hy..
pišem vam, ker ne morem več naprej, bulimija mi je dobesedno izpila use moči in ostajam obupana in nemočna….ne znam in ne morem več, ne vem kje se lotiti reševat zadevo in na kakšen način…počutim se osemljeno in brez bližine, nikogar nimam..bulimija mi je pobrala usee (najbol pogrešam prijatelje)- in je najbolj temna točka v mojem življenju katere se ne morem rešiti in tudi ne vidim več rešitve.
vsak nasvet bi mi prišel prav…zato prosim use, ki ste imele ali imate še MH, da mi napišete kaj več o tem kako ste se zadeve lotili vi.
hvala

Pozdravljena,

iz tvojihega mejla kar veje želja po izboljšanju situacije in to je dobro. Mogoče si trenutno najbolj na tleh, vendar je to dobro v tem, da si se začela spraševati kaj potrebuješ, kaj pogrešaš, česa več ni v tvojem življenju in hrepeniš po tem. Dobro je, ker se sprašuješ kako priti ven iz tega. Nekdo je dejal, da če še vedno ni v redu vse in se še ne počutite dobro, potem še ni konec. Tvoja pot se je tu šele začela. In sicer pot navzgor in nazaj k sebi. Sama verjamem, da težko vidiš rešitev iz te poti. Verjemi mi, da tudi jaz, ko sem se srečala s svojimi težavami in si jih odkrito priznala nisem videla sama poti ven. Poiskala sem pomoč. In lahko si čestitaš, da si naredila ta korak ti. To ni lahko, potreben je pogum, da si priznamo, da ne zmoremo sami. In ti si to zmogla. POmoč ti lahko nudijo različne skupine za samopomoč, individualni pogovori pri svetovalcu ali terapevtu. Vprašanje je kaj potrebuješ ti. Namreč več organizacij se s tem ukvarja. Bi si želela 1 h 1x na teden pri terapevtu ali v skupini za samopomoč? Razlika je v tem, da v skupini lahko vidiš kako se drugi spopadajo s tem, res pa je, da imaš pri terapevtu čas le zase.
Vprašanje je, če si želiš pomagati na takšen način. Meni osebno je terapija zelo pomagala. Vendar so skupine enako kakovostne.

Pri MH gre za to, da postane hrana središče tvojega vesolja – ponavadi zato, ker je to nekaj kar je na začetku le tvoje, nihče ti tega ne more odvzeti in to je nekaj o čemer – vsaj na začetku – odločaš ti – ker potem vajeti tako prevzame hrana. Gre za to, da psotane ospredje težav. Namesto težav z lastnimi čustvi, doživljanjem svtari in z ljudmi, se soočaš s hrano – ker te ne more prizadeti nazaj, čeprav te na koncu na nek način prizadene. To lahko rešuješ le ob primerni podpori. In terapevt ali svetovalec ti lahko pokažejo poti, smernice, ki jih sami ne vidimo, ker smo pregloboko v problemu.

Življenje je lepo, če ga živiš, pravi pesem. Ti ga sedaj z bulimijo ne in to si sama res dobro opisala, ko si napisala kaj vse pogrešaš. Vendar to lahko dobiš nazaj. Največ kar ti lahko svetujem glede rešitve težav s katerimi se soočaš, je da si poišči pomoč pri eni izmed omenjenih oblik. Lahko ti tudi ajz dam kakšen naslov, če želiš. Kaj praviš?

Vse dobro,

Tatjana

hy.
res je kakor ste napisali da hrepenim po vsem kar sem izgubila in tudi na tleh sem popolnoma, enostavno sem postala kot nekakšna smet, ki ne ve kaj bi sama sabo. Moje življenje je že kar nekaj let skorajda enolično in sedaj nimam pred seboj nič drugega kot le željo po tem, da se zjutraj ne zbudim več.
Vem da najedam z pesimiznom, vendar to je resnica za katero mi nihče ne verjame.
Trenutno sem zmedena in ne wem kaj naj napišem…
sama sem bila že pri psihiatru, ampak kar nekaj let nazaj, takrat pa sem bila sama zelo nezainteresirana za karkoli in tako je use propadlo, sedaj se bojim ponovnega razočaranja. Žal mi je zaradi družine, trpijo zelo trpijo z menoj …vsi smo na tleh.
Ponoči pogosto sanjam odlomke iz preteklega življenja ko sem bil srečna in polna veselja, in radosti obdana z mojimi najljubšimi prijatelji,zjutraj se zbujam v solzah, ker v sanjah nevede jočem in to me zjutraj še bolj potre,včasih si želim samo še spati in sanjati…

Verjamem da je življenje lepo in le še tisto malo upanja me drži da ne storim nekaj hudega.

Lahko mi posredujete katerega od naslovov, upam da se opogumim, ker željo imam.
Drugače sem iz okolice Logatca.
Hvala vam

Draga Lola,

veš tvoj “pesimizem” je le del tega, da trenutno sama ne vidiš več izhoda ven in verjamem, da se ti zdi, da ga ni. Zato je prav, da si se odločila, da si rečeš dovolj, potrebujem pomoč. Sami res težko pridemo ven iz stiske, kadar smo čisto na tleh. Saj zato pa je toliko ljudi na svetu veš, da si med seboj pomagamo. Nihče nima vseh znanj, vsak pomaga z nečim nekomu. Tudi ti si že in še boš. Veš kot pravijo, tudi kirurg ne more sebe samega operirati ali svojega bližnjega, če si še tako želi – je preveč osebno vpelten. In ti si trenutno pregloboko v tej stiski, da bi si lahko pomagala sama.
Verjamem tudi, da ti je težko živeti. Sklepam, da si že razmišljala tudi o tem, da bi bilo bolje, če bi umrla in te ne bi bilo. Sem prav razumela to kar si napisala okoli tega? Tudi sama sem že pomsilila na to, vendar je vredno posikati pomoč. Resnično se te msili potem umaknejo. Iz tvojih vrstic vidim, da si tudi ti ne želiš umreti. Ko ej bolečina kot tvoja, ki jo čutiš tako močna, res težko najdemo razloge za življenje. Je pa res, da so, samo za nas, so za našimi oblaki. Včasih potrebujemo koga, da to črnino razpiha, da nas potegne iz megle ven. In ti se resnično trudiš priti ven iz te megle.
Veš nikoli ne moreš vedeti kdaj bo kaj uspelo. Vendar že to, da si želiš je včasih dovolj, da zmoreš te korake. Tvoj obisk pri psihiatru pred leti, ne jemlji kot neuspeh. Ker to ni. Mogoče takrat nisi bila zares odločena ali pa se ti je zdelo, da boš zmogla sama. Kakorkoli nič ti ne bo pomagalo, če se obtožuješ zaradi tega. Nič prej se ne bi vse skupaj rešilo. Vse ima svoj čas veš. In vsi ljudje delamo napake. Tudi jaz. Jih pa lahko popraviš.

Torej, Logatec je kar dosti blizu Ljubljane. Predlagam ti, da obiščeš ali vsaj pokličeš najprej Žensko svetovalnico, ga. Ano Ziherl, na telefon 01/25-11-602. V priemru, da je ne dobiš lahko pokličeš tudi na KOMZ – klinični oddelek za mentalno zdravje, na Zaloški cesti – poišči številko na internetu prosim. Gospa Karin Sernec dela na tem področju tam.
Komz ima dober program, več združenih terapij. Predlagam, da najprej poskusiš eno ali drugo od omenjenih organizacij. Več o njih najdeš na internetu. Če bi še vedno potrebovala kašno informacijo ali koga, ki bi ti prisluhnil, pa kar piši. Z veseljem ti bomo.

Vse dobro ti želim.

Tatjana