Za začetek bom pustila osnovne podatke: sem dekle – sicer razvidno iz osebne glagolske oblike, ampak dobro – in sem stara 17 let. Imam ortoreksijo, imela pa sem tudi že temačne trenutke anoreksije, ki sem jih, vsaj tako menim, že zaključila.

Problem je, da mi mama ne verjame, da jem. Če ji rečem, da ni potrebno kuhati kosila zame, ker bom jedla kosilo v šoli, mi vedno odvrne: ”tako ali tako ne boš jedla v šoli” ali nekaj v tem stilu in nato mi doma skuha kosilo, ki ga moram pojesti. Pa tudi če gremo na kakšne izlete, mi ne verjame, da sem kaj pojedla in ko ji skozi dopovedujem da sem, ampak mi ne verjame. To me zelo prizadane, saj večinoma jem zato, ker sem ji pač obljubila da bom jedla in ne zaradi sebe. (ja vem, da me ne more videti, ampak preprosto ne morem prelomiti obljube) Nikoli ji nisem lagala, ampak ona mi še vedno ne verjame. Res pa je, da sem tu pa tam rekla (ne obljubila!), da bom jedla, ampak potem nisem, vendar sem ji to vedno povedala in razložila, da pač nisem bila lačna (ker res nisem bila). Včasih me njeno nezaupanje pripelje tako daleč, da si zvečer nabašem kalorične stvari (kekse, kornfleks) in se namestim nekje blizu nje in jem, tako da vidi, da jem. Jem seveda na silo, ponoči pa telovadim (da pokurim vsaj deloma to kaj sem pojedla) in pogosto se zgodi da mojo telovadbo spremlja tudi jok. Trenutki, ko obžalujem, da sem sploh kaj pojedla, sprašujem se zakaj mi mama to počne (da mi ne verjame) in ali je sploh vredno da se še trudim pri njej, ipd.

V času kosila oz., ko me vpraša kaj naj danes skuha, ji povem svoje želje, (npr. to pa to brez olja ali to pa to ne bom, itd) jih ne spoštuje in mi odvrne, naj si ne zmišljujem nekih fint in normalno jem. (Potem sicer skoraj vedno skuha kaj bi jaz hotela). Ne razume, da npr. krompirja ne jem, zato ker mi ni dober, ne zaradi kalorij (ko jih niti nima toliko v primerjavi z rižem ali testeninami). Ponudila sem se že, da bom si sama kuhala, če bi ji tako bilo bolje, ampak me je kar ignorirala. Pa tudi ne zaupam ji več povsem, da spoštuje moje želje in kuha stvari brez olja itd. (ko je moja bližnja prijateljica imela anoreksijo ji je njena mama skrivaj k hrani dodajala maslo, da se je zredila in njena mama je to povedala moji mami, ona pa kasneje meni, mogoče ji zato ne zaupam, ker menim da dela isto kot prijateljičina mama), problem nastane še večji, ko pomislim: ”kaj pa če res kuha tako kot jaz želim, jaz pa ji ne zaupam?” in potem se počutim grozno, kako sem lahko takšna, da ne zaupam lastni materi, ampak ne morem se znebiti tega občutka dvoma, čeprav se ga še kako zelo želim.

Naslednji problem so še ostali člani družine. Na začetku me je samo mama spraševala kaj/kdaj jem in začela z dvomi, nato je ”okužila” še očeta in babico (z dedkom ni problema, saj stvari hitro pozablja) in sedaj ko mi babica pripravi npr. zelje čutim, da je vmešan krompir-pire in ko s prsti ”podrgnem” po zelju čutim da je mastno, zato si ga operem z vodo, in spet gre mami moje početje v nos in spet začne s tem kakšne finte imam, ampak ne razume, da mi takšna hrana ne ustreza. Včasih mislim, da je samo ljubosumna ker sama lahko držim takšen režim prehranjevanja, ona pa ne (čeprav si obupno želi shujšati, ker je nezadovoljna s svojim videzom).

Mamo imam neizmerno rada, zelo dobro se razumem z njo, le v teh trenutkih ko se prepirava okoli hrane bi najraje pustila vse za samo in šla nekam na samo umreti. Saj vem da njo samo skrbi zame, ampak to še ne pomeni, da mi ne bi mogla zaupati. Da dvomim v to da spoštuje moje želje pri kuhanju še ji nisem povedala, ker je nočem prizadeti, zato raje pojem kar je pač pripravila in potem več telovadim (za vsak slučaj). Babica pa še za zdaj ne ve, kar se dogaja z njenimi jedmi (ampak tudi če bi zvedela da ”perem” njeno zelje ne bi imela nič proti, saj bi ga še naprej isto kuhala, ker ne kuha samo zame ampak tudi za dedka in sebe).
Prej sem omenila še očeta, z njim ni velikih problemov, le včasih ko me vpraša kaj bom jedla za kosilo ali pa če bom jedla npr. pico in odvrnem da ne, začne zavijati z očmi in nekako ”obupa” nad mano in počaka da povem svoje želje.

Okej, zdaj pa spet nazaj k mami (prav tečna sem že s tem, vem ja :D). Sama menim, da razlog za njeno nezaupanje nisem samo jaz, ampak mame ostalih mojih prijateljic. Ko pridema na obisk k eni, mi vedno govorijo kako nič ne jem, in mojo mamo sprašujejo zakaj mi dovoli da hujšam in prav to bi znalo bit najbolj kritično, zato ker ni moja mama kriva da jaz hujšam (oz. pazim na prehrano, ne hujšam tako intenzivno da bi imela cilj zgubiti kg) oz. ona me ne more ustaviti/spremeniti ampak butasti ljudje očitno tega ne vedo (ker so njihovi otroci takoooooo popolni in normalno jedo.. seveda potem ne morejo vedeti kako stvari gredo) in govorijo takšne stvari in se sploh ne zavedajo kako vplivajo na človeka.
Naslednji vpliv so tudi sorodniki, ki so opazili da sem shujšala (15 kg, ker sem bila debela) in vedno me vsi pohvalijo, ampak takoj ko zvedo kako pazim pri prehrani se zgražajo in spet ”napadejo” mojo mamo.
Tudi razredničarka (in soseda + bežna družinska prijateljica) je opazila mojo spremembo in jo omenila mami – torej še en dodaten pritisk nanjo. Da ne bo pomote, spoštujem in imam rada razredničarko, ampak ne maram da o meni (no, o mojem izgledu) razpravlja z mojo mamo. Verjetno mora potem mama vsa ta pritisk, ki ga prejema, prenesti name. Ne vem, zakaj ljudje ne morejo preprosto ”napadati” mene (za božjo voljo, saj nisem 4 leta stara, vem kaj govorijo) jih bom že nekako prenesla (dober primer je v šoli – sošolke me skozi napadajo – kot šalo – da nič ne jem, ampak mene niti malo ne briga kaj si ona mislijo, saj mi nič globljega ne pomenijo), saj mi je vseeno za njihovo mnenje, itak so samo ljubosumni pomoje, zakaj morajo napadati mamo? To, da mora ona to prenašati zaradi mene, me še bolj boli in muči.

Z mamo sva se že pogovorili oz. skušali pogovoriti o vsem tem, ampak nisva prišla do nobenega zaključka, še vedno dvomi. Nekaj časa sem jo še prepričevala, da vedno povem po resnici, nato pa sem obupala in sedaj rečem, da mi je vseeno kaj si misli, da je itak vseeno že. Ravno včeraj sva spet imeli prepir in sem ji rekla: oprosti, da nisem takšna kot bi si ti želela da sem” S tem ko sem prizadela njo sem tudi sebe, ampak to zdaj ni pomembno. Odvrnila je, da je že prestara za take finte in da naj neham s takimi besedami. Hotela sem se nekako opravičit, pojasnit zakaj sem to rekla ampak nisem več zmogla. Preprosto nisem mogla odpreti ust. Včasih sva se prepirali tudi po več minut, zdaj pa sem že tako izmučena, da kar opustim, da ona ”zmaga”. Aja, da še omenim -> ok. 5 min po prepiru je vse normalno, kot da se ne bi nič zgodilo in že se smejeva itd. Upam samo, da ona resnično pozabi na vse in ne razmišlja o tem še cel dan, tako kot jaz.

Uh, zdaj pa sem resnično ogromno napisala. Opravičujem se tudi za vse vmesne oklepaje in nepovezano pisanje in na splošno težko razumljiv tekst, upam da se boste znašli, ampak nekak sem morala napisati vse, kar mi je ležalo na duši, čeprav je še več stvari, ampak o tem bom mogoče kasneje =)
Hvala za ste me poslušali (oz. brali) in upam da boste tudi zame našli kakšen nasvet.

Pozdravljena,

vse kar si napisala, opisala, v zvezi z vsemi – mamo, očetom, drugimi družinskimi člani, razredničarko, prijateljicami – kaže na to, kar si napisala tudi sama, da imaš ortoreksijo. Ortoreksija je ena izmed oblik motenj hranjenja. Torej to pomeni, da gre za težave s prehranjevanjem. Dejstvo je, da ne ješ pravilno in to opažajo vsi okoli tebe. Razumljivo je, da je to zate pritisk, ker dejasnko je. Vsi se s teboj pogovarjajo le še okoli hrane. Tebi se cel svet vrti okoli hrane, kar je tipičen problem motenj hranjenja. Iz tvojega pisanja sem razumela, da ti veliko pomeni tvoj odnos z mamo. Zdi se mi, da ti je ona še med vsemi najpomembnejša. Sem razumela prav? Kako pa se razen hrane razumeta z mami – se lahko pogovarjaš z njo o drugih stvareh, ji poveš o čem razmišljaš, kaj počneš, če si žalostna, vesela,…. Vmes si napisala, da bi si želela le to, da te sprejme takšno kot si. Kaj to pomeni zate – s tem mislim izven odnosa s hrano.?

Verjamem,da ti je težko, ko se vsi vrtijo okoli tebe in ti “težijo” zaradi hrane. Če si iskrena do sebe – sama si napisala, da veliko razmišljaš o hrani – tudi iz tega mejla je to razvidno, shujšala si 15 kg, pa še nisi zadovoljna, paziš kaj ješ – da ne bo premastno, preveč kalorično ipd., idr. Kako vidiš sebe, svoje telo? Se lahko sprejmeš, če ti teža zaniha za nekaj gramov ali za 1kg gor?

Čeprav tega ne želiš slišati, vendar to kar opisuješ je resen problem. Vsi, ki ti to govorijo to vidijo. dejstvo je, da ti ne boš nič spremenila dokler se ti ne boš odločila, da boš poiskala pomoč in s tem prenehala. Vendar ne boš nikoli zadovoljna s sabo dokler se ti bo življenje vrtelo okoli hrane. Sprejeti sebe, pomeni sprejeti se v celoti – tudi s pomankljivostmi.. Zaenkrat ti kg krojijo življenje in to je resen problem. Življenje niso kg, so ljudje, dogodki, težki in prijetni trenutki. Včasih se zgodi kaj s čimer se ne moremo soočiti in poiščemo izhod na različne načine. Lahko tudi s pomočjo hrane – na način kot ga opisuješ ti. pri tebi je problem prešel iz anoreksije v ortoreksijo – stvar je v bistvu ista. Ni velikih razlik. Se spomniš mogoče kdaj se je tebi zazdelo, da bi nekaj morala spremeniti – kakšen dogodek ali karkoli kar se spomniš?

Malo razmisli o teh vprašanjih.

Veš kadar imamo nekoga radi, se za njega borimo, tudi, če to osebi ni všeč ali si tega ne želi. In jaz verjamem, da se vsi ki si jih naštela borijo zate, ker jim ni vseeno kako se uničuješ. Dolgoročno lahko takšna prehrana pusti posledice – npr. izguba mesntruacije, slabokrvnost, izpadanje las, poraščenost po telesu, slabi zobje, krhke kosti, težave z zansoitvijo -in še mnogo več. Stvar je torej resna. In tega se oni zavedajo. Kaj pa ti?

Lep pozdrav,

Tatjana

Iz tvojega pisanja sem razumela, da ti veliko pomeni tvoj odnos z mamo. Zdi se mi, da ti je ona še med vsemi najpomembnejša. Sem razumela prav?

Točno tako 😉

Kako pa se razen hrane razumeta z mami – se lahko pogovarjaš z njo o drugih stvareh, ji poveš o čem razmišljaš, kaj počneš, če si žalostna, vesela,…. Vmes si napisala, da bi si želela le to, da te sprejme takšno kot si. Kaj to pomeni zate – s tem mislim izven odnosa s hrano.?

Lahko ji povem vse, sprejema me tudi takšno kot sem, res je da včasih malo pojamra, zakaj nič ne hodim ven v družbo ob vikendih, ali pa če pokomentiram kakšno manekenko glede postave da mi je všeč, tudi nad tem se zgraža; glede ostalih stvari pa ni problemov.

Kako vidiš sebe, svoje telo? Se lahko sprejmeš, če ti teža zaniha za nekaj gramov ali za 1kg gor?

Kako vidim sebe je ponavadi čisto odvisno od dneva in počutja. Včasih se vidim takšno kot sem in si mislim: ah pa saj dobro izgledam,” včasih pa se mi zdi da se nisem nič spremenila od takrat ko sem imela tistih 15 kg več. Dejavniki, ki vplivajo na to kako se vidim je predvsem stres (v šoli, sedaj ne več toliko, ker so počitnice), ali pa ko vidim vse tiste suhcene najstnice, ki še imajo otroško postavo (katero si sama želim, ker sem bila celo otroštvo predebela in nikoli nisem izkusila kako je če si suhcen otrok in bi sedaj rada še ”nadomestila” tiste dni, preden se dokončno razvijem).
Kar se tiče kg, včasih sem takoj zapadla v depresijo če je teža šla navzgor, sedaj pa se raje umirim in si grem raje merit obsege, saj so kg lahko zavajujoči, glede na to da pridobivam mišično maso, ker veliko telovadim.

Se spomniš mogoče kdaj se je tebi zazdelo, da bi nekaj morala spremeniti – kakšen dogodek ali karkoli kar se spomniš?

Vse skupaj se je začelo s tem, da sem bila predebela in mi je zdravnica svetovala, da izgubim nekaj kg, zato sem se začela zdravo prehranjevat + gibat. Izgubila sem nekaj kg, tudi zrasla za par cm, vsi so me hvalili, nato pa se je teža ustavila, jaz pa sem hotela še dlje, ker se mi je zdelo, da je vse možno, če se potrudiš. Takrat sem zapadla v ano.”Opustila” sem jo ko sem ugotovila, da so mi ocene v šoli padle in se bom morala zbrat, če bi rada bila odlična. takrat sem probala malce več pojest, da vidim če se bom lažje učila in delovalo je, zato sem spet začela samo z zdravim prehranjevanjem (celo oreščke sem jedla, ker bi naj pozitivno delovali na spomin in na splošno možgane)

Stvar je torej resna. In tega se oni zavedajo. Kaj pa ti?

Se zavedam vsega, ampak trenutno se mi še to ne zdi problem, saj še imam normalno težo, pa tudi če bi izgubila 3-4 kg bi imela normalno, zato se mi ne zdi pravično, da paniko vzganjajo okoli mene, medtem ko pa imajo nekatere pri 175 cm in več, samo 45-47 kg in jim noben ne teži, prav tako nimajo nobenih zdravstvenih rpoblemov (ali pa so se zlagale glede tega).
Za zdravje pa se trudim, da bi ga ohranila, čeprav me stvari kot npr. problem z zanositvijo ne motijo, ker tako ali tako nočem otrok (čeprav vem, da bo čez par let verjetno drugače ampake zdaj pač tako razmišljam in se mogoče preveč zanašam na to, da mi moje mišljenje ostalo skozi enako)

Vidiš, sama sebi si dala odgovor. Dokler ti svojega vedenja do sebe in svojega telesa ne boš videla kot nekaj kar ti škoduje, ne boš naredila ničesar, da bi to spremenila. V bistvu je pri vsakem izmed nas, ko se soočamo s težavami ista stvar – če se je ne odločimo rešiti mi sami, je nihče namesto nas ne more rešiti.
Verjamem, da se še ne vidiš kot nekdo ki bi si žele pomoči, da bi to spremenila. Če pa se boš tako odločila, lahko pišeš tudi na forum in ti posredujem informacije o oblikah pomoči.

Drugače pa je splošno znano, da si ženske želimo biti kot so tiste manekenke v revijah. Če kaj spremljaš razne pšrograme lahko vidiš, da priznavajo modne revije vedno bolj, da je večina slik lažnih, da namesto pravih manekenk, dejansko slikajo najstnice, in to seveda suhe, poleg tega slike retuširajo – pomeni, da izbrišejo vse kar naj ne bi bilo”v redu” – celulit, povešenost gub, prsi, podočnjake, starost kože – dejansko redko vidimo resnično žensko v revijah. Nobena med nami ne more imeti telesa najstnice 20 let kasneje, pravzaprav že 6 let kasneje. Telo sem sšpreminja in tega ne moremo ustaviti. Seveda to poskuša marsikatera ženska kot moški na različne načine – vendar so polsedice prej kot slej tu. To ti pravim zato, da ti razbijem iluzijo, da so ženske v revijah popolne. To ne obstaja. In ravno v tem je čar. Raznolikost je super in tudi v telesih – saj nasprotnemu spolu in to obema – tako moškim kot ženskam so všeč različni tipi deklet – in vsekakor ne le dekleta, ki imajo pač to srečo v življenju, da so ponravai bolj suhe in ne rabijo zato delati, telovaditi s telesom non stop.

Verjamem tudi, da si ti prepričana, da bi bila tvoja teža normalna, če bi še malo dala dol. Vendar si si to rekla že ko si želela dati prvih 15 kg, pa si jih dala in še sedaj nisi srečna. dejasnko nikoli ne boš dokler s ene sprejmeš. Notranje, ne le zunanje. Do tja pa je dolga pot.

No, vsekakor ti želim, da bi bila s seboj zadovoljna in da se ti ne bi misli cel dan vrtele okoli hrane in telesa in vitkosti, temveč tudi o čem kar rada počneš, kar te razveseli, s prijatelji, v družbi, nekaj kar si resnično želiš ali si si kdajkoli želela. Resnično ti želim da najdeš svoje notranje zadovoljstvo.

Vse dobro,

Tatjana

spet pišem po kratkem času, ker ugotavljam da se nikakor ne morem ”sprejet” navznoter. Odklanjam povabila prijateljev/fantov ko me kam povabijo, saj imam skoz v mislih tisto: eh, pusti jih, bodo našli bolšo družbo, neboš jim zdaj tukaj svetila.” ipd.
Prej (ko sem že imela ortoreksijo in isto kilažo, tako da to ni problem) sem vedno hodila na sredini, na levi in desni pa imela svoji 2 najboljši prijateljici, vedno sem bla jaz tista ki govori, ki se največ smeje, zdaj pa se raje postavim na stran in sem tiho in pustim da se onidve pogovarjata, govorim samo ko me kaj vprašata.

Opazila sem tudi, da sem že skoraj nehala hujšati, ampak je potem ena druga moja najboljša prijateljica (ja, 3 so) omenjala neko dieto, katero bi prakticirala in da se bo posvetila športu, vglavnem da bo hujšala (čeprav ji ni treba -> 168/50) in mi je naredila nekakšne ”lušte” zato sem začela zmanjševati obroke in povečati telesno aktivnost (diet ne izvajam, razen tistih diet v pomenu življenjskega prehranjevalnega režima), ampak rezultatov ni bilo, kar me je zelo potrlo.
Mislim, da je tista tekmovalnost, ki jo imamo med sošolci in prijatelji v šoli glede ocen prerasla tudi v bolj osebne zadeve – v tem primeru tekmovanje za več izgubljenih kg.

Pozdravljena,

tvoja samopodoba – kako ti vidiš sebe, gledaš nasem, misliš o sebi je nizka, slaba in načeta. Dokler ne boš začela delati na sebi, boš vedno tekmovalna glede kg in vsega ostalega. Vedno boš nezadovoljna s seboj, pri drugih boš najmanjše mnenje vzela za azčetek tekmovalnosti na akteremkoli področju. To je dejstvo. V bistvu so kg le delček problema, prazvaprav sploh to ni problem, ampak zunanja posledica tvojih notranhjih bojev, ki jih biješ v sebe. Odločiti se boš morala kaj želiš. Če ti je všeč stanje kot je sedaj boš v tem vztrajala dokler ti tega stanja ne bo dovolj. Dokler en boš videla, da je to probelm – vendar v tebi in delt ebe in ne problem zunaj tebe in tvoje okolice. Nič se ne bo spremenilo dokler se ti ne boš odločila, da želiš s seboj delati drugače in poiskati pomoč. To je edini izhod iz tega. Spremeniti sebe. Je pa težko začeti. Tega se azvedam. Vprašaj se kaj želiš ti ? Si zadovoljna s tem kar imaš sedaj, kako se sedaj obnašaš do sebe ali bi si zase želela kaj drugega?

Lep pozdrav,

Tatjana

Ja tako kot je ni slabo, ampak dobro tudi ne. Mislim, pač tak, včasih bolje, včasih slabše.
Včasih si mislim kočno imam mir in časa sama zase, brez okolice, lahko se sprostim,.. nekatere dneve pa se mi zdi da toliko zamujam, toliko ponujenih priložnosti odklanjam.
Zdaj me taaaaako zelo grize, da sem odklonila povabilo enega prijatelja na morje :/
Sama še nemorem it, ker nisem polnoletna, s starši pa tudi ne bomo šli ker ni denarja za to, zato se je ta prijatelj ponudil, da bi šla z njim, ampak sem odklonila in sploh ne vem zakaj. Mogoče se mi zdi, da mi postaja všeč ampak ne vem če sem zmožna imeti koga rada, ker se počutim kot kamen.

Vidiš, dokler si zadovoljna s sabo na način kot si – čeprav z motnjami hranjenja in stiskami, ki se ti pojavljajo, verjetno ne boš kaj dosti spremenila. v tem času smo tu zato, da ti prisluhnemo, ker dosti več kot to ne more narediti nihče. Ko pa se boš odločila, da bi s tem rada prenehala pa ti lahko svetujemo kako naprej. Kajti vse je odvisno od tebe. Za spremembe je potrebno tvegati in narediti korake naprej. trenutno ti odgovarja, da korakaš na mestu ali pa malo naprej pa malo nazaj.
Če boš prirpavljena sprejeti pomoč, veš kje nas najdeš. Seveda pa vseeno lahko pišeš še naprej. Vendar kot sem rekla, tolažilne besede in poslušanje je vse kar ti v dani situaciji lahko ponudimo.

Želim ti vse dobro,

Tatjana

Sej ne morem verjeti, ampak zgodilo se je.
Začela sem se dobesedno nažirat! 🙁
Počutim se g.r.o.z.n.o.
Ne vem zakaj ne morem nehat jesti ko želim… odločim se da začnem hujšat in nato sem živčna ker ne vem če mi bo uspelo (uspelo zdržat za večerjo brez sladkarij npr.).. in ko sem živčna začnem jest in jem in jem in jem, že zdavnaj mi je slabo, ampak jaz še vedno jem. V glavi imam tak glas, ki pravi: ”jej, saj se lahko zrediš, bodi srečna!” ampak neeee, ne smem se redit no! 🙁
Po tem mi je seveda zelo žal (pa še nenehna slabost…) in grem jest še zato, ker sem žalostna!
Ko sploh nisem lačna!
Ravnokar se je zgodilo nekaj takšnega in kako se počutim? Živčna sem, tresem se, vse me srbi, komaj diham! Ne prenesem tega občutka, ne zmorem. Komaj čakam, da se hrana poleže, da lahko grem telovadit, ampak do takrat še je dobre pol ure kar me dela še bolj živčno in upam da ne bom spet planila po hrani 🙁
Joj, kako se sovražim trenutno!
Morala sem to dati iz sebe, nujno. Saj sploh ne vem kaj je point tega sporočila.

Pozdravljena,

da si našla v sebi moč in upala izraziti kar doživljaš je pomembno. Point v tem sploh ni važen, važno je, da si začutila, da to želiš in to naredila. Ja, tale hrana oz. krog v katerem si se znašla zna bit prav pasja. Druge besede zdajle ne najdem. Hrano si uporabila za pomiritev in potem si zaradi tega, ker si jedla postala še bolj živčna in še obrnila si se proti sebi. Verjamem, da si nisi všeč, in da imaš za sebe drugačne želje kot je prenažiranje. Vendar je dejstvo, da nisi naredila nič narobe. Nimaš se za kaj sovražiti. Da pa te jezi situacija pa je očitno. Kako grozno ti je morlol biti in ti mogoče še vedno je, da si začela sovražiti samo sebe. Me pa zanima, kakšna bi si želela biti oz. misliš, da bi morala biti?

lp

Tatjana

Rada bi bila močna, močna osebnost. Hujšanje mi je bolj kot doseganje nekih ciljev ne pa zaradi izgleda… ne vem, čudno je vse. Sej sem rada suha in to, ampak bolj pomembno mi je da sem se zmožna držat nekega plana, da dosežem cilj, ki si ga zastavim…
se mi zdi, da me to ko ne morem shujšat tako razjezi, da mi ta cilj postane najpomembnejši in kar hrepenim po tem da bi ga dosegla, ker si sploh ne znam predstavljat kakšno zadovoljstvo bi takrat dobila..

Poleg tega pa niti ne prenesem občutka, da imam v sebi neko hrano. Dosti lepše in boljše se počutim ko sem ”prazna”.

In vedno bolj ko razmišljam o tem, manj razumem sebe in vso situacijo..

Živjo.

prebrala sem tvoje zgodejše maile…nočem ti soliti pameti, nisem strokovnjak-predlagam da morda poiščeš kakega psihologa…s tabo želim le deliti svojo izkušnjo, ker sem se prepoznala v nekaterih tvojih stavkih. Zlasti v tem, da si želiš otroško postavo, ki je nikoli nisi imela….tole je moja izkušnja, upam, da ti bo morda v pomoč.

stara sem 20 let. v med 13 in 19 letom (ojoj, šele sedaj mi je jasno kako dolgo!) sem bila konstantno nezadovoljna s svojo postavo, neprestano sem hujšala, se prenažirala, bila živčna…
Imela sem to “srečo”, da se to navzven ni preveč opazilo(nikoli nisem shujšala pod BMI 18), tako da so me drugi pustili pri miru. Kar ni bistveno. Povedati ti želim iz kje je to izviralo.
Že pri 14 letih sem imela identično postavo kot jo imam danes. Ista višina, podobna teža, boki, prsi, rit in vse kar pride zraven;) Poleg tega sem še nadpovprečno visoka. Od otroštva naprej sem se počutila veliko in debelo, dokler nisem pri 14 shujšala za 10 kg in se nato konstantno mučila obdržati to težo, ki je za moj tip postave popolnoma nemogoča, čeprav je “po tabelah” zdrava. V primerjavi s sošolkami (ki so imele vse še bolj otroško postavo), sem se počutila kot slon.
Nevem po kaki sreči me je nekje na koncu srednje šole srečala pamet.verjetno zato, ker imam prijatelje,ki me imajo radi (fante ki imajo lep odnos do žensk in dekleta, ki niso kokoši in ne razmišljajo samo o videzu).nehala sem se obsesirati okoli hrane…in se seveda takoj zredila, ker je bilo moje telo vsa ta leta lačno. Ironično- takrat sem bila prvič v življenju res okrogla. Ampak se nisem hudo sekirala-bolje to kot vse tisto obsesiranje-plus imam res krasno družbo(same kul punce z zdravo samopodobo),veliko se mi je dogajalo na socialnem področju-nekako sem bila preveč zaposlena, da bi se ukvarjala s hrano…spoznala sem tudi svojega trenutnega fanta, ki sem mu bila všeč takšna kot sem(kar me še danes včasih šokira;) Šla sem naprej v višjo šolo med odrasle ljudi, med katerimi se ne počutim preveliko ali predebelo. Nekje v mes pa se mi je uredila tudi teža- spontano sem občutno shujšala in danes sem spet taka kot na začetku, preden sem pričela hujšati-normalna(BMI 22)

Bistvo pa je, da se danes normalno prehranjujem, jem ko sem lačna, ne jem kadar nisem. Včasih tudi pojem preveč, ampak se resno “nabasala” nisem že več let. Ne maram mastne hrane, ampak če jo kje fašem jo pač pojem… Še vedno ne morem verjeti kako srečo imam, da sem SVOBODNA, da se mi misli ne vrtijo več okoli hrane. Poleg tega se mi je pa še vrnila moja “naravna” teža! Bila sem prepričana, da pač nisem eden od tistih ljudi, ki lahko sproščeno jedo kar želijo. Pa verjemi, da moja presnova ni ena od tistih, ki se jim nič ne pozna. Samo jaz si ne želim več hrane kot jo potrebujem.In to prvič v življenju.

Popolnoma sem tudi spremenila pogled na svoje telo. Sem odrasla ženska v dobri kondiciji, z žensko postavo. Ja, za trenutne modne smernice sem debela (kot so vse ostale ženske nad 14 let), ampak zase in za ljudi v mojem resničnem svetu nisem. Nikoli ne bom manekensko suha, lahko pa zelo dobro igram nogomet, pridem na triglav in imam boke, ki bodo z lahkoto rodili otroke brez carskega reza!

In predvsem si želim, da bi mi kdo vse to povedal ko sem bila stara 15 let!

Srečno! Nina

Hvala da delite to izkušnjo z mano 🙂
Tudi sama sem zdaj spoznala enega fanta in malo pozabila na vso to hujšanje pa tudi všeč sem si bila… vse dokler nisem stopila na tehtnico! Pokazala je ”samo” 2 kili več, AMPAK ker sem prej imela 49, zdaj pa 51 je spredaj že tista 5-ka in tega me je groza. Takoj sem začela hujšat, s tem pa je prišlo tudi odrivanje ljudi od sebe, tečna sem bila in večino časa žalostna – pomagala mi ni niti družba tega fanta in nič več. Kar minilo me je do vsega in jezna sem bila, da sem se lahko tako zapustila, ko pa sem tako dolgo garala za to 4-ko spredaj, zdaj pa se kar naenkrat prepustim hrani in sem spet na začetku.

In ja, spet sem zmedena… sploh ne vem zakaj hujšam – včasih zaradi kontrole, včasih pa zaradi izgleda. Včasih mi je dovolj da jem to kar si zaželim, v majhnih količinah, se ukvarjam s športom, se družim s prijatelji in družino,… včasih pa se mi zdi vse to nepomembno in pred sabo vidim samo en cilj – konfekcijo 32.

Spet sem malo zašla.. pisat sem začela s namenom, da nekaj vprašam…
Torej, obožujem kosmiče! Vseh vrst, razen navadnih koruznih. Od enih sem še posebaj odvisna, kar ne morem nehat jest, čeprav me že vse boli (od želodca in črevesja do čeljusti) zato se jih izogibam. Ampak te moja mama rada kupuje, ker jih bo ona kao jedla…zadnjič sem jo prosila naj jih ne kupi, glih toliko da se nisem zjokala tam v trgovini, ampak jih je vseeno kupla. Prisegla sem si, da se jih ne bom dotaknila, že samo zato ker menim da jih je zanalašč kupila (če se zredim je vedno vsa navdušena + sili me s hrano)… potem pa se zgodi to kot ponavadi – pojem jih. CELO vrečko. 500 gramov! 2.000 kcal!
Po tistem sem jezna na sebe, na mamo, na ves svet. Kako se nisem mogla zadržat, zakaj nonstop prelamljam obljube ki si jih dam?
Pa še te kosmiče jem naskrivaj. Vse jem naskrivaj, razen kosila. Ne maram, da me kdo gleda ko/če jem. Včasih se odpravim v kuhinjo, da bi nekaj malega pogrickala (kosmiče seveda) in pride not ata ali mama (po pijačo, pomit posodo, na cigaret ipd.) in takrat čakam. Čakam, da se spravi ven, da lahko grem v miru jest. Med tem sem vedno bolj živčna. Še huje pa je, če že jem – ponavadi klečim na tleh pri omarici v kateri so kosmiči in kar glodam iz škatle.. ko pride kdo not se pretvarjam kot da nekaj iščem ali pa se mi preprosto vtrga in začnem treskat s posodami, vrati omarice ali pa se samo derem (na starše)…
Isto se začnem dret če kaj jem in pride (ponavadi ata) not pa reče: ooo, naš otrok pa je.
Pop**dim. Najraje bi tisto hrano komu zalučala v obraz ali pa pred njim izbruhala vse kaj sem pojedla.
Ja, taka sem. Pošast.
Vendar nočem tega počet 🙁

Zdravo,
bi kdo rekel “eni navadni kosmiči pa tolko govora o njih”… A n e gre samo za kosmiče in niti ne samo za količino (ki je res prevelika za en obrok) ali kalorije (ki jih je res tudi preveč za en obrok). Gre veliko bolj za skrite pomene teh kosmičev na več ravneh.
Kolikor sem razbrala, se sicer prekomerno “nazaj držiš” pri hrani in če si v filmu hujšanja zopet, logično da pri kaki dobri stvari te pa lakota odnese in poješ več kot naj bi… Vem da nočeš slišati, a dejstvo je, da če si boš prikrajševala obroke, bo občasna volčja lakota in občasno prenajedanje sestavni del tvojega ćivljenja – lahko da vedno bolj pogosto.
Če je to problem že dalj časa, je pomembno, da poiščešp pomoč – četudi se ti upira in misliš, da to boš ap že sama uredila.
Dlje ko čakaš, bolj podaljšuješ problem in nihanje med zdravim/nezdravim, preveč/premalo itd.

Če ne osvetliš drugih bolj psiholoških pomenov tvgoje preokupacije s hrano, za kar bo potrebno poiskati tudi pomoč osebno, ne le preko mejlov in neta, se lahko občasno potolažiš tud še – leta in leta. Se mi zdi škoda življenja za kaj takega. Seveda lahko dobiš podporo tukaj, a pomembno je še kaj več in bolj napornega, kot zaupati se čisto anonimno preko foruma…

Tudi sama sem bila anoreksična od , 2 leti sem bila celo brez menstrucije (pri 167 cm sem imela najmanj 41 kg) – vendar mi zdravljenje v bolnišnici ni pomagalo popolnoma NIČ. Videla sem se debelo. Oz. razumsko sem vedela, da sem po kilogramih presuha, me je pa nekaj na svojem telesu grozno motilo, pa takrat nisem vedela, KAJ me moti (no, danes vem. kaj .-))

Kako je izgledalo moje zdravljenje (pa nikakor ne posplošujem, da so vsi zdravniki slabi): pitanje in izsiljevanje, da ne grem iz bolnišnice, dokler se ne zredim na 50 kg. Izsiljevanje, da mi bodo prepovedali obiske, da mi bodo vzeli mobitel (butaste, kajne :-)) Omenjanje hrane tako od zdravnikov kot staršev … Anoreksično dekle že tako ali tako misli samo na hrano, misli so obremenjene in mučne (vsaj meni so bile zelo) … Sama sem hrano oboževala, čeprav sem se ji odrekala … Bila pa sem zaprta vase, nedružabna, nisem se mogla učiti – ker so mojo glavo obremenjevale misli na hrano. Kakšni pogovori neki – tega nisem dobila ne od staršev ne od zdravnikov. Samo kontrolo, tehtanje, spraševanje, kaj sem jedla in česa ni, koliko … Takšen sistem “zdravljenja” je popolnoma zgrešen in je vsaj meni bil zelo mučen. Tudi, če sem se želela prehranjevati zdravo, je moj oče ponorel in rekel, da to ni dovolj, da se od tega “stiroporja” ne bom zredila. In sem bila prisiljena jesti mastno, nezdravo – ker je bila to po mnenju mojih staršev edina prava hrana … Riž. zelenjava pa zanje stiropor. S hrano sta me obremenjavala še vse do 17. leta. Veliko sem prejokala, včasih sem mislila, da se mi bo zmešalo, saj se bila zaradi tako banalne stvari – prehrane – v konfliktu s samo seboj, s starši …

Prehrana mi je pomenila nek “svet”, kjer sem uspešna. Kamor se zatečem. Edino področje, kjer imam kontrolo in je vse odvisno samo do mene.

Danes sem (vsaj fizično) zdrava, sem se pa tudi popolnoma osvobodila misli na hrano … Ampak to mi je uspelo sami, pri tem mi niso pomagali nobeni zdravniki.

Je pa ostala ena stvar, ki je še do danes (24 let) ne morem sprejeti: oblika postave (jabolček). Imam 53 kg in 167 cm, pa se kljub vadbi in zdravi prehrani ne morem znebiti oblog na trebuhu, ne morem imeti ozkega pasu, ki mi je na drugih ženskah tako zeli všeč (pa ne glede na to, koliko kg imajo). Še vedno imam v glavi en ideal, ki mi je všeč ravno zato, ker ga sama nimam.

Ja, ni lahko kadar so pritiski veliki. In kot si sama ugotovila, samo pritiski niso dovolj, da bi se človek pozdravil. Včasih potrebujemo več časa, da najdemo tisto pravo rešitev za nas, vendar obstaja. samo nekaterim pomaga eno, nekaterim drugo.
Lahko si ponosna nase, da si danes tu kjer si. Kar se pa tiče razmišljanja okoli postave pa mogoeč le v toliko, da je le 1%žensk s ploskim trebuhom naravnost na svetu – vse ostale garajo zato, da ga imajo, ali pa se podvržejo kakšnim umetnim stvarem, da pridejo do njega. mogoče, da boš malo bolj razumela dejstva okoli postave, si preberi knjigo Prehrana, od Anite Naik. Tam je kar dobro opisano to dejstvo kako smo nekateri hruške, drugi jabolka ipd. pa je vse to del matere narave.

Včasih je potrebno delati na sebi malo več. mogoče bi razsmilala o kakšni delavnici o telesni samopodobi. Včasih so jih izvajali na Ženski svetovlanici. Pozanimaj se, če boš seveda želela.

Vse dobro,

Tatjana

No, torej se lahko z obliko postave samo še sprijaznim. Torej se res ne da narediti nič, da bi se obloge vsaj omilile?

Hvala za tako lep odgovor 🙂 Na podforumu MON-a o športu in oblikovanju postave, kjer sem tudi pisala o trebuščku, so me samo zmerjali s hinavko (sploh ne vem, zakaj) in “še eno babo” 🙂

Pozdravljena Alexis, zelo me je razveselila tvoja izpoved in čestitam ti za tvoj osebni napredek, kot oče mlade deklice ki ima podobne probleme kot si jih imela ti sem se ob branju spraševal kako naj se sploh obnašam do nje, saj se včasih obnašam zelo podobno kot so se je tvoj oče s tem da se sedaj zavedam da je to zaradi strahu ki ga čutim, da ne bi naša hči doživela kakšnih hudih posledic tako nizke teže in tako enostranske prehrane, vendar ne znam drugače in si želim od tebe če bi lahko napisala kaj si si ti želela od staršev takrat pred leti?in sedaj, te starši razumejo? Kakšen odnos imate in kakšnega si ti želiš? Kaj mi svetuješ, kako naj drugače pristopim k svoji hčeri? Kako naj pristopiva skupaj z ženo? Njej sicer več zaupa, pa vseeno. Hvala če boš lahko kaj o tem prispevala.Pa še nekaj: omenila si pogovore na temo hrane, ali je bolje da se izogibamo tem temam? Tudi če jih načenja hči? (zdrava prehrana, kalorije)

Pozdravljeni,

najprej bi vam rada povedala, da ste resnično moški iz pravega testa. Malo moških se sploh trudi razumeti svoje otroke, vi pa raziskujete kaj bi lahko naredili drugače, da bi pomagali hčerki. Resnično ste lahko ponosni nase in čeprav vam mogoče to ne pomeni veliko iskreno mislim. Torej kaj lahko naredite za svojo hčerko? Mogoče vam bo Alexis lahko odgovorila kaj je pomagalo njej, vseeno pa bi vas rada usmerila še v nekaj. Marsikje delujejo skupine za pomoč staršem-svojcem. Največ boste odnesli zase in za svojo hčerko, če boste skupaj z ženo premislili ali bi se vključili v takšno skupino. Znotraj nje lahko varno premlevate vse kar vam gre po glavi in iščete načine kako bi še lahko bolje razumeli hčerko. Predvsem pa s tem pomagate tudi sebi, ko spoznate, da niste v tem sami. Takšna skupina deluje na Ženski svetovalnici, 01 /25-11-602 (Ana Ziherl) vem pa da tudi na Društvu Muza poteka družinska terapija oz. se dogovarjajo o tem. Razmislite, mogoče boste odkrili nek nov pristop ali vsaj razbremenitev.
Drugače pa ni pomembno komu hčerka več pove, temveč, da vsaj pove. Resnično iskrena hvala za vaše msili in besede, ki ste jih delili z nami. Spodaj sem vam skopirala nekaj smernic, ki smo jih pred časom objavili v eni izmed drugih tem, če jih mogoče še nsite prebrali. Upam, da vam bodo v pomoč.

Vse dobro vam želim,

Tatjana Romih

VLOGA STARŠA/BLIŽNJEGA V PROCESU OKREVANJA OTROKA Z MH

1.Poučite se o motnjah hranjenja – naučite se razlike med miti in dejstvi glede teže,, prehrane in telovadbe.
2.Vprašajte osebo kako lahko pomagate, kaj potrebuje od vas. Poslušajte pozorno, bodite potrpežljivi, ne obsojajte in ne obtožujte.
3.Z osebo se pogovorite na prijazen način, ko ste pomirjeni in ne ko ste jezni, razburjeni ali frustrirani.
4.Bodite sočutni, ko vam oseba izpove svoje misli, stiske, bolečino glede težav, ki jih ima.
5.Povejte osebi, da ji želite le najboljše. Da so okoli nje osebe, ki jo imajo radi in ji želijo pomagati ter ji nuditi podporo.
6.Predlagajte, da si poišče strokovno pomoč, če je še nima. Ponudite se, da greste zraven. Povejte, da tudi sami poiščete pomoč pri prijateljih oz. pri ljudeh, ki se spoznajo na probleme s katerimi se soočate. Pojasnite,da se nima ničesar sramovati, da vsak človek potrebuje podporo in da ima vsak pravico do nje.
7.Podporo ponudite iskreno, bodite dostopni, fleksibilni. Pohvalite osebnost človeka, uspehe, dosežke. Pogosto osebe z MH ne vidijo svojih dosegov, jih minimalizirajo, se zaničujejo. Pomagajte jim videti tudi malenkosti.
8.Spodbujajte aktivnosti, ki jih predlaga svetovalec, terapevt ali druga strokovna ekipa –kot npr. redno obiskovanje sestankov, svetovanj, ali jemanje zdravil, če je to potrebno.
9.Spodbujajte socialne aktivnosti, ki ne vključujejo hrane.
10.Spodbujajte osebo, da kupuje hrano, ki bi jo rada jedla (v nasprotju z zgolj »zdravo« hrano). Prizadevajte si, da imate skupne obroke (vsaj 1x dnevno) – naj bodo prijetni, brez očitkov, prepirov (tudi, če vsak je drugače).
11.Nikar ne spreminjajte svojega načina prehranjevanja. S tem, ko oseba pri vas vidi, kakšna je »normalna« količina hrane, ki naj bi jo človek zaužil, ohranja stik z realnostjo. Nikar se ne počutite krivi, če sami nimate težav s hrano, tudi, če jeste sladkarije.
12.Pomagajte osebi, da bo potrpežljiva. Razložite ji, da je okrevanje proces, ki traja. Učenje novih orodij za spopadanje z ovirami potrebuje čas. Stari vzorci so poznani, varni, nezahtevni, čeprav neprijetni – za spremembe je potreben čas.
13.Če je potrebno,pomagajte osebi pri hišnih opravilih ( v primeru, da je prešibka, da bi jih sama,…) – to ne pomeni, da ste dolžni prevzeti odgovornosti osebe nase..
14.Zapomnite si: za okrevanje je potreben čas. Hrana je vedno lahko težko vprašanje. Ne začenjajte bojev glede odnosa do hrane (prisila ne deluje, mogoče nežna spodbuda).
15.Zapomnite si: Proces okrevanja je odvisen od osebe, ki okreva. Ona odloča, kako hitro bo šlo. Sprejmite omejitve – ne morete je vi rešiti. Lahko spodbujate, stojite ob strani. Oseba mora tudi sama sprejeti, da je to problem, ki ga želi rešiti. Skušajte razumeti, da oseba ne išče pozornosti ali usmiljenja.
16.Pokažite razumevanje, skrb. Vprašajte kako se počuti.
17.Skušajte biti dober vzornik/vzornica: glede hrane (redni obroki, če gre, ne diet za hujšanje, zmerno gibanje), skrbi za svoje telo (zadovoljstvo s svojim telesom, ne kritizirajte ljudi zaradi postave), počitka, izražanja čustev, reševanja konfliktov,…
18.Poskrbite zase: MH so hud stres za bližnje. Nujno morate najti nekaj, da se lahko odklopite, pozabite vsaj za trenutek (druženje, gibanje). Lahko tudi svetovanje za oba starša ali pogovor s prijateljem, sodelavcem. Pomembno je, da ohranite neko dejavnost, ki vas odmakne od MH.

PRAVILA IN KOMUNIKACIJA V DRUŽINI

Spodaj imate navedene iztočnice o pravilih dobre komunikacije, o spoštovanju drug drugega, sposobnosti uspešnega poslušanja (tudi pomenu tolerantnosti in popuščanja) in pomembnosti določanja mej.

ZAŽELJENO JE:

Osebi z MH dajte možnost, da predstavi svoje argumente, zaradi katerih ne želi spremeniti svojega stanja (tudi, če se vam bodo zdeli neumestni).
Omogočite ji, da govori o svojih strahovih pred spremembami in vplivi, ki jih lahko imajo na njeno življenje.
Poudarite, da ima izbiro in odgovornost pri odločanju o svojem lastnem vedenju.
Raziščite možnosti kompromisov – nič ni popolno ali zanič, vse ima dobro in slabo plat.
Poslušanje je dobrodošla vrednota – svojemu otroku morate pokazati, da slišite kar vam govori.
Odločitve, ki se tičejo vašega otroka, sprejemajte v sodelovanju z njim – tudi o ostalih problemih, ne le o bolezni.
Priznajte, da delate napake.
Pokažite, da vam je mar – bodite ljubeči, kot se le da.
Bodite pripravljeni govoriti o tem, kako je vaša vloga vplivala na MH.
Sprejmite svoje omejitve – ne morete rešiti vsega. ne morete biti terapevt, svetovalec svojemu otroku.

Sprejmite pravico druge osebe, da živi po svoje:

lahko povemo svoje mnenje, predloge, vendar nič več kot to
negujte odnos z osebo, ki ima MH, vendar ne s pozornostjo zgolj na hrani
oseba z MH mora reševati MH, sprejemati odločitve o hrani in ne vi
tudi, če čuti, da ne obvladuje stvari, ni na vas, da delate namesto nje (lahko predlagate, vendar odločitev o tem, kaj bo storila, mora sprejeti oseba z MH sama)
bolj, ko vi prevzemate kontrolo, manj se bo treba njej truditi
NE SPUŠČAJTE SE V KONFLIKTE POVEZANE S HRANO – sploh s tistimi, s katerimi skušate spremeniti osebo, oz. njen odnos do hrane.
Vsak član se zase odloči kaj bo in kaj ne bo jedel. Nikogar se ne sili ali omejuje.

NI ZAŽELJENO:

Ne oporekajte, pridigajte ali poskušajte preprečevati z logiko.
Ne prevzemajte avtoritativne vloge, ne grozite in se ne pogovarjajte o tem, kdo ima prav.
Ne govorite večino časa v pogovoru.
Ne prenašajte svojih osebnih problemov na osebo z MH.
Ne govorite ji, da ima problem le ona, ker problem se deli.
Ne postavljajte več kot tri vprašanja zapored.
Ne dajajte vtisa, da poznate vse odgovore.
Ne dajajte vtisa, da se boste vdali in odnehali.
Ne podcenjujte njene stiske … vsakdo je lahko nesrečen.
Ne kritizirajte nikogar, ki želi pomagati vašemu otroku.
Ne kupujte (ali ne nehajte kupovati) hrano zgolj zaradi osebe z MH, razen, če se tako dogovorite.
Ne odločajte se o hrani zgolj zaradi MH.
Ne silite, ne omejujte. Ne sprašujte: “Ali bi grižljaj? Samo eno žlico tega,….”

POMEMBNO!

Vaš otrok se bo počutil varnejše, če boste trdni in odločni
Osnovna družinska pravila so nujna
Upoštevajte partnerjevo mnenje – izogibajte se razhajanju med vašim in partnerjevim mnenjem, ko “nastopata” skupaj pred otrokom
Poskrbite, da boste s partnerjem enakomerno delili odgovornost za svojega otroka
Ne obupajte.
Ne iščite podpore v otroku.
Pomembno je, da starši sodelujete med seboj.
Konflikti zaradi hrane in v zvezi z njo ne pripeljejo nikamor. Pritiski niso rešitev.
Četudi nam je težko poslušati, nam mora biti pomembno, kako se oseba z MH dojema, kako dojema svoje preteklo življenje.
Pomembno je, da osebi ob njeni bolečini stojimo ob strani, da delimo z njo njene izgube in prikrajšanost.
Izogibajmo se skrivnostim.
Ne morete biti starši in obenem najboljši prijatelji.
Ne zanemarjajte se, niti partnerja niti družine.
Prosite za pomoč.
Starši morajo doseči, da bo v družini vladalo zaupanje.
Vsak družinski član naj ima priložnost, da izrazi svoje skrbi in strahove.
Pravila morajo biti prožna in v skladu s starostjo in zrelostjo osebe.
Za mladega človeka so pravila nujna, da se počuti varnega, da nekdo skrbi zanj.
Kršenje pravil je pomembno obravnavati, se pogovoriti.

V POGOVORU NAJ GOVORI ISTOČASNO LE ENA OSEBA.
VSAKDO MORA IMETI PRILOŽNOST GOVORITI.
BISTVENO JE, DA POSLUŠAMO, ČETUDI SE NE STRINJAMO.
PRETEHTAJTE VSE “ZA” IN “PROTI” VSAKEGA MNENJA.
POKAŽITE SPOŠTOVANJE DO VSAKE OSEBE, KI GOVORI, ČETUDI SE NE STRINJATE S TEM, KAR PRAVI.

Dragi oče.

Starši lahko veliko pripomorete k temu, da se začne vaša hči v sebi počutiti dekle, žensko, ki je vredna vsakega spoštovanja! Vi ji lahko to daste. Povejte ji, da jo imate radi, da je lepa ne glede na kilograme, da jo čutite v njeni stiski in da boste skupaj poiskali pomoč. Ko bo pripravljena, pojdite h kakšnemu družinskemu terapevtu. Zgodba, ki jo ima hči povedati najbrž ni rožnata, sicer ne bi imela težav s hrano. Hrana so čutenja! V resnici sploh ne gre za hrano…pri nikomur, ki ima motnje hranjenja ne gre za hrano, ampak za čutenja, ki jih s hrano tlači, ker preveč bolijo. Moj predlog je, da poiščete strokovno pomoč.

Lep pozdrav