Odnos in strokovnost osebja na Mb urgentni službi
Pred nekaj dnevi smo imeli smolo. Našemu otročku (predšolski malček) je doma spodrsnilo na stopnicah in je nerodno padel. Pristal je na robu kosa pohištva. Diretkno na prsnem košu. Na rebrih je imel dolgo odrgnino. Nisem bila zraven, ko je padel, zgodilo se je v drugi sobi, zato nisem mogla oceniti ali je samo podrsnil po vogalu ali je z vso težo pristal na prsnem košu. Jokal je grozno, kazal na boleče mesto in ni dovolil, da se ga kdo sploh tam dotakne. V nekaj minuta sem preverila, če je sposoben dihati, mu ukazala dvigniti roke in preverjala, če gre za zlom reber, takoj pograbila teleon in poklicala njegovega pediatra in po nasvetu zdravstvenega tehnika otroka odpeljala na urgenco.
Že na poti tja sem sklepala, da poškodha ni tako huda. Sicer smo jo takoj ohlajali z obkladki, ampak ni hudo zatekala, ni naraščala modrica, otrok je normalno dihal in je bil dokaj živahen.
Prišli smo na urgenco. Sprejemna sestra je najprej povprašala, če ima otrok težave pri dihanju. Potem so nas napotili v čakalnico. Ko smo prispeli, smo bili drugi v čakalnici. V naslednjih 15 minutah pa se je čakalnica napolnila. Z ljudmi na vozičkih, s povezanimi vrezninami in resnimi krvavitvami, prispela je ženska, ki je s povito glavo ležala na postelji, pa neka čisto senilna starka iz nekega doma ostarelih, z bog ve kakšnimi poškodbami. Vsi so šli na pregled pred nami. Meni se je to zdelo čisto normalno. Triaža pač deluje. Moj malček je v tem času postal malo zaspan, na sprejem smo čakali skoraj uro in mi je skoraj zaspal v naročju. Ko smo bili na vrsti, je sestra popolnoma prebledela, ko sem ga na pol spečega nesla v ambulanta. Takoj me je zaslišala, zakaj ga nosim in zakaj je zaspan, ko sem ji razložila, da je to zanj precej običajno ob tej uri, ji je vidno odleglo.
Pregledal ga je kirurg, takoj odredil rentgensko slikanje prsnega koša, izmerili so mu tlak, preverili njegovo zavest. Takoj po osnovnem pregledu je zdravnik omenil, da je pri tako majhnih otrocih nevarnost notranjih poškodb, četudi ni nobenega zloma.
Po nekaj minutah smo bili na rentgenskem slikanju. Počakali 10 minut, če so slika uspela in potem šli nazaj na urgenco, kjer je kirurg pregledal slike. Zlomov reber ni bilo, je pa vseeno takoj nato povedal, da je odredil še UZ, da se prepričajo, če ni kakšnih notranjih krvavitev v prsni ali trebušni votlini. Zato so nas sprejeli v bolnišnično oskrbo, otroka preoblekli v bolnišnično pidžamo (no, ta logika mi ni čisto jasna, ampak ok), ga z vozičkom odpeljali na nadaljne preiskave in mi dovolili, da sem bila ves čas zraven.
UZ pregled je trajal več kot pol ure, potrdili so , da ni nobene poškodbe notranjih organov, našli pa neko anomalijo, popolnoma nepovezano s trenutno poškodbo, ki je niso mogli pojasniti. Zdravnik mi je pojasnil, kaj je našel in pojasnil, da on ni kompetenten, da za otroka te starosti kompetentno ocenjuje, kaj naj bi ta anomalija pomenila. Na izvidu je zapisal, da svetuje posvet z določenim tipom specialistov in nadaljne preiskave.
Potem so otroka odpeljali še v čisto pravo bolniško sobo in mu odvzeli kri za končne preiskave. Ko je začel hudo jokati, so mi ga prinesli na hodnik, kjer sem ga lahko tolažila in smo skupaj čakali na izvide. Meni so se zdeli ti krvni testi že pretiravanje (njim očitno ne), saj sta že dve metodi potrdili, da gre za bolj površinsko poškodbo brez resnih posledic. Ko so prispeli še izvidi krvnih testov, je otroka še enkrat pregledal specialist internist in ga kljub vsem ok izvidom zelo obotaljajoče odpustil v domačo oskrbo. Seveda smo dobili še natančna navodila, kako ravnati, če bi se pojavile KAKRŠNE koli zapoznele reakcije te nesreče.
Kaj sploh hočem povedati. Otrok je imel poškodbo, ki se je meni kot mami, ki ga najbolje od vseh na svetu pozna, po nekaj urah zdela manjša in nepomemba. Kljub navidezni nepomembnosti so je na urgenci obravnali izredno resno, opravili vse mogoče preiskave in še, ko je vse kazalo, da je otrok ok, so ga komajda odpustili v domačo oskrbo brez vsaj prekonočne kontrole. UZ preiskava je bila opravljena veliko bolj temeljito od tega, kar je pisalo na napotnici in je odkrila neko posebej specifično, z nesrečo povsem nepovezano, nepravilnost. Zdravnik je čisto odkrito priznal, da ni usposobljen, da komentira, zakaj je do te nepravilnosti prišlo in priporočil kar nekaj nadaljnih pregledov, da se ugotovi, kakšne naj bi bile posledice in vzroki te nepravilnosti.
Ne vem, če so v Mb urgenci vedno tako strokovni. Do sedaj sem bila tam štirikrat. Enkraj je imel moj otrok vnetje slepiča, enkrat je očetu počila želodčna stena, enkrat sem jaz imela tako hudo angino, da sem skoraj nehala dihati, enkrat je imel triletni sinek zelo hudo vnetje luleka. Nikoli se mi ni zgodilo, da ne bi zdravniki ukrepali strokovno in urgentno, posledice pa bi lahko v vseh teh primerih hudo resne in bi lahko celo kdo umrl. Vedno smo prejeli takojšno bolnišnično oskrbo ali primerna zdravila.
Ob vsem tem sran….., ki ga zadnja leta poslušamo od medijev, o nekih grozljvih zgodbah, kako ljudje ne prejmejo pravilne oskrbe, se mi zdi, da je najpomembneje dvoje. Da zdravnikom jasno poveš, v čem je težava in da se ne daš kar odpraviti, ampak zahtevaš zdravnikovo mnenje.
Če bom nekega dne imela kakšno resno nesrečo, če bo moje življenje ogroženo ali življenje mojih ljubih, potem bom z mirno vestjo zaupala strokovnosti zdravnikov na Mb urgenci. Vem, da lahko naletim na zdravnika, ki ne bo vedel, kaj storiti, ki bo naredil kakšno napako, ampak v glavnem se bom tam počutila varno.
