Bega me, zakaj je temu tako
Pozdravljeni!
Rada obiščem ta forum in kaj novega preberem, čeprav se mi zdi, da je namenjen bolj moškim 🙂 Mogoče mi je najbolj všeč, da tukaj odgovarjate moški strokovnjaki, ker moški radi rečete “bobu bob” ter podate konkretne odgovore, medtem ko se mi pri ženskah zdi, da poleg še fantazirajo(mo) :).
Moje vprašanje bo malo nenavadno in mogoče ne spada na ta forum.
Torej, stara sem 23 let in trenutno že en lep čas samska. Okoli sebe imam ljudi, ki so povečini poparčkani, a me to niti ne moti. In rada takole kaj sprašujem ter opazujem (že vedno so me zanimale teme o sexu). Zadnje čase opažam, da je med mano ter drugimi, ena bistvena razlika. Ker so pač drugi v tej zadevi v večini, se sprašujem, če je mogoče pri meni kaj narobe. Tako sem se odločila, da vprašam še strokovnjake.
Konkretno: imam prijatelja, ki je tudi samski in trenutno išče punco. Pravi, da zelo čuti pomanjkanje seksa. Povedal mi je zgodbo, ko se je naenkrat po spletu okoliščin, znašel sred mladih punc, kako je takoj dobil probleme tam spodaj, ga je postalo sram in se je moral odstranit, ker so mu misli “ponorele” 🙂 Si nekako predstavljam, da se mnogo moškim tako dogaja.
Meni se seveda to ne dogaja. Lahko sem v skupini moških in bo zelo verjetno, da mi niti 1 ne bo všeč, kaj šele, da bi mislila na sex. Ampak vredu, jaz sem ženska, on moški.
Sem se pa nasploh začela spraševati, zakaj je pri meni tako? Recimo, spoznavam kakšnega moškega, grem na dejt. Moški je vidno z vsakim dejtom bolj zainteresiran zame, pri meni se zgodi prav nasprotno. Mogoče mi je bil prvič še malo všeč, potem pa nekako skozi vso dejtanje in spoznavanje, vedno manj in manj (je že res, da medtem ugotovim, kako živiva v 2 različnih svetovih). Dobesedno mi vse “dol pade”, ne privlači me, čeprav me je na začetku še vsaj malo zanimal. Zakaj torej jaz njega vedno bolj fasciniram, če on mene ne??? Ko si predstavljam, kako bi s tistim moškim bilo v postelji, sebe ne vidim oz. se mi zdi, da z njim pa že ne bi mogla seksat. Celo mislim si: “ne, ti me že ne boš dobil!!” Posledično pač s takimi moškimi prekinem dejtanje, oni pa so v šoku.
Potem vem za veliko ljudi, ki so v zvezi kar tako, samo da niso sami. So, po mojih ocenah, s čisto napačnim človekom. Imam kolegico, ki ima fanta, v katerem ne vidi več kot prijatelja in se ona v bistvu sili v to zvezo. Ker je to malo preintimno vprašanje, je nisem vprašala, a zanima me, kako lahko z njim seksa?? Če sebe prenesem v takšno situacijo, da bi bila skupaj z nekom, ki mi ni več kot prijatelj (torej, ne čutim privlačnosti), ne bi nikakor mogla seksat.
Sprašujem se, zakaj mi je to tako pomembno, če pa drugi očitno lahko to počno tudi brez občutkov privlačnosti???
Potem imam kolegice, ki lahko seksajo kar tako, brez obveznosti. Ena še posebej izstopa. Lahko seksa menda res skor z vsakim in do nobenega nič ne čuti. Ne vem, koliko spolnih partnerjev je v svojem življenju že izmenjala. Prav tako se tukaj sprašujem, kako ji to uspeva??? Če sebe postavim v to vlogo, vem, da ne bi mogla seksat kar tako z enim x tipom, ki ga niti ne poznam. Sploh pa dvomim, da bi mi bil privlačen.
Torej, zaradi vsega tega sem se že začela spraševati, če so mi mogoče všeč ženske. Pa sem ugotovila, da mi niti malo niso. In nazadnje sem se vprašala, če sem mogoče frigidna? Ali pa mogoče le preveč “zategla”? Torej, kaj je potem z mano? Zakaj mi ni kar vsak privlačen, ki pride mimo in zakaj ne morem kar z vsakim seksat?
Vidim, da moški, ki jih spoznavam, kar nekako pričakujejo, da bodo oni meni tudi všeč, če sem že jaz njim. Pa skoraj nikoli ni tako. Zakaj?
Lahko pa vam povem, da včasih mimo mene pride moški, ki mi dobesedno spodnese tla pod nogami s svojo magnetno privlačnostjo. Lahko ga samo vidim, ni potrebno, da sploh spregovorima, pa me že zmeša in začnem totalno fantazirat, kako bi z njim… saj veste 🙂 Enkrat se mi je celo zazdelo, da sem šla mimo enega ter ga “ovohala” in dobila kar želodčne krče od tega in srce mi je začelo razbijat 100 na uro (da o vseh ostalih fantazijah ne govorim:) )
Kaj pa je tole???
Žalostno je le to, da se mi je v življenju to zgodilo manjkrat kot je število prstov na 1 roki :((( Presneto malo, a ni? 🙁 Pa še situacije so vedno takšne, da ostane vse v fantaziji :((
Tako sklepam, da tudi frigidna nisem. Tudi s samozadovoljevanjem nimam tabujev in je že vrsto let prisotno na dnevnem meniju 🙂
Kaj je potem narobe? Ali je sploh kaj narobe? Ali po domače povedano pač nisem ustvarjena, da seksam kar tako z vsakim, pa malo s prijateljem, pa malo s tem in onim? Zakaj si lahko z nekom tako zelo predstavljam, da sva intimna, z večino pa niti pod razno? Kaj je tisto, ki je tako odločilno pri meni?
Vidim, da sem zastavila zelo veliko vprašanj:). Upam, da mi boste nanja lahko odgovorili.
Hvala in lep pozdrav!
Spoštovana!
Načenjate veliko vprašanj, ki zadevajo temo seksualne kulture sodobne generacije mladih do 30 leta starosti. Iz pripovedovanja in dela z mladimi te starosti tudi sam opažam neko razliko v iskanju in sklepanju partnerstev, o kateri je možno več različnih hipotez.
Razvojno obdobje, ki ga eni imenujejo »mlajša odraslost« – meni pa ta oznaka nekako ne »sede« – skratka, mladi v času po 25. letu starosti, so na poti razvojne spirale, ko iščejo resnejše zveze z namenom, da si izberejo svojega življenjskega partnerja. Res imam več izkušenj, da tako razmišljajo dekleta in manj fantje. Tudi velja mnenje, da so fantje v tej starosti manj osredotočeni na razmišljanje o resni in vseživljenjski zvezi.
To je del kulturnega obrazca, kakor ga opazujem in sklepam, da imajo ljudje, ki ga živijo, določene neizrečene, verjetno tudi nezavedne strategije.
Fantje imajo verjetno strategijo, ki sledi prepričanju, da je vredno pridobiti čim več izkušenj s čim več različnimi partnerkami. V tem primeru (če gre za neko neizrečeno kulturno prepričanje, ki ga generacija fantov deli v svojih neformalnih komunikacijah, v vicih in drugih »moških« pogovornih temah), je potrebno biti v nenehni kondiciji za seksualno aktivnost. Na ta način je prepričanje o seksualni aktivnosti zelo podobno športni aktivnosti. Kar pa se ne izide vedno. Seks pač ni samo v genitalijah in njihovem izrabljanju.
Na nasprotni strani se strategiji fantov odzivajo tudi dekleta. Verjetno že s tem, da so na voljo. Vsaj za nekaj časa. In verjetno tudi s polno razočaranji in lastnimi kompromisi. Ter na koncu z vprašanjem, ali je sploh še kakšnemu fantu do resne zveze?
Ob kulturnih ozadjih pri strategiji sodobnega parjenja sodelujejo še individualne zgodbe: izkušnje v primarnih družinah, kjer smo se učili in izdelali svoja prepričanja glede partnerstva. (Npr. nikoli si ne bom pustila, da bi moški delal z menoj, tako kot sem videla to pri svoji mami).
Kar se dogaja na psihični ravni, je dodatna zgodba, ki izhaja iz razvojnih izkušenj in je zgodba preveč obsežna za kratek oris. Nekaj o tem lahko najdete na tem forumu avgusta 2009.
Predstavil sem izsek iz zgodb, kakor jih sam poznam. In se zavedam, da obstajajo še drugačne, z drugačnimi prepričanji in drugačnimi strategijami.
Zgodbe o medsebojni privlačnosti in medsebojni izbiri so zelo različne. O tem si lahko več preberete v knjigi Harvila Hendrixa, Kako najti in ohraniti ljubezen (prevod v slovenščino je baje v pripravi).
Izbira partnerja in odločitev, kako intenzivno bomo delili z njim svoje življenje, svoja čustva, seksualna ugodja, kako bomo iskali smisel v medsebojni izmenjavi – vse to so seveda zelo individualne odločitve. Pri tem ne more veljati nobena norma in nihče nam ne more predpisovati, kaj je prav ali kaj je normalno.
Iz tega, kar pišete, sem si ustvaril predstavo, da imate izdelane jasne standarde, s kom želite deliti partnerstvo – v vseh ozirih. Da imate tudi jasna načela glede tega, kaj je za vas kakovost in nivo življenja, ki si ga predstavljate v partnerstvu. Če se zdite, da ste zelo drugačni od vrstnikov svoje generacije, vam bo kdo starejših verjetno pripomnil, da razmišljate bolj zrelo. Na tak način pač resnično ni vsak, ki pride mimo, primeren vašim merilom.
Na misel mi prihaja zgodba dekleta, ki je prav tako nekaj let trpela v iskanju pravega partnerja, s podobnimi prepričanji kot jih imate vi. Tudi njena vprašanja so bila zelo podobna vašim, prav tako dvomi glede sebe, glede svoje vrednosti, samozavesti… Izkušnje s fanti so bile po vrsti identične vašim opisom. In je začela obupavati in dvomiti, da bo sploh kdaj našla partnerja.
Nato se je po nasvetu odločila, da si izdela opis svojega idealnega partnerja, takega, v katerega je že izgubila upanje, da sploh lahko obstaja. Sliši se popolnoma neumno – a na spisku so bili poleg osebnostnih in drugih lastnosti tudi znamka vozila, poklic, služba, obrobne malenkosti. Vem, da to zveni skoraj kot verižna pisma, a dejstvo je, da je v manj kot treh mesecih spoznala fanta, ki ga je ves čas iskala, ki je ustrezal standardom, ki si jih je postavila zase (v smislu, kaj mi v življenju pripada in kaj si res zaslužim) – ja, in zdaj sta že eno leto poročena.
To je zgodba iz moje prakse. Kar lahko še pritrdim, so vaši prav simpatično opisani občutki ob moških, ki vam prebudijo »kemijo« privlačnosti. To je daleč najbolj zanesljivo vodilo – in če jih je manj kot prstov na eni roki, tudi prav; saj, če vas prav razumem, potrebujete le enega.
Ali je tak način medsebojne izbire kaj boljši od drugih, kjer ni te kemije, kjer se ljudje pač kar tako odločijo biti skupaj? Nedvomno je nekoliko lažji za začetno definiranje odnosa. Ampak samo nekoliko… na odnosu je potrebno v vsakem primeru in vedno – resno delati.
Draga Čudna?,
nič ni narobe s tabo!!! Si samo zdravo, normalno dekle, ki razmišlja s svojo glavo.
Pravi bo že prišel – mogoče pa lahko sama malce pripomoreš s tem, da definiraš kdo sploh je zate “Mr. Pravi” in tako tudi ugotoviš kje ga boš najlažje našla (če smatraš, da mora biti alpinist, je večja verjetnost, da ga boš našla na kakšnem alpinističnem tečaju…)
Pa veliko sreče!!
Draga Čudna?, oziroma niti ne tako čudna :),
jaz sem moški in imam podoben problem. Želel sem si seksa, pa nekako nisem prišel do njega, poskusil na silo in mi ni ratalo. Postal sem nesiguren, sla je praktično izginila. Samozadovoljujem se redno in brez problema, a tiste sle ni. Rekel sem si, da bom počakal na resnejšo zvezo, a glej ga zlomka, tudi takrat potem ni šlo. Enostavno nisem uspel čutiti pravega poželenja, čeprav je partnerka bila meni všečna, privlačna. Prepričujem se in prepričevan sem, da sem pač poprej občutil, da ona ni prava za to, čeprav me še vedno bega, zakaj sem potem tako zatrapan vanjo.
Ona je ravno taka kot opisuješ ti: uspe imeti spolne odnose z določenim številom prijateljem. Trdi, da samo takrat, ko je samska, a to je spet druga zgodba. Enostavno se počutim manj vrednega in manj sposobnega, ko jaz nisem uspel imeti z njo tistega, kar bi si želel, nisem ji uspel nuditi in izkazati tiste ljubezni, ki jo čitum tudi na nivoju spolnih odnosov, medtem, ko jo drugi (grdo rečeno) “iz prijateljstva” nat**nejo, pokadijo z njo še en čik in “čao, se vidiva naslednjič”.
Povsem me je potrlo, ker sva se razšla za njenim razlogom, da ima raje “samsko življenje”. Mislim si zakaj seveda…In dodatno me stre.
Ko sva začenjala sem vzburjen bil, erekcija je bila, ob spolnosti pa ne…
Tudi mene je potem začelo begati, da me privlači isti spol…
Sem tudi jaz popolnoma na dnu, želim si rešitve, mogoče pogovora z nekom z istim problemom.
Ne namigujem na kar koli, a mogoče sem v tvojem pisanju zasledil željo po pogovoru s teboj na 4 oči. Vem, da je neprijetno, a premisli tudi ti. še kaj napiši tukaj 😉
LP
Najprej hvala g. Vezal za vaš odgovor! Izpostavila bi tole:
Nasmejala sem se do solz ob zadnjih besedah, ki sem jih prebrala 😀
Gospodič Vlens,
🙂
tvojo temo sem brala na forumu Ljubezenski nasveti že tisti dan, ko si jo objavil in prvo kar mi je padlo na pamet je, da ne sodi tja, ampak sem, na ta forum, da jo obdelajo strokovnjaki. Sem mislila tam tudi to komentirat oziroma ti napisat, da bo za rešitev tvojega problema verjetno potrebna strokovna pomoč, pa potem nisem. Videla sem, da so ljudje, ki so ti odgovarjali, kar nekako prezrli tvojo negativno izkušnjo pri 20ih, ki pa se meni zdi zelo zelo pomembna, ključna. Le ta je verjetno veliko bolj negativno vplivala nate kot si predstavljaš. Kolikor opažam, imaš zaradi tistega neuspelega poskusa zelo slabo mnenje o sebi, samozavest praktično na dnu. Špekuliram, da to neobčutenje poželenja pri novi partnerki izvira iz strahu, da se bo spet vse slabo končalo kot takrat pri 20-ih.
In tukaj, mislim, da najina problema nista enaka, saj recimo je moj problem res “problemček”, ker se moram pač samo sprijaznit, da mi ni vsak, ki mimo pride, všeč- to je očitno pač moja narava, takšna sem se rodila. V bistvu pa gledam na to svojo lastnost tud pozitivno, ker tako ne “padam” pod moške kot trava pod koso 🙂 Malo problemov edino imam s tem, ker se nekako primerjam s sovrstniki, veliko razmišljam: “zakaj pa oni tako in tako, jaz pa drugače?” Ampak je pač tako, sem v marsičem drugačna od drugih, pa sem tudi v tem, hvalabogu 🙂
Pri tebi pa nekako vidim drugače, saj imaš res na podlagi lastne slabe izkušnje problem, ki se ga lahko napiše kar z velikim P, kajti iz tvojega sporočila na Ljubezenskih nasvetih, sem čutila eno velikoooo stisko, ki pa jo, žal, ne vem če boš kos sam rešiti. In 1. izkušnja takrat te je potolkla, zdaj pa je prišla še ena negativna izkušnja, ki te je še bolj potolkla oz. “zabila” (malo bolj močno povedano). Zdi se mi, da si v nekem začaranem krogu.
Če želiš, se lahko pogovoriva tud privat 🙂
Lep pozdrav!
Verjemi, da sem bil po tem, ko sem to napisal jezen sam nase, ker sem si misil, da situaciji najbrž niti približno podobni, ampak OK 😉 Hvala, da si vzela mojo izkušnjo v obzir. Strokovno pomoč si iščem, vem, da sem v začaranem krogu, nekako pa se prepričujem, da bo sčasoma vse OK.
Najina podobnost je morda v tem, da v tem trenutku oba razmišljava – “zakaj jaz ne morem, kar drugi lahko”. Tudi jaz si to zamislim vsakič, ko pomislim na moj Problem ;).
No, kakor koli že, moj poziv ni imel nikakršnih čudnih namenov, edino dejstvo, da se v tem trenutku želim pogovoriti z ljudmi, ki so vsaj v malce podobni stiski ;). Enostavno mi, OK razen strokovnjakov, ne zadošča pogovor z osebami, ki ne vedo, kaj doživljam.
Hvala še enkrat, in Lep pozdrav tudi tebi.
To je čist res, da se oba sprašujeva isto: “zakaj jaz ne morem kar drugi lahko?” ampak vsak od naju iz drugačnih razlogov.
Drgač pa sori, ker sem kar secirala tvoj problem v prejšnjem sporočilu, ampak se mi je tvoja tema tolk “vsedla” v spomin (so teme, ki jih prebereš in takoj pozabiš ter teme, ki se jih lahko še dolgo spominjaš). Moja napaka je, da se preveč vživim 🙂
Koliko oseb dejansko ve, kaj doživljaš? S tem ne mislim na internetne neznance, pač pa na osebe, ki te poznajo.
Lep pozdrav!
Nimaš se kaj opravičevati, ker mi je v bistvu všeč, da si se vsaj malce poglobila v moj problem. To ni nikakršna napaka, prej pozitivna stvar, čeprav bi koga to lahko kdaj zmotilo, se strinjam.
Kar se tiče drugačnih razlogov za isto vprašanje je vsaj pri meni še malce negotovosti. Nisem namreč 100% prepričan, če pri meni vmes tudi ne poseže tisti občutek, da oseba pač ni prava, vsekakor pa obstaja tisti večji, prevladujoči problem.
Koliko ljudi ve za mojo stisko? Direktno so iz mojih ust na štiri oči tole slišali 3 ljudje (posredno verjetno še kakšni trije), ki so mi blizu in še dodatni 3, h katerim sem se (zaenkrat) zatekel k strokovni pomoči. Kakor koli bi rad, ne morem o taki stvari govoriti kar tako vsevprek. Razumljivo, tema je občutljiva in precej nerodna za moškega mojih let.
Vem, da bi lahko marsikoga zmotilo, da grem razčlenjevat njegov problem. Malo sem si vseeno preveč dovolila za moje pojme.
Tukaj mi je nekaj padlo na misel, ampak raje ne bom zapisala, ker te ne bi rada spet razčlenjevala ter izpostavljala tukaj javno na forumu 🙂
Drugače pa vse pohvale, da si o tem problemu spregovoril z osebami, ki so ti blizu, ker je res, da gre za občutljivo zadevo in tudi fanti tvojih let ponavadi ne govorijo o tem, temveč si pred celim svetom raje nadenejo masko, kako je vse oh in sploh, super fajn 🙂 (da ti povem: če bi jaz bila na tvojem mestu, bi verjetno bila v skupini slednjih). Tako, da res: kapo dol 🙂
Le razčleni, kot pravim, nič me ne moti, če me. No, tvoja odločitev je, če ti je preveč nelagodno.
Drugače pa hvala. Čeprav v tem trenutku morda celo mislim, da sem šel predaleč, ker mi zdaj mogoče stvar ni več postala nič posebnega, da o njej ne bi mogel govoriti. Po svoje se sedaj bojim, da mi bo ta tema v pogovoru postala tako domača in nekaj normalnega, da se mi bo kmalu zdela preveč samoumevna.
Vlens,
slučajno sem zašla na ta forum in tukaj zagledala tvoj prispevek, pa bi rada dodala še komentar na napisano, čeprav sem ti svoje mnenje že povedala na Ljubezenskih nasvetih.
Torej po mojem mnenju (nisem pa seveda strokovnjak in lahko da se motim) gre pri tvoji težavi z erekcijo predvsem za psihičen problem. Zaradi preteklih dveh slabih izkušenj si pod pritiskom, ker se bojiš, da bo naslednjič spet tako, poleg tega imaš slabo samopodobo, ker si misliš, da bi dosedaj moral biti že strokovnjak v sexu, ne pa začetnik. Teh dveh škodljivih prepričanj se moraš znebiti, to je vse! V svojem odgovoru sem ti skušala nakazati predvsem, kako nepotrebno je v resnici takšno razmišljanje, čeprav se ti v tem trenutku seveda ne zdi tako.
Glede izkušenosti:
dejstvo je, da vse punce (razen mogoče ONS, ker je tam pač samo sex v ospredju) ne pričakujejo od partnerja v prvi vrsti to, da bo v postelji nevemkako izkušen. Zelo pomembno nam je namreč nekaj drugega: da v postelji ni egoist. Kar pomeni, da upošteva naše želje, in da predigra traja dovolj dolgo (kar pa je plus hkrati tudi zate, saj se boš tako lažje sprostil). Poleg tega: vsakdo, tudi tisti z kilometrino, lahko na določeni točki svojega življenja naleti na partnerja, ki bo v sexu neskončno bolj izkušen, odprt, ki je že počel stvari, ki jih mi še od daleč nismo… Razumeš, kaj hočem povedati? Z izkušnjami se res ne rabiš obremenjevati, puncam je najpomembneje, da se nas upošteva, da se nam pokaže, da smo seksi, da nas imate radi, da se nam posvetite pri predigri…
Tudi sama sem začela sexati pozneje kot večina in razumem tvoje skrbi, ker sem se tudi sama obremenjevala z istimi stvarmi. Pač ko si smrkavec, greš v sex brez razmišljanja, kasneje pa že imaš določena pričakovanja, bojiš se, kako bodo drugi ocenjevali tvoj “performance”. Potem pa sem videla, kako neumna sem bila, da sem se počutila slabšo od drugih pa nevemkajševse, na koncu pa fantu, s katerim sem bila, to sploh ni bilo pomembno. Sex ni izpit!! Mora biti sproščena igra dajanja in prejemanja naklonjenosti med dvema osebama, sproščena pa postane takrat, ko se ne počutiš na ocenjevanju, temveč je med vama zaupanje. Očitno ti nisi med tistimi, ki lahko takoj skočijo med rjuhe s komerkoli, temveč potrebuješ prej pač eno globljo navezavo, no, o tem so ti že dobro svetovali na LN.
Glede erekcije, pa takole:
z prejšnjima dvema si hitel v akcijo, ko še nisi bil sproščen. Tudi pri drugi, si zapisal, če se ne motim, da nisi imel dobrih občutkov, da je vse potekalo preveč avtomatizirano. Po moje ob njej nisi čutil zaupanja (jasno, če je pa sexala še z drugimi vmes;). Tako da teh dveh akcij še ne moreš šteti za kakorkoli “merodajne”: resna težava z erekcijo bi bila, ko bi se s punco, kateri bi res zaupal, že dlje časa trudil z erekcijo, pa ne bi uspelo. Po moje si torej popolnoma zdrav in sposoben, samo psiha te je malo dotolkla! Delaj torej na samozavesti!!
Pa da ne bo izgledalo, da pišem v tri dni, še osebne izkušnje:
mojemu fantu je prvič, ko hotela sexat, za tisti večer popolnoma odpovedal;) pa mu tega nisem kakorkoli štela v slabo, pač mi je bilo jasno, da je malo živčen. Naslednjič je potem vse normalno steklo. Se je pa potem nekaj mesecev kasneje zgodilo, da mu je zaradi velikega stresa in skrbi (pač en življenjski preobrat) erekcija ni uspela nikakor kar cel mesec dni, ne z mano ne brez mene, skratka nikakor. Potem se je spontano povrnila, ko je stres minil. Zato pa pravim, kaj lahko naredi psihično obremenjevanje.
Upam, da sem odpihnila vsaj kakšno skrb in da si boš končno začel bolj zaupati in verjeti, da si vreden ene fajn punce in jo tudi sposoben super zadovoljiti! To pa je nujni korak do uspeha.
