Pozdravljeni. Na tem forumu prvič pisem, vendar ga pa redno obiskujem.
Stara sem 19 let in imam ze skoraj 3 leta motnje prehranjevanja. Zacelo se je kadar se je začela tudi moja puberteta. Do 16, 17 leta sem bila vedno suha. Za mnoge tudi anoreksično suha. Vendar sem jedla vse. Nato pa sem se začela rediti. Ubistvu se je moje telo začelo preoblikovati, pridobivalo je obline. Meni to vsekakor ni bilo vsec. Bila sem vajena biti vitka. Takrat sem začela z raznimi dietami. Nobena ni delovala. Pol leta nazaj sem začela jesti samo zajtrk. Shujsala sem iz 80 na 70 kilogramov. Nato se kilogrami niso vec premaknili. Visoka sem 175 cm.
Od januarja sem na novi dieti. Jem enkrat tedensko. Ja, prav ste prebrali, jem enkrat na teden. Ob petkih. Ostalih 6 dni pojem en bonbon na dan ter spijem ogromno vode. Tega petka se včasih kar veselim, vendar ko pride mi je neznosno zal. Takrat si dovolim da lahko pojem vse kar hočem in koliko hocem. Vendar ubistvu sploh ne morem. Bolečine v trebuhu so tako boleče, saj se mi zelodec cez teden stradanja verejetno skrči in ne more sprejeti tako veliko hrane. V soboto mi tako tehtnica pokaze 2 oz 3 kilograme več, vendar mi ti kilogrami nato izpuhtijo v priblizno 3 dneh.
Trenutno sem na 66 kilogramih. Razlog tega posta ni da bi hotela pomoč ker je nočem. Samo svojo zgodbo sem hotela povedati.

pa lep pozdrav

Lana, lepo pozdrvljena. Vsekakor je od tebe zelo lepo da si povedala svojo zgodbo, zmotil pa me je predvsem stavek, da nočeš pomoči. Sama sem 5 let trpela za anoreksijo. Zdravila sem se 2 leti. In verjami, da je bilo zdravljenje zelo naporno. Hočem ti povedati samo to, da ramzisli o tem, ali res nočeš pomoči. Ali ni prav utrujajoče se vsak dan obremenjevati samo z hrano? Ti je to edini cilj v življenju? Verjami mi, da ti ni. Jaz sem danes iz dna srca hvaležna vsem, ki so mi pomagali iz krempljev anoreksije. In ni lepšega kot to, da se ne obremnjujem več z vsem kar pojem, ampak sprejemam svoje telo takšno kot je. 😉

Lep pozdrav