Pozdravljeni!
Imam hčerko, ki je stara 11 let, povsem normalno razvita, v šoli že vsa leta trdijo da nadpovprečno zrela in inteligentna. Štiri leta igra violino in aktivno trenira tenis. Ima(mo) pa težavo, ki mi ne da miru, čeprav mi večina, tudi otroških zdravnikov zatrjuje, da glede na to, da je otrok zdrav in normalno razvit, ni nobene panike glede njenega načina prehranjevanja, da pač ne je vse hrane tako kot je ne večina otrok. Kot mama menim drugače, zato se obračam na vas. Opažam, da se hčerka počuti zelo nelagodno in drugačna, ko pride v situacijo skupinske (na primer šolske) prehrane, ker je zelo redko na jedilniku nekaj kar sprejme.
Čimbolj na kratko vam bom opisala njen tipični seznam jedi, ki jih uživa: kruh z margarino ali eurokremom, navadni jogurt s samo določenimi kosmiči, tekoče jogurte, palačinke, govejo juho z različnimi zakuhami, pico margerito (obvezno brez šunke!), izključno samo zeleno solato, vsak dan spije kozarec naravnega pomarančnega soka, sladoled, pomfri, redko testenine z “nevidno” omako, na splošno pa popije ogromno čaja. Tukaj se njen jedilnik praktično konča, vsakih nekaj mesecev nam uspe dodati kakšno novo jed, vsaj v obliki poskušanja. Nikoli v življenju ni jedla mesa, ker pravi da ji smrdi in da ga nikoli ne bo jedla. Nikoli kot otrok ni kazala nobene pretirane želje po poskušanju hrane, večinoma je zavračala vsako novo jed že kot dojenček. Uživa v hrani, ki jo je do sedaj sprejela in dejansko ne poje malo. Visoka je 155 cm in ima 40 kg. Eno leto sem jo dojila, vedno je bila večja in bolj razvita od vrstnikov, praktično nikoli bolna z izjemo otroških bolezni.
Nastopi pa težava, ko gredo recimo s šolo na večdnevne počitnice, kamor gre zelo rada, a jo vedno skrbi prehranjevanje in opažam, da zaradi tega doživlja prave travme, ker si ne more pomagati, da bi sprejela hrano, ki je tam na voljo. Počuti se drugačno in ji je zato dejansko hudo. Zanimivo je, da je pripravljena poskusiti novo hrano vsakič ko gremo na kakšno potovanje. Ananas, lubenice in mango, tudi kus-kus je recimo jedla brez težav v deželah, kjer je ta sadež oz. jed doma in ima dejansko drugečen okus. Doma tega noče niti poskusiti ali pa samo grižljaj. Glede na to, da je zelo športno aktivna in kot odraščajoči otrok potrebuje bolj raznoliko prehrano, vas prosim, da mi svetujete kako lahko pomagam hčerki, se lahko obrnem na kakšnega strokovnjaka ali kaj svetujete? Težave se tudi sama zaveda in sem prepričana, da bi si rada pomagala, pa si ne more, enostavno čuti neko notranjo zavoro pri sprejemanju nove hrane, kar jo lahko začne vedno bolj obremenjevati. Vnaprej hvala za vaš odgovor, Nataša

Pozdravljeni,

razumljivo je, da vas skrbi za vašega otroka in to je pohvale vredno. marsikateri starš se danes premalo ukvarja z otrokom in prebije z njim premalo kvalitetnega časa. Težko rečem, da gre pri vaši deklice za težave z motnjami hrnajenja, vsekakor pa gre za težave s prehranjevanjem, kot ste omenili tudi sami. Zdi se mi, da je trenutno to bolj obdobje, izbirčnost pri hrani, sploh, če vzamem v upoštev to, da je teža vaše hčerke nespremenjan, in v zadnejm času ni drastično padla, temveč je konstanta. Torej, na nek način je to lahko del odraščanja, iskanja sebe, postavljanja lastnih meje ali po domače puberteta, vendar je prav, da ste pozorni. V priemru, da bi se vse stopnjevalo, da bi odklanjala tudi drugo hrano, ki jo sedaj še je, po obrokih npr. zginjala v kopalnico ali v sobo (ker bi npr. hotela omenjeno hrano zbruhati ali se jo znebiti s telovadbo), da bi začele kg drastično padati potem pa je znak za ukrepanje. V tem primeru bi vam svetovala, da se obrnete na ga. Anderluhovo, ki dela v Pediatrični kliniki v Ljubljani, na področju motenj hranjenja. Lahko se sicer posvetujete z njo tudi prej, če menite, da boste potem bolj mirni. Ta njen občutek drugačnosti lahko pomirite tudi vi – če jo boste vi sprejeli takšno kot je, se bo tudi sama in se bo manj obremnjevala – tudi s hrano. Verjamem, da je težko in prav je da vam ni vseeno. Tel.št. Anderluhove vam lahko posredujem naknadno, lahko pa pokličete na Pediatrično kliniko in vas bodo prevezali k njej.
V teh letih je posebej potrebna podporo, potrebuejjo pa tudi osebno svobodo, zdrave meje in vedenje, da ne glede na to kaj naredi, se lahko obrne na vas in se ne bo zgodilo nič groznega zanjo. Zaupanje je tisto, ki ga je potrebno graditi.

Zaupajte pa tudi sebi. če menite, da to ni le muha povezana s puberteto – čeprav verjemite je takšno obnašanje pogosto – se psovetujete z ga. Anderluh ali s kom drugim na Pediatrični kliniki.

Vso srečo Vam želim,

lep pozdrav,

Tatjana