Ko rejenci spregovorijo: http://bam.vecer.com/portali/7dni/v1/default.asp?kaj=2&id=5517156 Berite!!!

——————————————————————————–

Spremna beseda predsednice Združenja MOČ:

“Skoraj nespodobno se mi zdi kaj pripisati avtoričinemu besedilu. Tako VSE je povedala, da je vsako dodajanje hitro lahko videti kot prazno besedičenje. Pa vendarle bom dodala! Zato, ker sistem dobro poznam – praktično in teoretično in ker je to še ena izmed priložnosti za opozarjanje. Tudi kot odziv tistim, ki mislijo, da nas mora biti veliko število, da bo naše opozarjanje kaj veljalo.

Najprej to, da sama poznam nešteto podobnih zgodb. Skupno jim je, da smo otroke dali v intimo nekakšnih družin in jim namenili izkušnjo te tuje intime. Ob tem pa nihče prav zares ne ve, kakšna je ta intima. In odgovorni se zanašajo, da je za vzgled sprejemljiva in poučna za negodnega otroka. Dobra torej? Sfero javnega, kar v skladu z Ustavo je »posebna skrb« za otroke, ki ne morejo živeti pri starših, so pomaknili v sfero intimnega. Javno in s pogodbo sklenjeno službo začasne skrbi za otroka, ki naj bi se vrnil k staršem, so naredili za zasebno zadevo, ki poteka po zakonitostih tradicij posameznemu otroku tujih družin. Družin, ki niso in ne morejo biti nič drugačne od vseh drugih v naši družbi: mnogih slabih in neučinkovitih, mnogih za otroka neustreznih in celo nevarnih. Zakaj pa naj bi bile te družine drugačne? In seveda, v ne zanemarljivem številu tam sploh ni družin! Vsiljevanje nepreverjenega in nepreverljivega modela te idealizirane “rejniške družine” pa dolgotrajno.

Kaj je naredila Neira? Obstala, se mi zdi. Čeprav je imela za to pokončno in jasno držo bolj malo pogojev. Ona je borka. Zato svojo zgodbo deli z drugimi. To, biti tukaj za druge, čeprav ni lahko, pa je drža, ki potrjuje Človeka. Zato bodo sadovi prišli. Res da za druge, toda za najšibkejše, ki so odvisni od kritične javnosti in najbolj potrebni njene skrbi. Samo zahvalim se ji še lahko in ji želim vse dobro.”