Pozdravljene (i) !

V Prilogi Ona, sem zasledila članek na temo spolnih zlorab. Odgovarjala je Doc.dr. Tanja Repič, zakonska in družinska terapevtka za žrtve spolnih zlorab.

Doc. dr. Tanja Repič, zakonska in družinska terapevtka za žrtve spolnih zlorab

OTROK VEDNO IŠČE SAMO LJUBEZEN

Doktorirala je na temo spolnih zlorab, ki jim kot relacijska družinska terapevtka posveča največ individualnih, partnerskih in družinskih terapij. Izvaja jih v okviru Sočutja in Frančiškanskega družinskega inštituta. Zaposlena je na teološki fakulteti, kjer se kot docentka posveča zakonski in družinski terapiji. S prof. dr. Christianom Gostečnikom sta zasnovala terapevtske skupine za žrtve spolnih zlorab, lani pa je izdala odmevno knjigo Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Na podlagi raziskav in kliničnih izkušenj meni, da je bil v življenju spolno zlorabljen vsak šesti otrok, in išče nove možnosti, kako se jim približati in pomagati.

Kako se ponavadi spremeni vedenje otrok, ki so bili spolno zlorabljeni?

Sprememb je veliko in pri vsakem otroku se lahko izražajo nekoliko drugače. Vsak znak še ne pomeni nujno spolne zlorabe, lahko pa opozarja nanjo, zato je pomembno, da so starši pozorni in jih preverijo. Najpogostejši znaki so strahovi; npr. otroka je nenadoma strah iti spat, strah ga je, da bi kaj pogoltnil ali se s čim zadušil. Morda se naenkrat boji kopanja, preoblačenja, saj je njegovo telo takrat posebno izpostavljeno. Čuti sram in ne želi, da bi ga kdo videl. Doživljati začne, da je grd in umazan. Lahko se začne izogibati določenih krajev ali ljudi, doživlja nočne more, začne zavračati hrano in ne more jesti. Pogosta posledica je tudi psihosomatika – otroka boli trebušček, glava, težko diha, ga duši, ima ponavljajoča se vnetja, prehlade … Za te simptome ni organskega vzroka. To pomeni, da njegova psiha ne zmore predelati toliko napetosti, gnusa, krivde in strahov in gredo vsi ti boleči občutki na otrokovo telo.

Kakšne so razlike, če je zlorabljen na primer štiriletni otrok ali pa štirinajstletnica?

Mlajši otrok pogosto niti ne bo vedel, kaj se dogaja, sploh če je zloraba zavita v »igro«. Ko ga odrasli npr. tušira, se ga lahko začne dotikati tako, da otrok začuti, da nekaj ni v redu, hkrati pa ni prepričan, ali ni to res »samo« tuširanje. Z besedami ne zna opisati, kaj se dogaja in kaj je tisto, ob čemer mu je neprijetno; pokaže pa to prek igre z igračami, z risbicami ali drugače spremenjenim vedenjem. Nekateri se zaprejo v svoj svet, drugi postanejo bolj agresivni, tretji se igrajo igre, ki vključujejo veliko spolnega vedenja, bistveno več, kot je normalno in sprejemljivo za njihovo razvojno obdobje. Takšno vedenje kaže na hude stiske, ki jih otrok umirja prek telesa, tako kot se je zelo verjetno prek njegovega telesa umirjal storilec. To so njegovi klici na pomoč, ki jih je treba vzeti zelo resno. Nanje je treba reagirati brez sramotenja, izpostavljanja in ogorčenja, temveč s prijaznim pogovorom, ob katerem bo čutil spoštovanje, varnost in zaupanje.

Kaj pa, če je zlorabljena štirinajstletnica?

Pri najstnicah se spolna zloraba zelo pogosto izraža z motnjami hranjenja. Hrana v terapevtskem jeziku simbolično predstavlja čutenje. Bulimija pomeni, da oseba ne more prebaviti gnusa, sramu in ponižanja, ki ga je dobila od storilca, in mora to izbruhati. Anoreksija pa, da hrane ne more več sprejemati vase, ker je vsega preveč; preveč nasilja, stiske, preveč težkih čutenj. Hrana je edini način, kjer lahko simbolično še postavi mejo in ima nadzor. Zlorabe ne more nadzorovati; vedno je storilec tisti, ki stori zlorabo in je zanjo v polnosti odgovoren. Pogosti so tudi samopoškodovanje z ostrimi predmeti, beg v droge, kjer se bolečina utaplja s substancami, samomorilne misli in vedenje, svet brez prijateljev … Raziskave kažejo, da se spolno zlorabljeni najstniki v primerjavi z nikoli zlorabljenimi pogosteje zapletajo v (pre)zgodnje spolne odnose, menjajo več spolnih partnerjev in so redkeje zaščiteni med spolnimi odnosi. Nezavedno imajo občutek, da jih bo nekdo imel rad in ne bodo tvegali zavrženosti in zapuščenosti, če »ponudijo« svoje telo. Tudi ko so bili zlorabljeni, je nekdo prihajal do njih prav prek spolnosti in jih morda celo prepričeval, da jih »ima rad« … Ob tem bi želela poudariti, da lahko tudi mladostnik, ki je navzven popolnoma »neproblematičen«, globoko v sebi trpi zaradi številnih strahov in krivde, ki so vplivi travme spolne zlorabe.

Zakaj ta tako zelo zaznamuje otrokovo osebnost in njegov razvoj?

Spolna zloraba da otroku veliko negativnih sporočil, ki se nezavedno vtisnejo v njegovo psiho in telo. Vplivi se poznajo celo pri razvoju in delovanju možganov. Otrok se počuti, da ni vreden ljubezni, da njegovi občutki, želje in potrebe niso pomembni. Storilec mu z zlorabo sporoča, da je seksualnost nekaj bolečega, nekaj, kar je proti njegovi volji, ni v njegovi kontroli in je objekt za potešitev potreb druge osebe. Problem pri spolnih zlorabah je, da žrtvi vedno primanjkuje pravih informacij in da prejema ogromno zmotnih sporočil kot npr: Ti si kriva, saj si izzivala; Ker si tako privlačna, se ti ne morem upreti. Dinamika, ki jo je otrok doživljal s storilcem med zlorabo, se večinoma nezavedno prenese v odraslo dobo – v partnerski odnos, v druge odnose, ki jih imamo npr. na delovnem mestu, lahko pa celo generacije naprej, na otroke, vnuke.

Kako otrok čuti, da je meja porušena?

Tisti, ki zlorablja, gre čez vse meje, otrok pa nima nobene izbire, da bi preprečil čustveno, fizično in spolno nasilje. Ob zlorabi čuti stisko, nelagodje, tesnobo, čuti, da nekaj ni v redu, ampak tega ne bo znal opisati. Če je teh občutkov veliko, pa tudi če se zgodi samo enkrat, se človekova psiha zavaruje tako, da zamrzne, zablokira in potlači stiske. Pravimo, da pride do disociacije. Krivično je, da zlorabljeni otroci pogosteje nezavedno »vlečejo nase« tako od drugih otrok kot odraslih veliko več posmeha, poniževanja, sramotenja, krivic, in tako se jim ponovno dogaja, da drugi rušijo njihove meje, lahko pa je slika tudi nasprotna – da oni to počnejo drugim in s tem sporočajo, kaj je njim nekdo počel. Kot odrasli se npr. sploh ne spomnijo določenega obdobja svojega otroštva, saj so lahko preživeli samo tako, da so se prepričali, da zloraba ne obstaja, da se to ni zgodilo, da so si samo domišljali. Ti ljudje bodo imeli več težav pri postavljanju mej pri najbolj vsakdanjih opravilih. Težko bodo rekli ne, počutili se bodo dolžne za vsako malenkost, njihova notranja drža bo sporočala, da so dobra vaba za izkoriščanje, ali pa bodo sami izkoriščali druge.

Mnogi, ki zlorabljajo, pa to delajo pod pretvezo ljubezni in skušajo otroka prepričati, da je to nekaj normalnega.

Ja, storilci uporabljajo takšne in drugačne manipulativne stavke in otroško dušo zelo hitro prepričajo, da imajo prav. Otrok zelo hitro verjame, da se to morda dogaja tudi drugim, saj bi že kateri od odraslih kaj opazil in se odzval, če ne bi bilo »normalno«. Hitro lahko tudi misli, da si je zaslužil kazen, ker ni bil dovolj priden, sploh če so ga odrasli kdaj strašili, da bo prišla »pošast«, če ne bo ubogal. K temu pripomorejo tudi razni stereotipi pri vzgajanju: če se deklica upira, jezi in ni ustrežljiva ter prijazna, ji lahko hitro očitajo, da je noben fant ne bo imel rad … Če deček joka ali izraža nemoč, je označen kot mevža. Ko pridejo ti otroci čez leta v terapijo in začutijo vso potlačeno jezo ter krivice, jim odleže, saj se začne spreminjati popačena slika, s katero so živeli vrsto let.

Kaj vse je lahko spolna zloraba?

V splošnem so to neprostovoljni spolni kontakti, pri katerih je zlorabljeni objekt za zadovoljevanje spolnih potreb ali želja storilca. Za spolno zlorabo sploh ni nujen fizični stik; dovolj je, da otroku nekdo kaže pornografijo, govori opolzke komentarje in mu s tem da občutja gnusa, prezira, sramu, strahu in krivde. Spolna zloraba so tudi dotiki, ki so lahko zelo nežni, vendar nabiti z negativnim zlorabljajočim vzdušjem. Enak dotik lahko v določenih okoliščinah pomeni zlorabo, v drugih pa ljubezen. Mati, ki otroku da svečko proti vročini, to naredi s spoštljivo držo, z namenom, da mu bo pomagala, nima notranje drže, da bo otroka izkoristila – tu ne govorimo o zlorabi. Lahko pa gre za enako ali podobno dejanje, pri katerem je zraven spolna vzburjenost odraslega, drža izkoriščanja, potešitve, zadovoljevanja lastnih potreb. Tedaj govorimo o zlorabi. Ko definiramo spolno zlorabo, je pomembneje, kaj otrok čuti in kako to doživi, kot zunanja merila in definicije.

Kdo pa najpogosteje zlorablja?

Kruto je dejstvo, da statistični podatki kažejo, da je v 85 odstotkih storilec nekdo, ki ga otrok dobro pozna. To so poleg staršev navadno strici, sosedje, očimi, stari starši, varuške, duhovniki, trenerji, učitelji, zdravniki, skratka ljudje, ki v nasprotju s stereotipnim gledanjem sploh ni nujno, da so zanemarjeni in čudni, ampak so lahko navzven zelo uspešni, ugledni in spoštovani. Izvzet ni prav noben poklic niti spol, starost ali verska pripadnost. Odrasli opozarjajo otroke, naj bodo previdni pred neznanci, tujci iz parka, v resnici pa je žalostno, da je pogosto najbolj nevarno ravno doma, za zaprtimi vrati.

Zakaj nekdo zlorabi otroka? Kako izgubi občutek za dostojanstvo in občutke otroka?

Ta naravnanost je že v človeku in ni nekaj, kar bi se kar tako naenkrat zgodilo. Večina tistih, ki zlorabljajo, trdijo, da imajo otroka radi, da ga spoštujejo, govorijo celo o njegovih spolnih užitkih, da je sam prišel in mu zlezel v naročje … Dejansko ni to nikoli res. Otrok lahko dela, kar hoče, se tudi sleče pred odraslim – vedno je odrasli tisti, ki mora postaviti mejo. Otrok nikoli ne išče spolne zlorabe, vedno išče samo ljubezen. Tretjina tistih, ki spolno zlorabljajo, je bila zlorabljena v svojem otroštvu, ampak tudi to jih ne opravičuje, sicer bi bili lahko zapori prazni, ker sem prepričana, da ima večina zapornikov travmatično otroštvo. Za zlorabo res ni nobenega opravičila.

Je dominantnost storilca tudi vzrok, da se žrtev ne upa upreti in o zlorabi lahko leta molči?

Zagotovo je tudi to lahko eden od vzrokov. Veliko žrtev se kasneje, ko odraste, krivi, ker se niso branile, ker niso pobegnile, se uprle, vendar takrat v tisti situaciji tega niso mogle, ker je telo zmrznilo. Ko se dogaja zloraba ali katera druga huda travma, se v telesu sprošča veliko stresnih hormonov. Ti preplavijo del možganov, ki mu rečemo hipokampus, in ta zablokira. Ko se to zgodi, žrtev otopi podobno kot miš ob mački; ne more več zbežati in zmrzne. Telo se tako zavaruje, da doživlja manj bolečine, in se odklopi, da lahko preživi šok. Šele čez nekaj časa, ko zloraba mine, se pojavi bolečina v vsej polnosti.

Zakaj veliko mater »ne ve«, da je njihov otrok zlorabljen, se odmaknejo od znakov, ki kažejo na zlorabo, in mu ne pomagajo?

Prepričana sem, da vsaka mama intuitivno sluti, če z njenim otrokom kaj ni v redu. Mame, ki pridejo v terapijo in zatrjujejo, da niso vedele, kaj se je dogajalo, sčasoma po dobrem premisleku priznajo, da je bilo veliko vedenjskih znakov, ko je otrok jasno dajal vedeti, da nekega človeka ne mara, ne sprejema, da tam nekaj ni v redu. Mama, ki tega »ne opazi«, se boji in ne ve, kaj naj naredi, če je to res. Mogoče je bila tudi sama žrtev spolne zlorabe v otroštvu in bi se morala ob bolečini otroka soočiti tudi s svojo nepredelano in potlačeno bolečino. Pa vendar – vsaka mama mora narediti vse, da zavaruje svojega otroka, in če tega sama ne zmore, mora nujno poiskati strokovno pomoč.

Kaj da žrtvam moč, da poiščejo strokovno pomoč in se vključijo v terapijo?

Prepričana sem, da veliko ljudi misli: Tudi meni se je zgodila zloraba, pa sem čisto v redu in nimam nobenih težav. Morda zanikajo svoje čutenje, morda so ga potlačili, morda se bo vse to pokazalo v naslednjih generacijah, ko bo npr. hčerka, ki je nihče ni zlorabil, pri neki starosti začela doživljati tisto, kar je njena mama ali oče potisnil iz spomina, ko se mu je pri isti starosti zgodila zloraba. Ker je ni predelal/a, se je nezavedno prenesla na hčerko. Redki pridejo na terapijo in rečejo, da so bili spolno zlorabljeni in bi želeli to razrešiti. Največkrat pridejo zaradi povsem drugih težav: nasilja v partnerskem odnosu, težav z otroki, težav v spolnosti, depresije, paničnih napadov, nezvestobe, ločitve … Postopoma se izkaže, da so vzroki v travmatični preteklosti, o kateri so bili prepričani, da ne vpliva več nanje – z drugimi besedami, da so vse to že razčistili. Nekateri ljudje se morda sploh ne spomnijo, da so bili spolno zlorabljeni, ker se je njihov slikovni spomin izbrisal, zloraba pa je ostala zapisana v telesnem spominu, senzacijah, vedenju in afektih. Zato bodo lahko ob raznih dogodkih podoživljali prebliske, »flashbacke«.

Kaj to pomeni?

Morda to najlaže razložim s primerom. Če je bila ženska zlorabljena, ko je bil storilec pod vplivom alkohola, bo velika verjetnost, da bo sovražila alkohol. Če bo mož popil samo kozarec ali dva, pa sploh ne bo vinjen, bo začela doživljati tesnobo in ne bo vedela, kaj se v njej dogaja. Takrat se je v njej prebudil telesni spomin na zlorabo. Drug primer: če je storilec ob zlorabi uporabljal kakšne besede ali stavke, kot je: Kar sprosti se, so se zapisali v telesni spomin. Žrtev nima nobene slike o zlorabi, ko pa bo šla recimo na telovadbo in bo trener uporabil te stavke, bodo prebudili pravo paniko, tesnobo, nelagodje in grozo, ona pa ne bo vedela, kaj se dogaja z njo. Skratka, »flashbacki« se lahko prebujajo prek vseh petih čutil: vonja, vida, sluha, dotika in okusa.

Menite, da je spolno zlorabljen vsak šesti otrok, statistični podatki pa so precej nižji.

Klinične izkušnje in raziskave, narejene sicer na manjšem vzorcu, kažejo, da je bila v življenju spolno zlorabljena vsaka šesta oseba. Številke, ki jih kažejo uradni statistični podatki, so nižje, saj zajemajo samo tiste zlorabe, ki so bile prijavljene. Prijav pa je bistveno manj, kot je v resnici zlorab.

Sta kriva sistem in način postopkov po prijavi?

Žrtve je strah biti ponovno izpostavljene, spet govoriti o vseh občutkih in čakati leta, da se morda dokaže krivda storilcu. Še odraslim je težko govoriti o intimnih občutkih, predstavljajte pa si, da mora otrok popolnoma neznanim ljudem v podrobnostih razlagati najbolj boleče občutke o zlorabi, o nečem, česar ni hotel. Razumljivo je, da čuti veliko stiske in potrebuje ogromno spodbude, da bo lahko šel na policijo, center za socialno delo, k preiskovalnemu sodniku, na glavno obravnavo … Poleg tega se v preiskovalni fazi lahko izkaže, da je premalo dokazov za nadaljevanje postopka. Žrtve na terapijah pogosto povedo, kako ponižane in razvrednotene so se počutile na zaslišanjih, saj imajo svoje čustvene dokaze, psihične stiske, nočne more in krute spomine, ni pa dovolj telesnih ali drugih dokazov.

Kako naj se odzovemo, če nam otrok prizna ali z vedenjem opozori, da je bil zlorabljen?

Najpomembneje je, da mu verjamemo in da ga ne začnemo spraševati, ali je bilo to res, če je prepričan, da se je zgodilo. Takoj bo začutil, da mu ne verjamemo, in se bo zaprl v svoj svet. Tudi vprašanja Zakaj – Zakaj nisi prej povedal? Zakaj nisi ušel? Zakaj se nisi branil? – niso primerna, saj vedno vzbudijo krivdo. Tudi če se počuti krivega, grdega, umazanega, poteptanega, ni nikoli kriv. To so občutki, ki jih je storilec nezavedno dal žrtvi, v resnici pa bi se moral sam počutiti krivega. On je tisti, ki je delal umazane, grde, sramotne stvari. Odrasli se pogosto odzovejo zelo čustveno in burno, ko jim otrok pove, kaj se je zgodilo, kar ga še bolj zablokira. Najprej pomisli, da je z njim nekaj narobe, in zaradi strahu ne bo mogel povedati ničesar več. Vedno bo povedal samo toliko, kolikor bo čutil, da odrasli v tistem trenutku lahko sliši in prenese. Morda si bo izbral celo tretjo osebo, ki ji bo zaupal – namesto mami bo povedal učiteljici. Ta mama naj ne bo užaljena in prizadeta, ampak naj razume, da je bilo otroku takrat najvarneje povedati prav učiteljici. Naj spoštuje že to, da je sploh lahko spregovoril. Pomembno je, da odrasli ne daje obljub, ki jih ne bo mogel izpolniti (denimo: Nikoli več ne boš videl osebe, ki te je zlorabljala), hkrati pa ve, da je to učitelj, ki ga bo otrok že jutri spet srečal pri uri telovadbe. In ne nazadnje, prav je, da odrasli pove otroku, kaj bo naredil, da se ne bo počutil izdanega še od njega, ker mu je zaupal. Treba je poiskati pomoč, otroka zavarovati in mu predvsem dati sočutje.

Kaj ljudem pomaga, da predelajo travmo zlorabe?

Težko je v nekaj stavkih razložiti, kaj najbolj pomaga, ker je nekaj povsem drugega doživeti to v terapiji. Ljudem najbolj odleže, ko začnejo čutiti svoje telo, slediti svoji intuiciji in ko prihajajo v stik s čutenjem, ki je bilo leta in leta potlačeno. Npr. da začnejo čutiti jezo, čutiti, da je bila zloraba krivica in nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Pomaga jim, ko začnejo čutiti gnus, ki so ga dobili z zlorabo, in začnejo razmejevati, da to spada k storilcu, in ne njim. Vsega tega nekatere postane strah, saj imajo občutek, da so šli korak nazaj. V resnici pa so vsi ti občutki zelo normalni. Včasih se jim prebudijo slike, ki lahko pripeljejo do paničnih napadov. Pomembno je, da začutijo, da gre samo za občutke, ki so se prebudili, da imajo zdaj nadzor, ki ga kot otroci niso imeli, in da je tam nekdo, ki jih lahko pomiri. Vse to čutenje nekako podoživljajo, tokrat v varnem okolju, da se lahko izčistijo travmatičnih spominov. Ti občutki so popotresni sunki, potres je že mimo. Če je lahko preživel tisti mali otrok, ko se je zloraba dogajala, lahko preživi tudi odrasel moški ali ženska zdaj, ko se zloraba ne dogaja več, ampak se samo prebuja. Kljub posledicam vedno ostaja upanje in izkušnje v terapijah kažejo, da se da iti naprej, čeprav je za to kdaj potreben korak nazaj. Ni res, da so zlorabljeni za vedno zaznamovani s trpljenjem in brezupom. Mnogi, ki razrešijo zlorabo, lahko postanejo še bolj sočutni in razumevajoči do svojih bližnjih ter uspešni in zelo funkcionalni tudi na drugih področjih življenja.