Žalostna zgodba. Našla sem jo na forumu “Kako živeti z rakom ?”

Piše: soprog

Pravkar sem se po nevemže koliko potovanjih v Ljubljano vrnil z Onkološkega domov v Celje. Tam je ostala soproga (Judita), na nevemže kateri po vrsti kemoterapiji (to je učen izraz za zastrupljanje). Iz obupa sem slučajno na gugle vtipkal nekaj pojmov (zasevki v jetrih), za spremembo tokrat v slovenščini, in na veliko presenečenje naletel na med.over.net oz. na to klepetalnico.

Sedaj pa po vrsti.
Soproga (abrahamovec), v. med. sr., zasebna ginekološka ambulanta;

ZGODOVINA:
junij-julij 2000 – soproga ima čudne občutke v spodnjem delu trebuha, zadevo pripisuje preobremenjenosti v službi (tudi do 12 ur v ambulanti);

15. avgusta 2000 (Zadar, zadnji dan čudovitega dopusta na barki) – soproga dobi grozen napad še ene, sicer pa dokaj pogoste, migrene (bila je na robu odločitve, da bo skočila s petega nadstropja), grozno bruha in ima močne bolečine v trebuhu (želodcu);

16. avgusta (vrnitev domov): zaradi bruhanja in bolečin v trebušni votlini zaprosi sodelavca (internista) naj jo pogleda z UZ;
ugotovitev: nekaj je hudo narobe ginekološko; po ginekološkem UZ in krvnem markerju grozljiva diagnoza: rak jajčnikov, ascites v trebuhu (po perforaciji ovarija), vrednost CA125 je bila nekaj nad 4000 !!!

Modrovanje na temo kovačeva kobila je povsem odveč – ne poznate moje žene (sočuten deloholik).

Svet se je sesul – do naslednjega dne. Potem sva se odločila, da se bova borila.

17. avgusta 2000 – operacija, odstranitev jajčnikov in delno tudi zaraščenega tumorskega tkiva.

September 2000 – junij 2001 – serija osmih doz koktejla Taxol-Paraplatin (6 – pavza – 2) vsake tri tedne ena doza, ispadli lasje, slabosti in ves ostali paket uslug, ki sodi zraven. Marker CA125 padel na normalo (pod 35).

Oktober 2001 – pojav bolečin po celem telesu, kot pri gripi, le mnogo močneje – bolijo vsi sklepi, vse mišice. Ne more se premakniti, vstati iz naslonjača, hoditi. Boli tudi v mirovanju – sprejeta v bolnišnico Celje.
Po dveh tednih kljukanja z analgetiki odpuščena, stanje za odtenek boljše.

November 2001 – bolečinsko stanje ponovno grozno, tokrat povezano tudi z oteženim dihanjem, visokim srčnim utripom – po netu mrzlično iščemo podobne težave, ker zdravniki na internem oddelku nimajo pojma, kaj bi storili: imajo sicer zelo kunšten latinski naziv (“paraneoplastični sindrom ali nekaj takega), ne sanja pa se jim kaj narediti. Na Onkološkem Inštitutu (OI) pa se s temi zadevami ne ukvarjajo – oni zdravijo le raka! Medtem voda zalije pljuča (več kot pol litra v desnem krilu), srce (deci in pol) – in tu sem mislil da jo izgubljam. Pa ne zaradi primarne diagnoze, temveč zaradi posledic “zdravljenja” (kemo)!
Končno zdravnica z OI po telefonu predlaga celjskemu oddelčnemu zdravniku še zadnji poskus: čarobno formulo visokih doz Medrola (t.i. kortikosteriod, oz. hormon nadledvične žleze, ker je kemo uničila njeno normalno delovanje!). Začnejo s 300 mg (!) v infuziji in uspejo zadevo sanirati do znosne meje (na Medrolu je še danes, z otečenim obrazom že dve leti).

Februar 2002 – soproga otipa bulico (bezgavka) v preponi – punkcija pozitivna!

Marec-julij 2002 serija kemoterapij (6x mislim da Platinol), marker pade, vendar ne do konca (okoli 60), zato predlagajo obsevanje trebuha.

September – November 2002: 30 x obsevanje trebuha, slabosti, ipd.

December 2002 – UZ pokaže, da so vsi organi zdravi.

Februar 2003 – UZ izvid: povečane bezgavke ob iliakalni arteriji. Na OI svetujejo operativno odstranitev.

Marec 2003 – Retroperitonealna operacija (operater gre zadaj za trebušno votlino) je mesarsko klanje – to nikomur ne privoščim, še najhujšim sovražnikom ne (edino mogoče posiljevalcem otrok). Baje je uspešna.
Meni se je zadeva zdela kot da prostovoljno greš v zelo hudo prometno nesrečo in komaj ostaneš živ. O vrhunskem obnašanju negovalnega osebja v KC Ljubljana (oddelek OI) ne bom izgubljal besed – to je krvoločna banda.

April 2003 – Onkologinja svetuje še serijo kemoterapij, “da bomo ziher” – z novim citostatikom Doxil. Po treh dozah se telo upre – soproga ga ne more več prejemati, ker jo bo ugonobilo: ponavlja se situacija iz jeseni 2001. Rešitev: “zlati” Medrol, ki v navodilih ima kar deset strani stranskih učinkov.

Julij 2003: UZ izvid OK! Kratkotrajno obdobje veselja, čeprav žena komaj hodi.

Oktober 2003: UZ izvid porazen: metastaze na jetrih, nova kemoterapija, prva 27.10., druga danes (Cisplatin, oz. Paraplatin).

Ljudje s podobnimi diagnozami, javite se, svetujte, pomagajte. Odgovorila vam bo Judita, to je njena e-pošta (ne maram izraza majl).

Ti Irena, pa ne rataj nasajena, če kdo omeni neznanje ali nesposobnost zdravnikov (pa ne, da si ti tudi zdravnica?) – večina jih (vas) je podpovprečna.

Hvala za vse odzive.

Žalostno. Žalostno.

Vse več ga je, tega raka.

Tudi naša daljna žlahta, ženska v najlepših letih – 45 – ga ima – pobrali so ji jajčnike, maternico in pustili uničeno samozavest. Glih so poštimali njo, so pri njeni materi ugotovili raka na debelem črevesju. Pred približno 10 leti ji je umrl oče – rak na pljučih, pred cca 22 leti mož – rak v grlu.

Ženska ima dva otroka, 25 in 24. Če rak pri njej in pri babici napreduje, ostaneta otroka sama na svetu.

Ostajam brez besed.

Polona.

Me kar mrazi. Pri nas je to doletelo mojo teto-zelo nepričakovano. Njen osebni zdravnik ji je zdravil previsok pritisk, imela je še druga zdravila z asrce……ona pa se je vedno slabše počutila. Imela je težave z želodcem, omotico, slabo počutje……..prosila zdravnika naj jo da na gastraskopijo. G.dr. ji je rekel da naj kake vitamine kupi v lekarni in bo boljše. To je trajalo najmanj pol leta, če ne leto dni…….ker je teta zelo strpna in je bila kar dolgo časa tiho…….ko pa ni več šlo, je pa želela vedeti kaj ji je. Na lastno pest je šla najprej na pregled srca……kjer ji dajo naredit tudi celo krvno sliko……izvidi porazni in takoj sprejem v bolnico. No, po raznih preiskavah, nekaterih “groznih”, operaciji želodca………diagnoza-RAK. Vzeli so ji ves želodec, žleze…….sedaj pa mučenje s kemoterapijami.
Žalostno kako so lahko zdravniki tako površni……saj razumem, da imajo veliko “namišljenih bolnikov”……..ampak svoje delo pa naj korektno opravljajo.
Samo en žarek sije v družini moje tete: kljub vsemu preživetem, njena zelo velika volja in pozitiven pogled na življenje, kolikor ga še pač ima…….čeprav smo pričakovali vse prej kot to, saj je komaj dve leti nazaj nenadoma izgubila moža.
Vsekakor je žalostno – res je toliko raka prisotnega – ali pa o njem nismo tako javno govorili. Sama sem na primer šele zdaj izvedela, da so za rakom umrle tete, strici, dedek,…..

Upam da se bo obrnilo kaj na bolje, jaz pa dodam svoj piskercek tukaj s tem da so ugotovili, da ce se nabases (dobesedno), pac kolikor sel maximalno lahko z brokolijem, delas to 14 dni, nonstop, samo brokoli! Potem je menda na hrvaskem dostopno zdravilo Brokolin, ki ima extract brokolija… Ne vem no, po pripovedovanju je bilo menda nekaj ljudi ze ozdravljenih s to recjo, ce bo pomagalo tudi tukaj, pa ne vem, probat ni greh!

Jaz se zelo zavedam prednosti, ki jo imamo dokler smo zdravi. Na to pomislim, če se kdaj razjezim zaradi kake malenkosti, nepomebnosti… poskušam tudi živeti z miselnostjo, da izkoristim vsak dan. Toliko je bolezni okrog nas in minljivost tako bode v oči. Tudi mladi nismo nič bolj varni, zato pač živimo dokler živimo in skrbimo po najboljših močeh za bolne in jim lajšajmo bolečine in ohranjajmo človeško dostojanstvo-nikoli namreč ne vemo, kaj se utegne pripetiti nam in ali bomo imeli koga, ki nam bo pomagal. Zgledi pa vlečejo.

Veliko poguma vsem, ki ste na preizkušnjah.