Formule ljubezni
Prebiram knjižno uspešnico Formule ljubezni by Dr. Milivojević. Pri iskanju odgovora na moje vprašanje me je knjiga rahlo znervirala. Uglavnem sem bila razsvetljena, da ljubezen ni (nujno):
– smisel življenja
– samo enkrat v življenju
– zaljubljenost
– strastna
– brez konfliktov
– seks
– brezpogojna
– žrtvovanje
– ljubosumje
– popolno razumevanje
– pozitiven vpliv
– trpljenje
– iskrenost
– enakovrednost
– kozmično žarčenje
– trajen občutek sreče
Tale obsežna definicija kaj ljubezen ni, mi ni dala odgovora na vprašanje, kaj ljubezen je.
Uglavnem pa se je močno povečal moj dvom v obstoj ljubezni, kar je za nekoga, ki mu je ljubezen najpomembnejša vrednota, malo kontradiktorno. Moja zmeda v glavi pa še večja.
V glavnem po mojem razumevanju napisanega ljubezen ni nič drugega kot navezanost. S to definicijo pa nisem zadovoljna.
A ima kdo kakšno boljšo definicijo?
Formule za življenje in ljubezen ni. Namreč vsak doživlja svet individualno, s svojimi očmi. Formule obstajajo v matematiki, v računalništvu, roboti, ki izplunejo podatke in so odrezani od čustev. Formule poskušamo najti v religiji in v lastni življenjski filozofiji, povsod, kjer nas pesti negotovost, da bi si poenostavili vso to zapletenost, ki ga prinaša življenje, ki nas tudi nenehno bega s svojimi protislovji, v želji, da bi (v sebi) vzpostavili navidezen red z definicijami. Po regelcih se nam pač vse zdi enostavneje, oropa pa nas tudi širine in globine, postanemo rigidni, enosmerni in ozkosrčni, če se striktno držimo nečesa, tak primer bi zame bil kak verski fanatik, tudi ateist, ki vse polaga na znanost.
Kdor definira ljubezen empirično, tak nima pojma o ljubezeni, ker razum ne dojema srčnih zadev. Ljubezen lahko samo občutiš, ne moreš je definirati in si delati kljukice kaj vse je ljubezen in kaj vse ni…. No, ampak tudi to je na nek način definicija, ampak skušam povedati, da tega ne moreš zaobjeti z razumom. 🙂
Mogoče tale. Imeti nekoga rad neglede kako živi in mu pustiti njegovo življenje takšno ki mu je v veselje in mu pri tem želeti samo dobro. Nekaj takšnega kot je v filmu Forest Gump. Če bi živela skupaj in bi se on ne spremenil bi bila to ljubezen. Nikoli je ni zaničeval, obtoževal, hotel spremeniti. Imel jo je preprosto rad vse življenje do smrti čeprav je vedel da ne ravna prav.
V bistvu je ljubezen res samo navezanost. Lahko pa tudi spomini ki trajajo.
lp
Jaz mislim, da je ljubezen sobivanje dveh partnerjev, kjer te osrecuje dejstvo, da osrecujes partnerja in obratno. Da bi bila ljubezen nekomu najvecja vrednota, se ne strinjam, saj s tem pokazes, da rabis ljubezen nekoga, da lahko zivis. Kar pomeni, da sebe nimas dovolj rad, da to isces zunaj sebe, kajne? Najprej moras imeti sebe rad in ziveti sam s sabo, da lahko dejansko zivis in ljubis nekoga drugega. Najvecja laz v ljubezni je dejansko, ko ti nekdo rece Ne morem ziveti brez tebe. Vedno moras znati ziveti sam s sabo in to se mi zdi najvecja napaka, ki jo ljudje delajo, ko iscejo nekoga, da niso sami. To sem se vsaj jaz naucila iz svojih izkusenj, ko sem bila vedno v zvezah in ko sem koncno bila samska, sem res spoznala sebe kot osebo in s tem tudi, kaj lahko dam nekomu drugemu. Najvecja vrednota v zivljenju je, da si srecen sam s sabo in sele nato lahko to sreco delis z nekom.
ni univerzalnega odgovora na to kaj je ljubezen. Eden od odgovorov bi lahko bil, da so odnosi ljubezen, način kako živimo in negujemo odnose. Ljubezen ni nekaj sebičnega, ker se mora razdajati in ne samo jemati, v ljubezni sprejemamo osebo, sprejemamo vse njene potenciale, vse kar je lahko, in predvsem sprejemamo to kar ni (pa s tem ne mislim, da pričakujemo od sebe in od oseb, da se spremenijo, vse kar lahko damo je le uvid, ne pa sprememb, za to se mora vsak sam odločit). Ampak ravno ljubezen naj bi te naredila močnejšega in drznejšega, odločnejšega, da se spremnijaš, da stremiš k “najboljšemu sebi”, najboljšemu v sebi. In ljubezen je tudi to, da smo TAM, da SMO ZA NEKOGA-tu potem spet lahko govorimo o sprejemanju. Tako je ljubezen v vseh odnosih, ne samo v romantičnih. Se mi zdi, da so ti romantični odnosi med bolj zahtevnimi, itak pa se vse življenje učiš kako živeti odnose. In odnosi so poligon za osebno rast. O tem bi lahko še dolgo dolgo razpredali. Pa itak sama velikokrat premišljujem kaj je point ljubezni in vedno se vse začne in končuje pri tem, da si TAM, za nekoga, da neguješ ljubezen v vseh odnosih, da je ljubezen v vseh odnosih in da si celotno življenje razpet v odnosih, ki jih živiš.
Ce bos knjigo dobro prebrala, bos ugotovila, da je ljubezen custvo, za katero je popolnoma odgovoren subjekt. Ne vidim razloga, da bi bila ljubezen najpomembnejsa vrednota, niti, da bi te knjiga napeljevala v dvom v obstoj ljubezni. Knjiga te uci zgolj usmerjati to custvo zrelo in odgovorno in ga nekako negovati. Redko obcutimo eno samo custvo naenkrat, hkrati pa nobena od nasih custev niso trajna. Ljubezen se je zato treba nauciti nekako priklicati in obujati – ko ima to seveda smisel in ostaja za to tudi interes objekta.
Tista res prava (po moje) je ljubezen, ko se popolnoma čustveno predaš, brez zadržkov. Vse drugo so zame samo približki ljubezni. Kajpak se s tem narediš tudi povsem ranljivega. Če imaš takšno srečo (tole je zdaj sarkazem) kot jaz, to narediš s človekom, ki te tako prizadene, da se nikoli več ne moreš sestaviti skupaj. Žal je zame beseda ljubezen postala najlepši možni sinonim za trpljenje. Pred dnevi sem se pogovarjala s prijatelji, ki me poznajo že deset, petnajst let. In vsi so rekli, da čeprav se še tako trudim (in res se), ne morem skriti, da sem ostala samo še lupina same sebe. Včasih tako ponoči premišljujem o tem, kar se je zgodilo in ne morem verjeti, da sem sebi to dopustila. Sobotna noč je, jaz pa čepim v garaži in jokam. Škoda, da ne delajo več lobomotije, ker bi si jo res šla naredit – samoplačniško. Vse sem poskusila, se malo poberem, pa spet padem. In spet. In spet. In spet. Ja, moja definicija ljubezeni je, da je ljubezen trpljenje. Bolj kot je bila ljubezen brezmejna, bolj je brezmejno tudi trpljenje.
Ena pesmica za vse, ki tudi nocoj trpijo in jočejo: http://www.mojvideo.com/video-chris-isaak-life-will-go-on/ab47d90583246e9ba0fa
Se pa ne strinjam s tem, da ti ne sme biti ljubezen najvišja vrednota. Če ti ni, vsaj med višjimi, potem je nisi sposoben. Normalno je, da potrebujemo toplino, da lahko9 živimo. Samozadostnost je samo prehodna faza obupanih žensk, v resnici same zase vedo, da ljubezen še kako rabijo, vendar zaradi travm potlačujejo.
Ma seveda, dej… Glej, moški so po naravi manj čustveni, kar je v korelaciji s potrebo po ljubezni, ki je v tem primeru majhna. Ženske jo imajo v primerjavi z moškimi veliko več, samo kaj ko jih zaljubljenost zajebe. Potem pa hodijo na vikend tečaje, tečejo, delajo kariere, vse samo, da bi sabotirale porebo po ljubezni.
Tistih nekaj procentov, ki niso takšne… Tiste trdijo drugače. Prepročan sem.
Knjige sicer nisem prebral, z definicijo pa se kar strinjam. Saj lepo piše, da ljubezen ni “nujno”, predvsem pa ne le “eno” izmed zgoraj navedenih čustev oz. pojmov. Torej ne gre za zanikanje, ampak obratno, najverjetneje je skupek vsakega nekaj. Torej je tvoja zmeda odveč.
Všeč mi je Tikkin odgovor, medtem ko Prinčipesa opisuje enostransko ljubezen na podlagi svoje izkušnje, česar ne moremo posploševati.
Jaz pa semjo prebral – enkrat že pred leti in ponovno pred kratkim. Se pa vseeno strinjam z zgoraj napisanim in se mi zdi zmeda odveč.
Če si po tej knjigi zmedena je najbrž zato, ker je res obsežna in razlaga veliko pojmov in idej – ali pa nisi res natančno preštudirala stvari.
Kaj ljubezene je, je namreč zelo različno za vsakega posameznika – skupno večini ljudi pa so navedeni primeri kaj ljubezen ni – ker so to patološki odnosi. Razne odvisnosti, nezrelosti, itd.
Sploh pa se ne strinjam s tem, da naj bi bila ljubezen le navezanost. V mojem razmišljanju gre predvsem za globoko povezavo na več dopolnjujočih se nivojih.
Par avtoričinih navedb kaj ljubezen ni – nad katerimi razumem da je razočarana – se mi pa zdi zelo logičnih in smiselnih;
npr. NI Zaljubljenost… ja, itak da ni… to se da celo kemično/biološko dokazati. Povišane vrednosti dopamina v možganih…
NI Smisel življenja… Darwin-ovski pogled jasno razloži da je to preživetje. Je pa seveda lahko eden od pomembnih gradnikov osebnega zadovoljstva in sreče.
NI samo enkrat v življenju… itak da ne… če se človek ne oklepa te ideje pretirano. Potem je lahko samouresničljiva napoved – ker ne spustimo nikogar drugega več k sebi in nekako mazohistično pestujemo svojo bolečino. Stvar odločitve posameznika.
Je pa to mit o edini pravi ljubezni (dušah dvojčicah) ki je preživel iz srednjeveških trubadurskih časov do danes… In zdaj živi dalje v filmih in zgodbah.
NI brez konfliktov… pravzaprav je, dokler se človek popolnoma odpove sebi in deluje le po željah partnerja. Kar je tipičen znak zaljubljenosti in redko traja več kot kakšno leto do tri. Ko pa zaljubljenost postane ljubezen… tega ni več.
Pa saj se tudi s starši in otroci kregamo – pa jih imamo vseeno radi, a ne?
itd.