lepo prosim za čim več odgovorov-posvojitev starejšega otroka
Pozdravljeni.
Po 20 letih (moje) neplodnosti in dolgem, tehtnem premisleku sva se odločila za posvojitev.
Po prebiranju vseh mogočih strani na internetu na to temo razmišljam, ali imava za to v Sloveniji sploh realne možnosti ali naj se ne podajava na to pot, ki je mogoče že vnaprej obsojena na neuspeh?
S partnerjem živiva v izvenzakonski skupnosti (pripravljena sva se tudi poročiti, če bi nama to “prineslo nekaj več točk”, sicer nama papir ne pomeni nič). Skupaj sva pet let, oba z dobrimi službami za nedoločen čas, z lastno hišo na mirnem podeželju, vendar blizu infrastrukture, kot so šole, zdravstveni domovi ipd (živiva v okolici Kranja). Stara sva 30 (jaz) in 43 let.
Ali sploh obstaja realna možnost, da posvojiva otroka iz Slovenije in v kakšnem času?
Seveda bi rajši dojenčka, vendar bi z odprtim srcem sprejela tudi starejšega otroka (do 10 let), tudi dva (bratca in sestrico, dva bratca, dve sestrici, vseeno). Sprejela bi tudi otroka z manjšo invalidnostjo.
Ne bi razpredala od vsem, kar čutiva, saj bi lahko napisala roman…vsekakor sva o vsem dobro premislila, premislek je trajal nekaj let, saj to ni odločitev, v katero bi se človek “zaletel”.Nisva bogata, imava pa zadosti za “normalno” življenje (kaj je že to?), torej lahko poleg osnovnih stvari nudiva otroku tudi počitnice na morju, kakšno interesno dejavnost itd…predvsem pa…veliko ljubezni, topel dom…kar vidim nas, kako bi skupaj brkljali na domačem vrtu, hranili muce, delali palačinke in kekse, šli na sprehod z našim kužkom, se učili rolati (z “mami” vred, ki je bolj štorasta :)), se objemali, če boli trebušček ali če imamo slabe sanje, se še enkrat učili matematike, ki smo jo eni že malo pozabili.,delali snežaka pozimi…..evo, sem že solzna.
Pripravljena sva tudi na otroka z določenimi travmami, verjamem, da bi zmogla to.
Kaj sploh hočem vprašati…povejte mi, ali sploh obstaja realna možnost za to? Ali naj se podam na to pot ali naj rajši takoj posvojim še nekaj mačk (poleg 4, ki smo jih rešili shiranosti) in se predam po 20 letih boja?
Samo to vas prosim. Vas, ki veste veliko več o tem kot jaz, ki poznate zadeve? Ali je možno, in kakšen je realen čas čakanja?
Iz srca vam hvala za vse odgovore, in srečno.
Maja1
Vedno obstaja možnost posvojitve, še posebej, če ne postavljaš pogojev, kot nas večina. Če bi sprejela tudi starejšega otroka z določenimi zdravstvenimi težavami, imaš pač toliko več možnosti kot nekdo, ki bi posvojil le zdravega dojenčka.
Vendar pa bi te vprašal, če si res 100%, da bi lahko posvojila npr. 12-letnega fanta s posebnimi potrebami? Dobro premisli. To niso tako enostavne stvari.
Si morda razmišljala o tujini? Tam gredo stvari precej hitreje, vendar pa je finančno precej velik zalogaj – cca od 20 do 25.000 evrov.
Sama sem ena izmed tistih, ki sem posvojila v tujini. Cena je res tako visoka, kot jo je navedel zgornji post. Vendar se potem, ko je doma otrk, s financami enostavno ne ubadaš več. Vse odtehtajo nasmehi, poljubi, besede in objemi, vsak dan postane nekaj posebnega.
V bistvu se lahko prijaviš na CSD in poveš za posvojitev. Iz svojih izkušenj in tistih, ki so posvojili podobno kot jaz, lahko povem, da se ti le nasmehnejo, ti povedo, katere dokumente naj bi prinesla in to je to. Potem lahko čakaš. Meni so takoj povedali, da v našem mestu posvojitev enostavno ni oz. je bila zadnja pred dvajsetimi leti … Podobno je z društvom, ki se ukvarja s tem. Čakalna vrsta je dolga; predolga.
A čisto za vspodbudo: poznam prijateljico, ki ji je uspelo posvojiti enega otroka v Sloveniji, lani je drugega pripeljala iz tujine. Luštna družinica so.
Tudi jaz mislim, da posvojitev otroka s posebnimi potrebami ni mačji kašelj.
Tudi midva sva v začetku sanjala o dojenčku. Potem o otroku, ki bi bil star do treh let. Posvojila sva 20-mesečno deklico, ki je bila pred kratkim stara 4 leta.
Vsekakor ti želim vso srečo. Zasae vem, da je bilo moje življenje brez otrok zelo preprosto, zdaj je živahno in pestro in polno smeha. To je tisto, kar sem (sva) si želela, šele danes veva, da sva srečna.