Al-Anon, podporna skupina za ljudi, ki živijo ali so živeli z alkoholikom
Lepo pozdravljeni!
Ko berem vse te zgodbe na forumu, ne morem, da ne povem kje sem sama našla rešitev. Veliko ljudi pozna društvo Anonimnih Alkoholikov, ne pa tudi družinskih skupin Al-Anon, ki so namenjene svojcem in prijateljem alkoholikov, kajti vsak – brez izjeme-, ki je alkoholiku blizu, razvije svojo lastno nevrozo in je prav tako potreben okrevanja.
Skupine so povsod po Sloveniji, so brezplačne in so namenjene ljudem, ki so živeli ali živijo z alkoholizmom. Toplo priporočam obisk, sama se prebrala tone in tone literature o osebnosti rasti, duhovnosti…ampak program Al-Anon, ki bazira na 12-ih korakih Anonimnih Alkoholikov, je nekaj kar deluje, postavlja meje jaza nazaj na pravo mesto in že zelo kmalu vidiš stvari v povsem drugačni perspektivi. Tule je njihova spletna stran: http://www.al-anon.si/index.php
Alkoholik se ozdravi edino tako, da ta odločitev dozori v zakoncu (ali staršu oz. drugemu pomembnemu bližnjemu) in le-ta neha podpirati bolezenska stanja in dogajanja-to je na žalost edini način. Redko kateri alkoholik zmore sam čez fazo zanikanja in se odloči za zdravljenje, sploh, če ima okoli sebe ljudi, ki zanj pospravljajo, ga urejajo, plačujejo nepokrite stvari… ali na kakršenkoli način preprečujejo padec na sam dno, ki bi ga dokončno streznil. Alkoholik mora pasti na tla, se razbiti popolnoma, da se potem lahko ponovno sestavi in najhujši so pravzaprav alkoholiki (kot je bil moj partner), ki ne pijejo veliko, morda celo manj kot ljudje, ki niso alkoholiki in jim uspe obdržati službo, družino in katerega okolica ne percepira kot problematičnega-taki se streznejo zelo pozno, ponavadi celo kasneje kot tisti, ki se dnevno zvračajo v jarke, saj slednji prej spoznajo – že zaradi odziva okolice-da je z njihovim načinom delovanja nekaj narobe. Močno narobe.
Če ste odraščali ob alkoholiku, živeli z njim kot partner, še živite… ste razvili vzorce, ki so vam pomagali preživeti ta leta z nečem tako neracionalnim, nezanesljivim, kaotičnim kot alkoholizem je- vzorci, ki se zasidrajo v človeka. V Al-Anonu smo ljudje, ki smo šli čez vse to in si znamo med seboj pomagati, si delimo moč, upanje ter izkušnje. To je Al-Anon.
Če imate katerekoli vprašanje pa sem z veseljem na voljo komur koli, ki bi ga kaj zanimalo v tej smeri. Vse dobro!
Mateja Al-Anon
Sama sem kot otrok doživljala psihično nasilje zaradi alkohola v družini in bila prisotna tudi ob fizičnemu nasilju.Ni lahkogledati kako starš skoraj do smrti pretepe drugega starša,ni lahko reševati tega starša ,da ne izkrvavi…ni lahko klicati policije in ob tem čutiti silno nemoč in občutek krivde pa čeprav nisi ničesar zakrivil.Danes sem stara skoraj 40 let in imam še vedno travme zaradi dogotkov,ki so se zgodili toliko let nazaj.Danes obstaja veliko društev in organizacij, ki lahko pomagajo tako staršem kot otrokom.Ne vztrajajte za vsako ceno v takem razmerju, ker slej kot prej bo moral nekdo plačati in to v večini primerov plačajo OTROCI.
ALKOHOL UBIJA DUŠO IN TELO..
POzdravljeni,
Tudi jaz sem našla pomoč v Al-Anonu, mož pa pri Anonimnih alkoholikih. Ker vidim, da ni bilo odgovorov na gornja vprašanja, se z veseljem odzovem s svojimi izkušnjami.
1. Absolutno se strinjam z Brino.11, da ni potrebno trpeti in potrpeti, treba je nekaj narediti. Treba je poiskati pomoč in začeti ravnati drugče kot do sedaj, sicer ne more priti do sprememb. Moja šola za izhod iz vseh stisk in učenje srečnega in zdravega življenja se imenuje Družinske skupine Al-Anon. Obstajajo skupine za odrasle, odrasle otroke in najstnike, katerih življenjske izkušnje je zaznamoval alkoholizem v družini. Treba se je naučiti razumeti alkoholizem, spoznati, kako je vplival na nas, kaj lahko spremenimo in česa ne moremo. In potem tisto, kar lahko spremenimo tudi naredimo (to, da ne naredimo nič ali da se odzivamo prav tako bolno kot alkoholik, nas ne bo pripeljalo iz temačnega brezna).
2. Peterpan: glede samozdravljenja; v vsaki bolezni je možno, procent takšnih ozdravitev je zelo zelo nizek, v alkoholizmu pa, imaš prav, nikoli ne ozdravimo, ampak okrevamo. Dokler alkoholik jemlje svoja zdravila, to je da ne spije prvega kozarca alkohola, torej abstinira, je na poti okrevanja. Ker je to bolezen trojne odvisnosti, že majhna količina popitega alkohola sesuje obrambne mehanizme. Pri anonimnih pa sicer “internno” delajo razliko med alkoholiki, ki absitirajo in so “samo” nehali piti in tistimi, ki so se tudi streznili in tudi mislijo in ravnajo trezno na vseh prodročjih svojega življenja.
3. Nercisa: poišči pomoč zase in za otroka, odhod ni vedno edina možna rešitev. Meni je moj alkoholik tudi veliko grozil, tudi, da bo vzel otroka, pa tudi, da bo nehal pit. Alkoholik zelo zelo redko kakšno grožnjo uresniči. A, ko sem jaz svoje grožnje po desetih letih začela uresničevat, se je le ustrašil zase in poiskal pomoč. Iti v skupino po pomoč, pomeni iti in dobiti moč!
Hej!
Rada bi povedala svojo izkušnjo. Tudi moj oče je alkoholik že več kot 20 let in v enem obdubju mi je bilo zaradi tega neizmerno hudo in sem iskala ljudi s podobnimi izkušnjami, ker me moji prijatelji in znanci glede alkoholizma v družini ne razumejo.
Tako sem spoznlala Al- Anon, kjer sem bila v skupini še s kakšnimi 5-8 člani. Vsak je povedal, kar je hotel, kar se mu je dogajalo v tistem tednu. Na moje veliko presenečenje, je ta folk govoril o športu, o službi (mimo grede jih je nekaj imelo zelo dobre službe in imeli so se za prave revčke, ker so jim je služba organizirala kolektivna praznovanja, športne dneve…), govorili so še o žurih… Večjih razvajenčkov še nisem srečala. Če se rad smiliš samemu sebi, je tu pravi naslov.
“Halo, pa ste vi normalni? Sploh veste, kje ste?”, sem si mislila. Niti enkrat ni nihče spregovoril o alkoholu, svoji primarni družini, o kakšni zares neprijetni izkušnji ali travmi. “A je tu sploh kdo, ki kontrolira, kako te skupine potekajo?” V moji očitno takega ni bilo.
Stvar pač deluje čisto izven kontrole, neprofesionalno in se ne sklada z opisi na internetu, čemu te skupine sploh služijo. Skratka nateg.
Po kakšnem mesecu in pol obiskovanja takšne skupine, ki se pretvarja, sem skupino pustila.
Verjetno je veliko odvisno od skupine do skupine in ne bi bilo prav, da posplošujete na vse, je pa res, da tudi ta način pomoči ne ustreza vsem.
Kot članica Al-Anona lahko rečem, da me je ta rešil. Brez pardona.
Ja, nihče ne govori o alkoholikih na skupini, govorimo pa tudi o svojih primarnih družinah, če na ta način delimo kako se nas je dotaknilo, fokus je vedno na nas samih, saj so skupine namenjene našemu okrevanju ; verjamemo, da je alkoholizem družinska bolezen in da moramo vsi pridobiti prisebnost nazaj, ne le alkoholik.
Morda si prišla v skupino, kjer so člani že toliko zazdravljeni in tako oddaljeni od kriz in težav, ki so jih pripeljale v našo skupnost, da se ti zdijo njihove težave neznatne. Dobro si je zapomniti, da vsak nosi svojih 100%, okrevamo pa na več nivojih. Vsekakor se priporoča vsaj 6 obiskov, da lahko ugotovimo ali je program za nas, vsakemu novodošlemu se tudi pove, da je skupin veliko, da je vsaka malo drugačna in naj gre na več skupin, da tako odkrije katera mu odgovarja. Moram še poudariti, da skupine seveda so neprofesionalne. Mi ne zaposlujemo terapevtov in strokovnjakov, med sabo si delimo izkušnje, moč in upanje, delujemo pa po programu dvanajstih korakov prevzetih od AA, torej gre za skupine za samopomoč. Zelo uspešne skupine mimogrede, po svetu nas je tako sedaj že vsaj 25.000, v Sloveniji pa se je ravno registrirala, mislim, da 36-a.
Ko sem prišla v Al-Anon nisem znala skrbeti zase, ne za telesno, ne za čustveno, ne za duhovno dobrobit, lahko bi me povozil tovornjak, pa bi še kar skrbela za druge in nekako funkcionirala naprej. Nekako bi pač prešla krizo in bi šlo. Vse manj se mi je zdelo mehkužno. Redko sem šla k zdravniku in to vedno prepozno, ko sem že pošteno zbolela, pustila sem, da zadeve ostajajo nerešene, dokler ni zadeva prekipela v kateremkoli smislu že, šele potem, ko sem se bila prisiljena soočiti s problemi sem ukrepala.
V našem programu se naučiš čutiti sebe, začutiti kaj se ti dogaja, kakšni smo do svojega telesa, kakšna čustva gredo skozi naše telo, kako doživljamo življenje, nas je strah, smo panični, se sramujemo…in tu delamo: na sebi. Danes sem stokrat bolj obzirna in čuteča do sebe kot sem bila. Tudi moje težave niso več krizne, tako grozno boleče, življenje je postalo obladljivo in predvsem sproščeno. To ne pomeni, da težav ni, pomeni, da se naučiš gledati jih iz drugačne perspektive in prejmeš orodja s katerimi jih premaguješ. Vesela sem za vsakega člana, ki vidim kako okreva, sploh, ker je za mano že nekaj časa v skupnosti in lahko opazim vse te neverjetne rezulate tudi pri drugih. Se pa absolutno strinjam, da vsak program ni za vsakogar.
Spokojnih 24 ur želim,
Mateja
Lep pozdrav
Sem 22 let stara mlada mamica, ki včasih enostavno ne vidi več izhoda, a se kljub temu borim ker imam svojega izbranca zelo rada in si ne bi odpustila, če mu ne bi skušala vsaj malo pomagati, tako kot je on pomagal meni.
Sedaj sva skupaj že dve leti. Pred tem ga nisem poznala niti nisem vedela da je alkoholik.
Rešil je mene in mojo takrat še ne eno leto staro hči zi krempljev mojega bivšega fanta, ki je bil popolnoma zmešan, po domače povedano psihič…
Takoj sem se zaljubila vanj in tudi hčerki je bil všeč, ker se je z njim takoj ujela, a vendar kot ima vsak dobre in slabe lastnosti jih ima tudi on…
Pije in to zelo veliko, nima meje, pa ne rečem če bi to bilo enkrat na mesec ali pa na štirinajst dni za vikend ko greva ven, to pa je vsak dan… Komaj sem ga uspela prepričati da to ni dobro in kmalu po tem se je sam zavedel da ima problem da je kronični alkoholik. Kot medicinska sestra sem mu vzela kri in jo nesla v službo pregledati rezultati so bili grozljivi. Pri 30 letih ima začetek ciroze jeter in to ga je spametovalo, boji se smrti, boji se tega da bo zaradi svojih napak moral umreti v mukah, ker ciroza jeter ni mačji kašelj. Kmalu po tem pa je spet začel počasi in postopoma se vračati nazaj k pijači. Bilo mi je dovolj…
Ko sem brala tvojo zgodbo, Polona, sem vmes razmišljala: joj, tako mlada je, pa takega tipa mora imeti, pa punčka… le kaj ji bom na koncu rekla? … In na koncu zgodbe presenečenje in dober konec.
To je tako lepo prebrati in toliko upanja prinaša tvoja zgodba drugim, ki so na začetku poti in je njihovo življenje v razsulu. Lepo je na vsake toliko prebrati nekaj, kar je primer zavzetega in premišljenega boja z alkoholom. Čestitke za vaš skupen uspeh, tudi fantu, ki je imel moč oceniti, da sta mu vidve bolj dragoceni in ni klonil pod pritiski alkohola.
Tvoj ultimat je bil verjetno zelo neizprosen, da ti je uspelo potegniti mejo? Kako si to naredila, bi res šla, če ne bi nehal piti?
Hej!
Moram povedati še svoje mnenje na to temo (Al-Anon). Sama sem se v zadnjem letu sesula, povsem.
Rodila sem malo bitjece, prečudovito hčerko. Bila je nedonošenček, rojena 2 meseca prezgoda. In čeprav se je vse izšlo res super, in sem se trudila ostati kar se da pozitivna, me je potem zlomilo. In na plan so prišle vse težave, vse besede, vsa dejanja, ki so bila storjena in tista, ki se nikoli niso zgodila.
Ja, moj oče je alkoholik-nikoli zdravljen-in vse izvira od tam. Tudi moje sovraštvo do mame.
Zasovražila sem jo, ker me ni zaščitila. Ali ni bila to njena naloga?
Kakorkoli že, letos je vse butnilo na plan, sesula sem se in sedaj se s ponosom pobiram nazaj. Pomislila sem, da se priključim Al-Anon skupini, bila sem že na tem, da pokličem… A imam tako krasnega partnerja, ki mi stoji ob strani, me posluša in poskuša razumeti. In to je tisto, kar potrebuje človek, ko j čisto sesut in poteptan. Le sočloveka, ki mu stoji ob strani in ga drži za roko, medtem ko se pobira. Naj bo to Al-Anon, sosed, prijatelj ali moj dragi…ni pomembno.
Me pa nekaj žuli že dalj časa: premalo se govori o razsežnosti posledic alkohola v družini. Ljudje se ne zavedajo, kam sežejo te posledice. Prizadeta sem jaz, hči nekega zablojenega očeta…Ampak s časom bom to svojo bolečino, stisko, tesnobo, pomanjkanje ljubezni, zaprtost, tlačenje čustev…prenesla na svojo hčerko. In ona bo nadaljevala moj vzorec, ker bo to tisto, kar bo poznala. To je tisto, kar me straši. Nočem tega in bom storila vse, da vzorec prekinem.
Pozdravljeni,
res žalostno, da društvo AI-Anon na Koroškem, kjer je visoka stopnja odvisnosti alkohola, ne prireja srečanj. Smo tudi tu Korošci izviseli?
Sama sem hčerka alkoholika, vendar sem se borila. Moja mama se še vedno želi naslanjat na mene zaradi težav, ki jih ima v skupnem življenju z mojim očetom. Vendar sem ji jasno povedala, da imam jaz svoje življenje, svoje težave, ki jih rešujem. Če se je ona odločila z njim nadalje živeti, se mora zavedati,da mora težave reševati sama. Jaz sem se sama komaj izkopala iz tega.
Če se zavedate, da si zaslužite boljše življenje, se ne ubadajte z alkoholikom (razen tistih, ki ste dovolj močni, da mu lahko pomagate), pojdite naprej in živite.
Skoraj tri lete sem bila skupaj z moškim, ki je zdravljen alkoholik, vendar mu je ostala agresija, kar pa je bilo zame preveč. Tega si ne zaslužim in če mi nekdo ne more nuditi več, tudi prav, življenje gre naprej.
lp
http://www.delo.si/prosti-cas/zdravje/ne-pocnite-stvari-namesto-njega.html priporocam vsem da si preberete ta clanek, srecno
zdravo! Se opravičujem, ker vdiram, ampak bi vas prosila za eno uslugo. Za faks moramo imet izpolnjene vprašalnike, pa bi vas prosila, če sodelujete. Je za zaposlene.
Že vnaprej hvala!
OJLA, VCASIH SE STVARI ZGODIJO Z RAZLOGOM, MENI SE JE VCERAJ ZGODILO DA SEM DOBIL NAZAJ REVIJO ONA PO DOLGEM CASU IZPOSOJE, V NJEM JE CLANEK KI VAM GA SE ENKRAT POKLANJAM
http://www.slovenskenovice.si/lifestyle/zdravje/svojci-alkoholikov-spregovorijo
SEM PA V REVIJI MLADINA NASEL SE EN CLANEK KI JE ZELO POUCEN. LEPO BRANJE IN NAJ VAM BO V POMOC
http://www.mladina.si/166021/cezoceanski-potniki-po-skoraj-trcenju/
