Sej sploh ne vem kako naj začnem. Ker je toliko vsega da so moje misli totalno zmedene in jih težko spravim v smiselno celoto. Nekak takole. Stara 32 let poročena mati dveh prekrasnih hčerk. Skupaj živiva nekje 14 let. V tem času vzponi in padci pa sma vse pregurala. Do pred štirih let, ko je mož prišel na dan z idejo o swinganju. Kaj sem takrat razmišljala nimam pojma. V glavnem privolila in nekak začela sodelovati pri iskanju. Največjo zagnanost je mel on. Po dolgem iskanju sva uspela najti pa s katerim smo se v pogovoru ujeli, itd. Postali prijatelji in se tudi družinsko obiskovali. Nkar smo prišli tudi do dela zaradi katerega smo se našli. Tu pa se je začelo zatikati. Jst sem nekak zgubla predsodke in se vklopla. Mož ki pa je bil prej poln intuziazma pa je zablokiral. In tako se je začelo. Prvi prepir, itd. Vmes je bilo nekaj uspešnih poskusov ko je bil zadovoljen tudi mož, pa tudi nekaj kjer je zablokiral ali pa se sam umaknil pa čerpav smo ga prosili da se ne umakne naj bo prisoten. Med nama so nastajajli prepiri, obtožbe, laži itd. Začel me je obtoževat da sem ga izdala, izigrala, da sem mu skoz lagala, da itak ve da je zame najslabši v seksu, da sem z tem drugim raje seksala kot z njim, ker me je bolje itd. Na koncu so prišle tudi izjave da sem si unega bol želela kot njega itd. Bilo je vpitja, kreganja, groženj, tudi kaka klofuta ali udarec. >Ker je bil ta par vpleten sta se tudi onadva trudila da bi se vse skupaj zgladilo. Mož in ta ženska sta hodla na kavice, z njim je šla tudi na službeno pot, šla sta tudi za vikend na morje. Jst z tem moškim nisem hodla na kavice ipd. Sami trije (torej ta par in jst) smo bili trikrat midva in ta ženska dvakrat. Mož pravi da sem ga izigrala, prevarala, da sem bila za to da sem lahko seksala z njima pripravljena naredit vse, da njemu pa nisem dala tega kar sem temu drugemu itd. O tem se pogovarjava že dve leti pa mislim da nisma nikamor prilezla. Svetovala sem zakonskega svetovalca ali kaj podobnega pa pravi da to mu pa res ne bo mogel nekdo tak pomagat. V tem času sem se sama zlomila psihično do konca. Psihiater mi je reko da sem doživela živčni zlom. Sama vem da to dejansko nisem bla jst, saj sem delala stvari ki mi niso niti malo podobne. Veliko stvari sem naredla redvsem iz strahu pred možem saj me je njegovim izbruhov jeze prav panično strah. Šl sem k psihiatru, ki mi je predpisal zdravilo fektin. Sedaj po nekaj mesečnem jemanju imam končno občutek da sem to spet jaz. Čeprav me ta kriza med nama mori in živo žre. Po neskončnih pogovorih in razlaganjih itd. me jepripeljal tako dalč da sem mu pripravljena priznat vse kar bi rad slišal od mene samo da bi se že enkrat končalo. Karkoli samo da bi mela mir. Želim si samo mir. Vsako razlaganje podrobnosti in analiziranje prinesel novo obtožbo. Sedaj me je pripeljal tako daleč da sem mu “priznala” da je bil seks z unim pač nekaj novega in razburljivega in da mi je bil v tistem hipu bolši ker je pač bil na drugačen način, ker pač uni seksa na drugačen način. Pa sem se zopet zaklala. Sedaj hoče vedat kaj pa je potem bilo drugače. Neskončna vojna živcev. Spravi me do mere ko sem pripravljena priznat da sem ubila kenedija samo da se neha.
In seveda sedaj sem v moževih očeh hinavska prasica. To so njegove točne besede. Po eni strani pravi da me neskončno ljubi, po drugi pa me ne prenese. Da bi si dobo drugo če bi vedo da jo bo lahko imela tako rad kot mene. Da v njegovih očeh itak samo lažem, da se mora vsako mojo besedo prpričat, da za njega laži v dobri veri da ljubljeno osebo ne bo pobil do tal ne obstajajo, da sem itak cell življenje samo lagala. Da sem patološka lažnivka itd. Ko pride do problema ne vem recimo pri denarju pa sem jst tista ki posluša očitke kot da sem samo jst kriva za nastalo situacijo, kot da sem najbolj zapravljivo bitje itd. Vedno z mano govori v obtožujolčem tonu. Jst morem lepo govorit z njim jst morem pa vse požret. Vmes sma se parkrat pogovarjala o ločitvi, se najprej nekak dogovorla da pač grema narazen čez par ur ko pa je šlo zares pa je spremenil mnenje, da pa se bo ja nekak rešlo ni hudič, da ne more brez mene itd. Ljubim ga bol kot sama sebe in vse drugo na svetu samo tega pa ne prenesem več. Rada bi samo mirno življenje. Ne rabim denarja, ne avta nič samo mir. Pri sebi opažam da imam na trenutke potrebo po samopoškodovanju, po samokaznovanju, ka pa sem bila tako neumna in nisem rekla odločno ne in konec. Doživljam trenutke ko že držim nož v roki in bi se porezala da bi se počutla živo. So dnevi ko se prenažiram, in so dnevi kmo po par dni ne jem nič al pa skoraj nič. Zdravila jem redno in nekak sem še samo zaradi njih pri življenju in nekak pri pameti. Ker drugače bi res dvignila roko nase. Pred zlomom je blo tako daleč da sem že urejala zadnje stvari in imela izdelan načrt za samomor. In pazite samomor ki ga ne bi mogli dokazat ker bi zgledal kot avtomobilska nečsreča, zato da bi potem otroci bili finančno preskrbljeni do konca življenja. Vse to ve tudi moj psihiater. Sem mu povedala.
Vedno znova isti način. Če mu uspem nekak razumsko nekaj razložit bo pa potegno ven nekaj iz dalnje preteklosti ne vem 10 let nazaj zato da se spet vsenadaljuje. Ko se skušam videt skozi njegove oči sem najslabše bitje na tem svetu. Pa čeprav mi glasek razuma pravi da nisem tako zelo slaba in da nisem vsega jst kriva je ta glasek vedno bol tih. Ne vem kaj bo z mano ko bo čisto utihno? Verjetno bom začela verjet da to kako me mož vidi je tudi resnica.
Najbol zanimivo mi je da ko smo se im sem se sama o vsem tem pogovarjala z tem parom , smo bli mi trije enakega mnenja. Mož pa kontra. Pa me je potem začel prepričevat da sta onadva potegnila z mano zato da sem jst bila pripravljena naprej sodelovat. >Da smo mu vsi skupaj predvsem pa jst dali občtek d itak ne spada zraven. Pa smo se vsi skupaj pogovarjali z njim skupinsko in posamezno, ko se je odločil da gre ga prosili na nej ostane itd. Pa trdi da je bila to igra, celo postavlja trditve kaj smo si pa v resnici mislili, ko še sami verjetno ne vemo kaj točno smo mislili tisti trenutek pa vendar nič slabega ali proti njemu naperjenega.
Sej sploh ne vem če vse tole komu sploh ma smislel al ne a sploh kdo tole pisanje razume al ne. Sej že sama ne razumem več. Ali je mogoče da nekoga dejansko ljubiš bolj kot sebe v istem trenutku pa sovražiš? Na trenutke ne vem več ali ga ljubim al ne vem samo da hočem mir. Vem da tako ne gre naprej, pa s vedno vrtiva okoli osi. Ko začenem trditi da ne verjemem da se bo to rešlo kdaj in da ne vem če ma smisel vztrajat skupaj, dobim nazaj da zdej ko sem ga uničla bi pa šla pa se fajn mela. Ko pa isto trditev postavlja on pa ga morem prepičevat in razlagat stvari izprad dvet let in več. Ne vem več kdo je tukaj nor jst ali on? Oziroma jst vem da sem psihčno bolana. Začaran krog iz katerega ne vidim nobegena izhoda kot smrt. Za mano ne bo mogel pri na uni svet pa me matertirat naprej. Zlomljena sem uničena ponižana, ničvredna.
Pa vem da sem sama kriva. Večlni zakaji in večni zatoji. On ne bo oproščal in požiral ker je v življenju že preveč požrl. Ne spoštujem ga oz. mu tega ne kažem.Če je normalno da ljudje delajo napake in mislim da če se potem trudiš lahko to napako popraviš oz. če ti je žal bi se ti lahko nekak oprostilo a ne? Sam meni ni dovoljeno da sem naredla napake, ker očitno jst nisem človek. Jst se ne smem motit, jst ne smem delat napak. Pa čeprav kdaj naredim tudi kaj do česar mi ni ampak samo zato da je mir pri hiši. Nimam svojega jaza, ne znam se postavit zase. Sej po njegovem so njegovi izbruhi jeze upravičeni in niso nasilje. Pa udarce in klofute sem si zaslužla. Sej niso ble nič niso ble fejst, pa čeprav sem mela potem modrice. So ble nekaj normalnega. Živim prvzaprav ne živim delam kar morem in živim zato ker morem in to je vse. Nimam veselja, nimam hobijev, nimam prijateljic, nimam nič. Včasih si prav želim ko ima spet izbruh in ko mi začen groziti da me bo ubil da bi me že enkrat, da bi že blo vsega konec. Razmišljala sem že o varni hiši, klicala sem že nekam v mb pa nekak zaradi otrok ne morem tega naredit. Ne morem juj na silo utrgat in it v neznano ne vem kk bi blo potem s šolo, ker najmljaša je v šolo vključena kot otrok s posebnimi potrebami saj je hipeaktivna. Ne vem no moj svet nima smisla. Vem da bi se lahk obrnila na moje starše vem da bi mi pomagali. Pa nima srca juj obremenjevat s svojimi problemi ko imata svojih dovolj. Dovolj sta se odrekala zame in sestro da sta naju vzogijla da bi jima sedaj na stara leta jst spet delala probleme in skrbi. Zaslužita si svoj mir in mirno življenje. POeg tega vem da tudi če bi šla nazaj domov mira pred možem ne bi mela. Vem da bi razgrajal pa še kaj drugega pred hišo. Tega jima ne morem naredit oče ima že tako velike težave z zdravjem ne rabita še mojih težav. Bila sem nezaželeni otrok oz. nosečnost je bila nezaželena.

Draga ti!

Tvoje sporočilo sem že prebrala, odgovorim pa ti bolj obširno takoj, ko bom lahko. OK? Zelo sem vesela, da si se obrnila na nas in mislim nate.

Sva na vezi!

Maja

Spoštovana,

sem prebral tvoje sporočilo in te popolnoma razumem, da si v hudi stiski.
Na kratko povedano, tvoje življenje odseva tvojo notranjost in mnenje, ki ga imaš o sebi. Že to, da si bila nezaželen otrok, je v tebi pustilo globok pečat in občutek krivde, ki ga v svojem življenju znova in znova podoživljaš.
Veš, da si partnerja ne izberemo slučajno, kar tudi priča dejstvo, da ga ljubiš in hkrati sovražiš..torej tvoj mož le odseva tvojo notranjost in to kdo si. Želiš, da bi te imel nekdo rad, da bi doma dobivala od moža ljubezen, ampak po drugi strani pa se podzavestno obtožuješ, kar doživljaš tudi v odnosu.
Zato se tako dolgo vrtimo v nekem začaranem krogu, dokler ne presežemo samega sebe.

Vsi igramo lastno življenjsko igro, drugi so tu le zaradi naše samo-potrditve.

Da si rojena pod nesrečno zvezdo, je le tvoje prepričanje, ki ga nosiš globoko v sebi že od otroštva…In vsako prepričanje se lahko tudi zavestno spremeni…Kar pomeni, da ni nesrečnih ali srečnih zvezd, ampak le naša prepričanja, s katerimi si dovoljujemo, da trpimo in prenašamo obtoževanja..

Tvoje življenje bo zato še prineslo veliko sprememb, saj bo potrebno narediti kar nekaj odločitev in korakov, ki bodo prinesli izboljšanje.
Prvi korak je, da se sprejmeš takšno kot si in se imaš rada, ter si več ne dovoliš lastnega, kot tudi tujega obtoževanja in nasilja. Verjetno bo potrebno tudi oditi stran od trenutnega partnerja, saj vajina veza že dolgo šepa in ni tisto, kar bi si želela.

Ker te čaka veliko sprememb in dela na sebi, ti priporočam, da si poiščeš pomoč pri raznih skupinah, kjer si boste lahko izmenjali izkušnje.
Spoznala boš, da življenje lahko odseva tudi drugačno plat, kot jo poznaš.

Robi.

Nisi neumnica zato, ker si hotela možu ustreči v prav vsaki želji,
neumnica si zato, ker iz potrebe po ljubem miru prenašaš psihično, verbalno in fizično nasilje.

Prvo, kar ti je za storit ob njegovih izpadih, naj ne bo misel na beg – beg kamorkoli,
prvo naj ti bo ohranjanje tvoje osebnostne celovitosti…..

Ne ponižana, razčlovečena, uničena….ampak dovolj močna, da udariš nazaj na verbalno nasilje z jasnimi argumenti, na fizično s posredovanjem policije.
Vizualiziraj si situacijo, pripravi jasne odgovore, ne pa da bi priznala celo kennedyjev umor…..
Za primer fizičnega nasilja si pripravi številko domače policijske postaje, ne 113. Za vsako njihovo posredovanje zahtevaj zapisnik, ne pa da bodo kar pod preprogo pometli. Znajo, sem doživela.

Tudi, če imaš svojega moža še tako rada, si ne smeš dovolit nasilja nad sabo, ker tvoji punčki vse opazita in iščeta krivdo pri sebi in nehote pobirata vzorce obnašanja….sigurno jima ne privoščiš takšnega moža, kakršnega bosta posledično privlačili….

Za moje laične pojme ste prišli tako daleč zaradi moževe nesigurnosti vase. Takemu človeku pride prav vsak izgovor, da sramoti druge ali jih pripravi do takega položaja, da lahko sam briljira. Tak človek nikoli ni dovolj pohvaljen in to svojo potrebo uveljavlja tudi na podle načine…….

Razmisli, če mu ne bi ustregla v prvotni želji, ……tako je ugotovil, da te lahko suka in ti mu to dovoliš iz čiste ljubezni…. Sam ne bo nikoli pohvalil, obvezno pokaral. Poznam to, naprimer za nedeljsko kosilo: ” Sem ti povedal,da če je vredu, nimam pripomb. Če pa kaj ne bo vredu, ti bom takoj povedal.” in sploh ni bilo važno, koliko truda, denarja in nedeljskega časa sem vložila v to, da ni bilo pripomb…..vsaj ob nedeljah….

Draga “še ena neumnica”!

Evo me, zdaj pa sem prav zares s teboj! Torej, to, kar si napisala, je v meni vzbudilo zelo različne občutke, čustva, misli, … Najprej sem se spomnila na to, da sem že večkrat od parov slišala, kako se jim je po odločitvi za svinganje pošteno zamajalo v odnosu. Mislim, da je svinganje 1 zelo velika preizkušnja tako psihično kot fizično za par. Že če npr. “samo” prevaraš partnerja z drugim moškim, je lahko cela “štala”. Tukaj gre pa za to, da ti kot par in še 1 par s čisto svojo zgodbo skupaj seksaš, pa da gledaš partnerja z drugo žensko in še celo z drugim moškim (ker imamo toliko predsodkov v zvezi s homoseksualnostjo). In nato pride še druga ženska, ki je lahko lepša od tebe, bolj spolno privlačna, bolj odprta,… Hmmm, dejstvo je, da svinganje “zruka” večino-bi rekla. In tako se je zgodilo tudi vama-da vama je svinganje do kosti pretreslo odnos na vseh frontah. Očitno so se skupaj z njim odprle tisočere rane, na katere vsak dan posebej treseta še in še soli soli soli. Zelo malo možnosti je, da bi se rane na ta način sploh zacelile in na koncu sta lahko oba velika poraženca.

Vendar-KJER JE VOLJA, JE MOČ! Omenila si zakonskega svetovalca. Ja, to bi bila lahko 1 izmed rešitev, a seveda, če sta oba za. Oziroma, saj greš lahko tudi sama k njemu. Bolje je, če bi šla oba, ampak tudi, če greš samo ti, se lahko dosti naredi. Zgodilo se vama je, da vama je svinganje potegnilo na dan veliko potlačenega. In to je v bistvu samo dobro. Dobro v tem smislu, da vesta, kje vaju boli, kje vama ne gre, kje so najbrž skrite tiste čisto najbolj primarne rane. Vsi pari imajo vzpone in padce. Vsak doživi obdobje, ko mu gre vse narobe. To je del življenja. Zato tudi to, kar se dogaja vama, pa če je še tako hudo, ni 100% tragično. Oziroma je vse odvisno od vaju, kaj bosta naredila s tem zapletom. Če bosta hotela pogledati in videti, za kaj pravzaprav gre, gre lahko vajin odnos na višji nivo, na nivo, kjer je več resnične ljubezni in razumevanja, pa morda manj samo ujetosti v bolj svet seksualnosti (ki vidiš, da ti marsikaj zelo zakomplicira). Morda je bil temelj vajinega odnosa vedno najbolj seks, ki je zdaj doživel svoj vrhunec. In se lahko iz tega naučita, da najbrž seks na ta način ni tisti, ki bi 2 človeka osrečil povezal, jima dal mir v duši.

Dogajanje med vama dobiva čedalje večje razsežnosti, zato je skrajni čas, da tako ali drugače ukrepaš. Kako, si ne bi upala govoriti. Lahko pa se o tem posvetuješ s svojim psihiatrom ali dejansko pokličeš v kakšno varno hišo, ki si jo tudi že omenila. Morda vprašaš Društvo za nenasilno komunikacijo, kakšne so možnosti. Mislim, da se boš sama zelo težko izkopala iz te godlje. Lahko tudi, vprašanje pa je, koliko še imaš moči. Čisto konkretno se lahko zaradi fizičnega nasilja obrneš na naslednje osebe: splošni zdravnik, izbrani psihiater, policija, varna hiša, krajevno pristojni Center za socialno delo, kakšna nevladna organizacija,…

Ves čas mi tudi prihaja na misel, da se nič ne zgodi slučajno. Vse preizkušnje dobimo z nekim razlogom. Trpljenje nas dela močnejše, modrejše in tudi bolj človeške. Mogoče nas je že prej nek tihi glasek opozarjal, da morda kaj delamo narobe, a ga nismo jemali resno. Zato potem pridejo čedalje težje zadeve, da se vendarle zbudimo iz svojih sanj in nekaj dobrega naredimo zase. Poskusi svojo situacijo pogledati s te perspektive-ker drugače se ti lahko res samo še zmeša. Vedi, da trpita oba in to zelo, vsak po svoje. Vsak od vaju ima svojo resnico. Zanimivo bi bilo, če bi drug drugega slišala-zakaj trpiš npr. ti zaradi njega in zakaj on zaradi tebe. Istočasno se imata rada in se sovražita-to je ambivalenca in je še kako normalna med pari. Poglej, ko je otrok majhen, 1 trenutek joka, že drugi pa se smeje, kot bi se prej nič ne zgodilo. Kar je zelo normalno. 1 izmed faz razvoja pač. Če starši delamo preveč cirkusa iz tega, otrok to potlači, potem pa kot odrasel človek prestaja nekaj podobnega kot vidva zdaj.

Pa še to: Bolnica in samomor ne bosta rešila ničesar. OK, ja, veliko ljudi reče: Pa saj bom potem rešen! Kako pa ve, da bo rešen? Kdo od nas pa v resnici ve, kaj se zgodi z nami po smrti?! Za bolnico ti lahko rečem, da ko pridem tja službeno, se mi ne zdi noben bavbav. 100% pa sem, da če greš noter bolan, da bi rad šel čim prej ven. Če se da, raje zdaj zunaj in ko si še relativno pri sebi, rešuj zadeve. Ekstremi se nikoli ne obnesejo. OK, tebe npr. ni več. Kaj pa otroci? Zaznamuješ njih, pa še cele generacije za seboj, ki se na negativen način učijo, kako raz-reševati konflikte.

Normalno tudi je, da ti v tej fazi ni do ničesar. Nič hudega! Vse te bo počakalo. Ti imaš zdaj krizno situacijo, zato se usmeri nanjo in reši, kar se rešiti da. Kasneje bodo poslastice prišle same od sebe. Brez truda.

Preden se počasi poslovim, ti povem še nekaj. Včeraj sem na neki naši delavnici slišala neko punco povedati, kako ima ves čas strah pred izgubo. V svoji meditaciji je prišla do trenutka v svojem otroštvu, ko je zaradi čisto nedolžnega zapleta, ko je mamica šla naprej v trgovino, ona pa je morala počakati zunaj z 1 sosedo, mislila, da je ostala brez mamice-da jo je izgubila. In tako se ji ta dogodek, ker ga ni nikoli predelala, kar naprej vrača v zelo podobni obliki. Zanimivo bi se bilo torej skupaj z vama vrniti v vajino otroštvo in videti, kje sta nekoč nekje vsak od vaju doživela nekaj psihološko podobnega, kot je to, čez kar gresta zdaj.

Vesela bom, če se boš še kaj oglasila-da vidim, kako si in kaj ti pomenijo odgovori, ki si jih dobila od nas.

Maja