodile na plesne vaje dala knjigo MOČ pozitivnega mišljenja Norman Vincent Peale ….

Ta knjiga mi je praktično rešila življenje, da sem danes se tukaj….

Bila sem tudi vi showbiznis karieri in tujini. Vendar je bila moja resnična in prva želja in pot gimnazija in AGRFT Ljubljana …..

Eto takšni je življenje, nisi edina …

Življenje ali nekaj takega !!!!!

Zelo mlada punca si še , boš naredila maturo sigurno. Če ne bi prvo pa v drugo ali tretje! Vztrajaj!!! Tudi jaz sem naredila izpit za avto vi tretje in zamenjala celo mesto in inštruktorja! Ampak izpit sem naredila in tako boš ti maturo sigurno!!!!

Tudi jaz si se želim dokončati začeto in šolo, študij….ITD

Si se mlada in bo sigurno šlo.

Ti pa priporočam to knjigo Moč pozitivnega mišljenja, ki jo je napisal ameriški duhovnik – pastor Norman Vincent Peale in meni je praktično res rešila življenje, knjiga !!! Bila sem sama svoj psihoterapevt haha

Veliko sreče in poguma in samozavesti in moči pozitivnega mišljenja !!!!!