pozdravljeni!

ne vem, če je moje vprašanje primerno za ta forum, pa bom vendarle vprašala. probleme imam z očetom. stara sem 22 in še živim doma pri starših. oče me je že v otroštvu bolj kot ne zanemarjal, zadnjih nekaj let pa z menoj noče govoriti. verjetno se vam to zdi čudno, vendar mi ne nameni niti pogleda, nikoli mi ne čestita za rojstni dan itd; skratka živimo v istem stanovanju in me popolnoma ignorira. ko mami kaj reče o meni, on odgovori, da je zaradi njega vseeno ali pa naredite kakor želite. skratka brezbrižnost. mami se je že skušala pogovoriti z njim, vendar je rekel, da ne želi spremeniti odnosa. na začetku tega ignoriranja sem poskušala tudi sama, vendar mi ni nič odgovoril. ne vem, če si sploh želim stik navezati z njim, ker sem mu zamerila, velikokrat tudi jočem in se počutim neljubljeno. ne želim, da mi svetujete, da se z njim pogovorim, ker se ne bom. želim samo, da mi poveste kaj iz tega sledi, oziroma kakšne deformacije bom v življenju imela zaradi tega? kako bo to vplivalo na moj partnesrki odnos? verjetno pretiran strah, da bi izgubila sedanjega fanta in njegovo ljubezen, izvira iz tega?

hvala

Draga “cedra”!

Mislim, da je tvoje vprašanje več kot primerno za naš Forum-namreč, zametek težav v duševnem zdravju je največkrat potrebno poiskati v primarni družini, ko se nam je dogajalo in zgodilo to in ono, ko so nas ali starši totalno zignorirali ali pa so nas non-stop valjali po rokah (ne eno ne drugo ni najbolj ustrezno in čeprav je na ven videti čisto različno, prinaša s seboj podobne posledice). Odnosi so tisti, ki nas delajo več ali manj zdrave ali bolne.

Nekaj let nazaj sem imela zelo močno izkušnjo s tem, kako neka frka lahko škdoljivo vpliva na naše telo. Bila sem noseča in ko sem šla pod vplivom te frke na pregled, je ginekologinjo močno skrbelo zaradi izvidov, ki sem jih imela. Čez dva sem morala zato priti še enkrat. Vmes se je frka polegla in ne boš verjela, rezultati so bili odlični!!! To mi da še vedno misliti…

Tvoj oče je, kot je. Najbrž se je nekje zelo dobro naučil svoje drže, da je tudi on lahko preživel neke hude reči. Ampak-zdaj je odrasel in bi se tega čudnega vzorca oz. obrambnega mehanizma že lahko znebil. Pa se ga morda noče, ne more, ne zna, mu je OK tako,… Kdo bi to vedel, če ne govori oz. ne pove?! Je pa tudi to, da NE KOMUNICIRAMO, neke vrste komunikacija. Ne moremo ne-komunicirati!!!

Morda bi ti malo odleglo, če bi si prebrala kakšno dobro strokovno knjigo, ki obdeluje na to temo problematiko, npr. DRUŽINE IN KAKO V NJIH PREŽIVETI ali pa SREČAL SEM SVOJO DRUŽINO ali pa NAJINA LJUBEZEN. Nekje moraš začeti-da boš bolje razumela. Potem gredo pa stvari same od sebe v pravo smer, če se ti odpreš na pravi način.

Hm, ja, kot vidim, vse to, kakšni so (bili) starši do nas, ZELO VPLIVA na naše zveze, ni pa to misija nemogoče, če tega nočeš. Marsikaj se da popraviti in še najmanj tako, da sam pri sebi prisežeš, da ti pa res ne boš tak, kot sta bila starša. Ravno takrat boš najbolj tak, prav nenavadno.

Za konec pa le še to (ni na mojem zelniku zraslo): BOLJ KOT SPREMINJAMO SEBE, MANJ NAM JE TREBA DRUGE!!! Zato, ja, kar pusti očeta pri miru, ne trudi se, da bi se pogovorila z njim itd., ker so ti.nasveti zdrave pameti navadno brca v temo.

Ob tvojem pisanju so se mi utrnile te misli in upam, da nisem preveč udarila mimo.

Oglasi se še kaj, če se ti bo zdelo!

Maja