Ne vem kaj bi??

Pozdravljeni…

Nerad takole tarnam po forumu, pa vendar… Nisem zadovoljen sam sabo, z življenjem, zaposlitvijo, ki jo imam,
ne znajdem se v tem “norem” svetu. Čisto sem izgubljen in ne vem kaj bi naprej.
Največji problem je zaposlitev. Delam kar težko fizično delo (naložim ročno 5t na dan) kot komisionar v 3 izmenah, 6 dni (pa tudi 7 dni na teden so zahtevali), na mesec imam cca 40 nadur, ki jih ne plačujejo, plača minimalna… Nočna, 6 dni na teden in podalješevanja me ubijajo ter nasramnost šefov, če nočem podaljšat in mi jemljejo veselje do življenja. Psihično in fizično sem sesut. Edino kar mi je všeč je samostojno delo.

Zdaj kmalu mi bo pogodba potekla, pa ne vem kaj naj naredim. Naj podaljšam ali ne? Če bom se bo nadaljevalo vse zgoraj napisano…
Živim pa pri starših in se bojim kako bi reagirali, če ne bi podaljšal pogodbe. Sploh oče je od hudiča, ko se “razpizdi” in ga nič ne ustavi (saj drugače je vredu). In zaradi tega sem imel tudi probleme v preteklosti, ko sem bil brez zaposlitve se je drl na mene in me zaničeval. No bojim se kakega večjega prepira…Pa to delo so mi “uredili” za zavodu in so me nekako prisilili to delat. Zavedam pa se tudi da smo globoko v krizi in da je težko dobiti kakršnokoli delo.

Problem je ker ne vem kaj sem oz. kam v kater predalček spadam. In to predalčkanje ljudi me zelo bega. Najbolj mi je bilo všeč v OŠ, kjer se še nismo tako delili, tako predalčkali kot zdaj.
Kaj sem fizični delavec ali umski delavec? Ja zdele sem taprav fizikalc – delam z Bosanci, Makedonci, kar hočeš… Drugače pa sem po izobrazbi ekonomski tehnik.

Problem pri meni je da nisem tako komunikativen, tako družaben kot drugi. Sem bolj sramežljiv, ne znam dobro reagirati z ljudmi. Nekateri na delu radi hodijo zaradi drugih da lahko čvekajo. Ne prenesem oz. bolje sovražim avtoriteto oz. šefe.

Na obup mi gre primerjav z vrstniki, ki so me prehiteli za več svetlobnih let. Že imajo partnerje, otroke, hišo velike avte, jst pa še svojega avta ne. Najbolj na jetre mi pa gre, da se je eden preselil ravno ob našo hišo in moram gledat njihovo afnarijo in važištvo vsak dan. Od takrat ko so se preselil k nam sploh poleti ne grem iz hiše, samo da jih ne vidim..jih pa slišim, ker so glasni ko hudič..

Že dalj časa resno razmišljam, da bi se kupil kamp prikolico in si jo postavil na vikendu, pa bi imel svoj mir pa me ne bi noben motil. Saj oče je rekel, da si jo lahko postavim. Pa še sončne celice bi si dal gor, da bi imel elektriko. Voda pa tako je.

Najbolj me žre to ker ne vem kaj sem oz. kakšen poklic bi delal=? To si vsak dan zastavljam. Da bi me veselilo. Kaj me je recimo v šoli najbolj zanimalo – kater predmet? Zgodovina in geografija. Zgodovino sem imel tudi na maturi.Ekonomija me ni ne vem kako zanimala, pa matematika mi nasplošno ni nikoli šla. Jeziki so mi šli bolje kot matematika.

Razmišljam, da bi se šel izobraževat, nekaj v zvezi z računalništvom, kar me tudi zanima. Mogoče oblikovanje in postavljanje internetnih strani. Nekaj hmtl in css že znam. Ne vem koliko je kaj potreb za takšna dela. Kolikor si predstavljam je to delo bolj samostojno.

Ali pa bi se poklicno okvarjal kot čebelar. Imam opravljen tečaj za čebelarja, doma imamo čebelarstvo. Nekaj osnovnega čebelarskega znanja imam, samo tukaj sem odvisem od očeta in od njegove dobre volje…Mi pa bi bilo všeč, če bi bil samostojen in ne bi imel nobenega nad sabo – avtoritete. Sam oče pravi, da od tega ne moreš živet…

Oh, men se že meša od vsega razmišljanja in odločanja. Moram se čimprej odločiti:
1. se moram odločiti kaj s sedanjo službo
2. če bom šel od doma
3. kaj bi počel v prihodnje, da bi me veselilo in bi mi odgovarjalo – računalništvo, čebelarstvo ali kaj druga

Ta negotovost me uničuje – ko se težko odločim in vem, da bo to povleklo posledice.
Vsak dan razmišljam te zadeve in ne pridem do zaključka

Kakšnega vašega osebnega mnenja, ideje ali opisa kako se znajdete v življenje bi bil zelo vesel.

Lep pozdrav.

Izgubljen.

Dragi fant

Prebrala sem tvoje pisanje in ti odgovarjam kot mami dveh fantov 20-letniki.Vidim ,da si izredno nesamozavesten,kar pa je po moje izraz razmer doma.Daj loči se že 1x od staršev ,pa ne pojdi tja kjer ti oče vkazuje.,izberi svojo pot.Ja delo je danes težko,eni za malo denarja ,drugi za nenormalne vsote zaslužka.Govoriš o delu doma…ker ga opravljam naj ti povem da je res mir,si sam svoj šef samo če pa zboliš pa ni bolniške,le kdo te bo nadomestil,delal namesto tebe.Če hočeš na dopust moraš dobiti nadomestnega delavca,sploh če bi imel čebele.

Začni si iskati drugo službo,lahko se izobraziš v smeri računalništvo.Sramežljiv in nekomunikativen si po moje zaradi očeta-tam se navadiš bit tiho da si njemu všeč,kako te more lasten oče zaničevat?a tvoja mami pa kar pusti očetu da vpije in nori?pri nas ob brezveznem vpitju znorim jaz,ja moški so velikokrat brezživcev in takrat moramo mamice malo priskočit vmes.Seveda se otrok ne brani če ga res polomijo,tako je moje načelo.
V postu pišeš samo oče,moj oče….kje je mami in drugi,si res tko pod vplivom….in kje je dekle…najdi si jo in zaživi z njo…saj ni treba takoj družine imet.

Glede materialnih dobrin sva si pa ista,dobro da živim bolj na samem in ne gledam kaj vse imajo…hiše.avte…..aja so pa taki navzven bajno bogati za njimi pa stojijo olala krediti da te glava peče.

Javi se še,pa srečno.

Jaz ti pišem kot osemnajstletnik, ki živi sam. Od staršev sem šel pred petimi mesci. Gospa je zelo dobro napisala, da pojdi stran od staršev, saj si verjetno starejši od mene in imaš zaposlitev. Potem boš postal bolj samozavesten, odločen, saj te bodo v to prisilile razmere. Priporočam ti da podaljšaš pogodbo, vmes najdeš novo zaposlitev in to preprosto pustiš. V glavnem pejt žvet za sebe, da ne boš več očijev sinček.

Ojla Izgubljeni,

toliko napisanega, toliko žalosti je začutiti v tem napisanem, da sem se odločla, da ti nekaj napišem. Nekaj ti lahko svetujem: vsaka rešitev se skriva v tebi, ni je zunaj tebe, ne more ti je dati nihče, z nobenim nasvetom, z nobenim sočustvovanjem, sami se mormo izboriti za svoje mesto pod soncem.
Vsak ima neko svojo trnovo pot, čeprav izgleda, da je enim res postlano z rožicami, sploh bogatašem, ampak ne smeš pozabiti, da je sreča v nas samih, ne zunaj nas. Tudi sama sem že toliko stara, da bi že naj imela svašta, pa enostavno se ne da priti do nečesa, da bi se lahko ustalila. Na eni strani starši izkoriščajo, po drugi strani pa tarnajo zakaj še nič nimam…ne veš ali bi še sploh živel, ali bi kar crknil, saj je tako prez neke perspektive zelo težko živeti, pa pač vstrajaš, mlad si še, upaš.
Probaj pametno misliti o sebi, o svoji prihodnosti, ne kregaj se s starim, škoda energije, nase glej, da čimprej prideš do nekih rešitev. V vsakdanjem življenju pa probaj gledati čimbolj pozitivno…ne glede na to kolko imaš materialnega, vedi, da je največjo bogastvo tiste notranje, tega ti ne more nikdar nihče vzeti…

Lepo bodi,
pa*pa

Izgubljeni, malo se boš moral postaviti zase, pred šefom in pred očetom. Oni s teboj tako ravnajo zato, ker želijo da odrasteš, namreč to je del moške inicacije – ko jih boš odstranil iz svoje grbe, te bodo pa začeli spoštovati. To ne pomeni, da pustiš službo in se odseliš od očeta, to bi bilo samo bežanje pred odraslostjo. Šefu moraš povedati, da nadure so plačljive, dela se po zakonu in denar za tvoje delo ti pripada, in da boš naredil vse kar je v tvoji moči, pravno in zakonsko, da se nepravilnosti odstranijo. Očetu pa boš dal vedeti, da tvoje življenje je tvoje in če ti ga paše zapraviti na čebelah, je to tvoja stvar ne njegova. On te ne rabi sponzorirati, ampak tudi soliti pameti ti ne sme. Dokler se ne boš postavil zase, te bodo imeli za slabiča, in imeli bodo prav.