ALI RES VSI LJUDJE ISTO VIDIMO SVET OKROG SEBE???
ALI RES VSI LJUDJE ISTO VIDIMO SVET OKROG SEBE???
19.03.10 08:12
POZDRAVLJENI!
Ali ste se morda že kdaj to vprašali?
Da opišem svoj problem…nekega dne sem se poglobila in razmišljala o tem kako ljudje vidimo svet okrog sebe recimo( nebo, morje,zgradbe ,cesto,semafor…vse)
in potem seveda prišla do zaključka ,da nobeden od nas ne more pogledati skozi moje oči,tako kot jaz ne čez njegove in potem… strah…saj res kaj pa če sem jaz drugačna od drugih ljudi in kaj če bi jaz drugače videla svet okrog sebe od drugih ljudi?
Ta strah je vedno bolj spremljajoč v mojem življenju…skratka vedno razmišljam kako vidi nekdo drug …ne zaupanje v samo sebe ….
In seveda vem,da je po eni strani to NEMOGOČE saj ne bi mogla voziti avta in nič početi v življenju če ne bi videla isto …in vseeno dvom ostane…kako naj si pomagam in se rešim tega ,ker me res mori…
Že ,če bi vedela za koga ,da je podobno razmišljal bi mi bilo velikooo lažje…tako pa te ,ki jih poznam in sem jih sploh upala o tem kaj vprašat pravijo,da niso nikoli na to pomislili…in ostane spet dvom in drugačnost, da jaz pa sem in morda res sem drugačna in vidim drugače….
Prosim z nasveti in pomočjo se obračam še na vas?
Hvala za vse ,morda pa le nisem osamljena v tem?
Draga “abika”!
Tudi tebi bom napisala, kar sem že parim: Zelo pomembno je npr. poznati svoj temperament. Ali si melanholik ali kolerik ali sangvinik ali pa flegmatik. Prvi hoče, naj bo pravilno, drugi, naj bo po moje, tretji, naj bo zabavno in četrti, naj bo lahko. Že tukaj se vidi, kako smo si različni. Bolj podrobno si o tem lahko prebereš v knjigi OSEBNOSTNI PLUS.
Ravno v soboto sem si kupila knjigo 5 JEZIKOV LJUBEZNI, kjer imaš novo “klasifikacijo”: Vsak človek se v ljubezni drugače izraža, in sicer s posvečenim časom, z besedami potrditve, darili, uslugami in dotikom.
Tega je gotovo še malo morje. Ja, mislim, da vsak od nas različno doživlja čisto isto stvar, isti dogodek, istega človeka,… Zato je komunikacija zelo naporna, pa obenem tudi zelo zanimiva. Če bi lahko, bi morali ves čas preverjati, kako te je nekdo razumel, kako si ti njega, kaj si ti čutil, kako doživljal, kakšna čustva so ti privrela na dan.
Ali sem te vsaj približno razumela pri tvojem sproočilu? Oglasi se!
Maja
To vprašanje sem si postavila tudi že sama, ampak bolj z vidika, kako bi druga živa bitja videla svet drugače z drugačno gensko zasnovo.Daltonisti lahko vidijo svet zgolj v sivih odtenkih ali pa ne morejo razlikovati nekaterih barv, nekdo ki je pod vplivom substanc lahko baje barve sliši oz. vidi zvok itd.,ampak v osnovi pa ljudje zaznavamo enako. Če biologiji ne verjameš,pa verjemi osnovam matematike-ravna premica opiše stranico kocke, kjer se stikajo,nastane oglišče in težko bi bilo, da bi nekateri oglate zgradbe videli okrogle.še dobro,da imamo skupni jezik,ki nas večinoma pripelje do istih rezultatov.če bi nekoga vprašala,kako dojema oglišče,bi ti najbrž odgovoril da kot stičišče dveh premic kar bi ti še nakazal z roko in ne kot lok.sicer pa iz takega razmišljanja kot je tvoje izhaja rek: mislim, torej sem. Tudi,če nič drugega ni res, če je svet le posledica mojega predstavljanja,mojih misli, če smo priklopljeni na naprave kot pri matrici, pa je nedvomno res, da moja misel obstaja, kar potrjuje moj obstoj. kaj drugega še potrebuješ? Ampak to je bolj plod filozofskega razmišljanja, znanost pa se nekako stika v razmišljanju,da je ves svet(vesolje) valovanje, energija, in tudi če je moja predstava le ena izmed možnih (kar tudi je glede na različne vrste-muha vidi drugače), pa imajo stvari svojo energijo in obstajajo.to naj bi bila edina objektivna resnica.
Ampak iz tvojega pisanja veje strah, da drugi doživljajo svet drugače. Zakaj? Tudi če bi bilo tako-očitno obstaja stična točka med našimi dojemanji, da se lahko sporazumevamo.In to je edino pomembno. Pa kaj,če bi bili drugi drugačni? A te je strah,da bi se počutila nekako edinstveno?to najbrž izvira iz strahu,da bi ostala sama,strah pred osamljenostjo?skoraj kot vprašanje:kaj če ostanem zadnji človek na tem svetu?Taka razmišljanja se mi zdijo neki vsakdanjega v tem svetu, ko smo čedalje bolj odtujeni drug od drugega. Težko to reši kak šrink,ker to je na kolektivni ravni.Me prav zanima kako bodo zanamci poimenovali to obdobje,mogoče celo civilizacijo, ki se prav očitno končuje.