Sva starša dveh otrok. Starejša hči je stara 26 let, ne živi več z nami, ampak sama v drugem kraju in ima partnerja. Že na pogled se nekako “vidi” da je zelo vitka, iz pogovorov z njo pa se takoj zazna da se neprestano ukvarja s hrano, z obliko telesa, posebej trebuha, uporablja klistir in včasih odvajala, so dnevi ko ne je, ker jo boli želodec, menstruacije nima redne, odloča se da bi poiskala pomoč zaradi psihičnih problemov, glede motenj hranjenja pa ne vidi da bi bilo karkoli narobe, zaradi bolečin v trebuhu pač “pazi” kaj je, tako pravi ona in to je to.

Kot starša se zavedava da sva naredila tudi napake v osnosu do nje, in v vzgoji, pa tudi moj mož obiskuje že nekaj let psihiatra in se zdravi z antidepresivi (je zdravljen alkoholik -2 leti je pretirano pil)in da je gotovo tudi to vplivalo na njo.

Do hčere se trudiva bit razumevajoča, ne siliva v njo, saj je odrasla, kadar se obiščemo se prosto pogovarjamo, midva več poslušava kot govoriva.

Vprašanje za vas je: kaj lahko starši naredimo za svojo odraslo hčer v taki situaciji? Nekaj literature na to temo sva prebrala in poskušava se ravnati po tem da sva sočutna, da jo podpirava pri iskanju pomoči, da se ne “vmešavava” v njeno življenje, da pa včasih tudi poveva da naju skrbi in da sva ji na razpolago če bi kaj potrebovala.

Prosiva vas za nekaj vzpodbudnih besed.

Spoštovani,

pred sabo gotovo nimate lahke naloge. Vendar naj vam povem, da to kar trenutno počnete je prava smer. Že to, da ste pisali na ta forum kaže, da vam ni vseeno za hčerko. In prav je tako.

Velikokrat se zgodi, da je v ospredju pri bližnjih, ki se soočajo z motnjami hrnajenja svojih otrok občutek nemoči. Resnično velja, da hčerke ne morete prisiliti v zdravljenje in včasih se zdi, da nobena še tako lepa beseda ne pomaga. Vendar to ne drži. Je pa res, da je najtežje v tem procesu čakanja, da hčerka poišče pomoč, ravno čakanje samo.

To kar že počnete je ravno prav. Vzpodbudne besede, podpora in akr ste prebrali v literaturo. zavedam se, da se vam zdi to premalo in je za vas končna in edina rešitev ta, da hči poišče pomoč. In to jer avno tisto najtežje. Saj je odgovornost za zdravlejnje v celoti na njej – ona mora sprejeti to odločitev in dokler ne bov idela, da pomoč potrebuje je ne bo sprejela. Vendar pa pravite, da razmišlja, da bi si poiskala pomoč zaradi psihičnih težav. Veste to je dobor. Vzpodbujajte jo k temu in pustite besede kot so težave s hrano in MH ob strani. Kajti MH se poajvijo kot odraz drugih psihičnih težav s katerimi se oseba ne more soočiti. Sploh ni nujno, da gre prav k strokovnjaku za MH, da bi lahko začela življenje brez MH.

Torej, že to, da o tem razmišlja je dobro. Namesto, da se pogovarjate z njo o hrani, se pogovarjate o vsem drugem. Kadar bo začela govoriti o svojem videzu, hrani, teži jo ljubeče ustavite in ji recite, da ji tu ne morete pomagati, da si lahko pomaga le sama. Povejte ji, da se zavedeta, da ima resne težave, vendar ste nemočni. Lahko ji priznate, da ste pisali na forum, ker želite vedeti kako naj ukrepate, da ne boste naredili še več škode in da ji boste znali prisluhniti. Tako bo dobila sporočila, da ko smo v stiski in težavah je v tredu, da si poiščemo pomoč. Vendar poudarite, da ste pisali na forum zaradi sebe, ker se vi počutite nemočni in vi ne veste kako ravnati – da je bilo to za vas, ne zaradi nje. Hitro lahko dobi namreč občutek, da vam dela težave in da zaradi nje pišete drugam. Saj v bistvu ste, vendar gre v tej situaciji bolj za to, kako lahko vi z možem ravnate, da bo vama bolje v tej situaciji, ki se dogaja.
Vzpodbujajte jo torej k temu, da gre k nekomu na pogovor zaradis tvari, ki jih vidi ona – vedno se odprtejo različne stvari. To je začetek, potem pa ji pustite, da vam sama pove o teh srečanjih kolikor bo hotela – ne pritiskati nanjo. Ji pa lahko rečete, da ste tu za pogovor in pomoč, če si jo bo želela – lahko ji ponudite tudi, da bi jo spremili k osebi kamor bi šla na pogovor. In če ne ve kam iti, ji lahko ponudite, da skupaj poiščete možnosti – tu vam lahko tudi jaz pomagam.

Še prej pa bi vas napotila na pogovor h gospe Ani Ziherl, na Žensko svetovalnico v Ljubljano – 01/25-11-602 ali pišite na [email protected] -Tam deluje 1x mesečno skupina za svojce, kjer starši skupaj z drugimi starši in bližnjimi delijo svoje izkušnje in se učijo o sebi. V vsakem primeru pojdite na pogovor – da dobite odgovore na še neodgovorjena vprašanja. Osebno je veliko lažje in bolje.

Drugače pa vedite, da trenutno počnete vse kar je v vaši moči. Sproti se boste učili kaj je tisto kar deluje in kaj je tisto kar ne. Žal enega recepta ni. Vendar že vaše prizadevanje in prirpavljensot prisluhniti hčerki je dober rezultat. Kot tudi to, da veste kaj se z njo dogaja.

Kar vztrajajte. Vse dobro.

Lep pozdrav,

Tatjana Romih