Pomagajte mi prosim
Ne bom dolgovezila…ne razlagala ne nič…stara sem 19 let.Moji straši so kruto verni..noseča sem sedem mesecev in pol (s fantom,ki mi je obljubljal vse potem pa me zapustil in izginil) in to mi še kar dobro uspeva skrivati…sem bolj drobne postave in k sreči je zima,tako,da široki puloverji nardeijo svoje.Otroka ne morem obdržati…nikakor neee!!…prosim vas razumite me,ne sprašuje zakaj ne in ne prepričujte me v nasprotno! Odličila sem se,da dam otroka v posvojitev…Resnično sem obupana in na koncu z živci…problem pa je,da moja mati dela na centru za socialno delo v našem kraju in bi takoj izvedela kaj sem storila…Na koga naj se obrnem in kaj naj storim…LEPO PROSIM POMAGAJTE MI 🙁
Tukaj na tem foumu te nihče ne bo obsojal. Hodimo namreč po drugačni poti, kot preostali svet. Spoštujem tvojo odločitev, da storiš najboljše za otroka ta trenutek, razumem tudi, da si v hudi stiski.
Glede na to, da si polnoletna, varstvo tvojih podatkov ne sme biti sporno. Sploh ni potrebno, da poiščeš pomoč na CSD-ju, kjer živiš. Pojdi v kateri drug kraj, vendar pa se tej poti ne boš mogla izogniti. V vsakem primeru bodo zadeve tekle preko Centrov. Po porodu bodo oskrbeli zate in za otročka, če ne boš želela, te ne bodo prepričevali v to, kar nočeš.
Umiri se, vedi, da si bolj močna, kot misliš ta trenutek in stori to.
Velik energijski objem zate in za otročka.
Nekako si ne znam predstavljati, kako so te vzgojili, da moraš 19-letnica skrivati nosečnost. Bodi pogumna, nič nisi storila narobe, če si zanosila in želiš otroka oddati. Poišči pomoč na CSD (čeprav imam jaz z njimi slabe izkušnje, pa vendar …). Takoj stori prvi korak, saj verjetno zelo trpiš s svojo “skrivnostjo”.
Ko bi ti le lahko kako drugače pomagala!
Pozdravljena!
Skušam te razumeti. Potrebuješ nekoga, ki bi se pogovoril s teboj, te pomiril, da se boš lahko res sama pravilno odločila. Pogumna si, ker si ostala noseča, ker dovoliš, da bo otrok prišel na svet. Sedaj pa moraš poskrbeti zase in zanj. Vem, da obstajajo hiše (zatočišča), kamor se lahko zatečeš po pomoč in dobiš tudi druge informacije. Morda pokliči telefon Samarijan, na njem ti bodo dali informacije kam in kako.
Bodi močna, morda pa vseeno lahko obdržiš otročka, morda ga bo vesela tudi tvoja mama, pa jo napačno ocenjuješ. Veš v nosečnosti vse drugače funkcinoniraš, si prepolna hormonov. Ne odloči se prehitro, premisli in pomiri se. Vse dobro ti želim.
Si v položaju,ki se tebi od vsega strahu in hormonov zdi v tem trenutku nerešljiv.Vendar vedi,da ko otroka oddaš v posvojitev ,ni več vrnitve.Mogoče pa le ni taako vse črno ,kot se ti zdi.Ženske imamo intuicijo in tudi tvoja mama bo opazila,da si noseča.Želim ti,da se odločiš na podlagi svojih čustev in ne strahu pred družino in opravljivimi ljudmi.Bojim pa se ,da je tale mamina pretirana venost vplivala tudi že nate…ker nekako vse skupaj gledaš kot na greh,ki se ga bo treba znebiti brez vseh posledic.Premisli,kako boš na to gledala čez dvajset let,te bo celo življenje trlo,kje je tvoj otrok in kdaj te bo morda pocukal za rokav ,ko bo iskal svoje korenine.Boš to skrivala pred svojim življenskim partnerjem in družino ,ki jo boš imela pozneje ali jim boš sposobna povedati in ne živeti v strahu.Odločiti se moraš sama….želim pa ti ,da se z nekom o tem pogovoriš…in to najprej z svojo mamo…povej ji za načrte.ki jih imaš in videla boš,da ni vse tako hudo.
Nehajte dajat take komentarje, kot da v nekoga ki je v stiski dvomite. Potem še od pomisli, da te nisem okurcala, imam slabo vest, ker je oseba v življenjski stiski lahko mislila da bo cel forum imel mnenje, da je goljufija. Pazimo malo kaj pišemo ko nekdo prosi za pomoč. Ko pomislim, da bi marsikdo želel tega otroka a se nekako ni hotel okoriščat stiske punce…
Pozdravljena.
Naj ti povem svojo zgodbo. Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega kot tebi. Ko sem hodila v tretji letnik srednje šole sem zanosila. Stara sem bila 17 let. Vendar sem se odločila, da bom otroka obdržala. Tudi o splavu sem premišljevala, vendar o oddaji otroka pa ne. Moram povedati, da sem ves čas nosečnosti hodila do konca v šolo, uspešno končala srednjo šolo in nato nadaljevala s študijem. Bilo je težko, včasih preveč. Neprespane noči, naporni dnevi v šoli in nato še doma. Vsi na šoli so vedeli, da sem noseča, prav tako moji starši. Res je bilo najhujše, ko sem morala vsem povedati, kaj se mi je zgodilo. Vendar sem prebrodila tudi to. Letos decembra bo moj otrok praznoval 16. rojstni dan. Obiskuje drugi letnik srednje šole. Ve kdo je njegov oče, prav tako ve, kaj vse se je zgodilo. To sem mu povedala jaz in tudi drugi. Tako sem se pač takrat odločila in moram ti povedati, da mi ni žal, da sem se tako odločila.
Zato ti polagam na dušo in srce. Ne obupaj. Nikoli ni tako hudo, kot je videti. Pa čeprav misliš, da je konec sveta, verjemi, da ni. Le pogumno naprej.