ZGODBA/S.O.S.
Pozdravljena,
po dolgem pomisleku sem se le opogumil in Vam na kratko napisal svojo zgodbo iz otroštva…
zgodilo se je že pred 13 leti….vendar jaz imam občutek kot bi to dožiel včeraj( vonj po njemu,njegove besede itd)……torej star sem bil 12 let,pa nevem sem bil mogoče kriv jaz, nisem se znal branit,se nisem mogel,velik šok,še sam nevem…
….ponudil mi je učno pomoč oz. inštrukcije na njegovem domu……vendar pa do tega ni pršlo.
Ko sem prisel do njega me je otipaval…zagnal je porno kaseto in jaz sem moral oponašati igralce iz filma.BILO JE GROZNO,NAGRAVŽNO….zgodilo se je večkrat, skupaj pa je to trajalo približno 2leti…….sigurno boste rekli zakaj sem dopuščal to toliko časa-STRAH,moral sem hoditi tja na inštrukcije ang.jezika….ko sem začel s sr. šolo se je to koncalo-nova profesorica.
Čeprav so starsi se želeli, da hodim k njemu na inštrukcije…. To mojo zgodbo ne poznata moja starša,poznajo jo le moja sestra in pa še 3 osebe, ki jim zaupam.
Zakaj nisem povedal staršem…ker je mama bolj šibkega zdravja in nevem kako bi to vplival nanjo
oče pa je preveč temparamenten.To ne bi dobro končalo….vem da bi poskušal ubiti to osebo.Torej zgodila bi se druzinska tragedija, zato molčim še danes.
Če bi to prišlo v javnost…bi bilo zelo hudo. Nevem komu bi verjeli…njega vsi spoštujejo, ga imajo radi, skoraj za svetnika….jaz pa sem bil takrat le mulc-zato sem pač vse zadržal v sebi.
Bal sem se le da jaz nebom edini(verjetno je bil že kdo pred mano)…da si bo poiskal novo žrtev…
Ta moj dogodek me zelo najeda…najprej sem se odselil oziroma odšel študirat v lj, nato se
odselil od doma,in iz mesta v katerem ON živi…..pa vidim, da mi to nič ne pomaga…(sedaj razmišljam da bi odšel v tujino)še sedaj me stiska v prsih,težko diham,zredil sem se za dobrih 15 kg,zaprl sem se vase(v stanovanje,nisem več živ -enostavno kot bi “umrl” )
Še bi lahko pisal o tem kaj se mi je dogajalo pa je uf…..
Nevem kaj naj storim….ga prijavim?s tem pride v javnost-pa moji starši?on na takem položaju,znan in nevem še kaj….jaz na 2 strani pa takrat najstnik.
Bi moral do odvetnika…kakega svetovalca.kam,kje?poznate kakega dobrega.
Zaenkrat toliko pa se še oglasim…upam.
hvala za odgovore in pomoč,
lp
boy25
Zdi se mi da lahko največ narediš zase s pomočjo terapije, pri za to usposobljenem strokovnjaku, ker mislim da te tematike ne razume prav vsak dobro. Tudi skupina je lahko dobrodošla, ker so v njej vsi z izkušnjo spolne zlorabe. Poglej tukaj stare mejle, kje vse lahko dobiš pomoč. Brezplačna skupina je tudi v kranju, glej inštitut Krog. Srečno.
Pozdravljen!
Veseli me, da si se opogumil in opisal svojo izkušnjo, ki te še sedaj mori. Verjamem ti vse kar si napisal in vem, da je težko s tem živeti iz dneva v dan.
Vsem zlorabljenim je skupni cilj – strah – da se ne bo zgodilo kaj z nami ali družino. Po navadi tudi rečejo, da ” ostane to vajina skrivnost” in s tem se začaran krog pravzaprav prične. Ne znamo in ne znamo stopiti iz njega. Poleg tega, ker si to dovolimo, imamo v mislih, da smo slabiči( ker to dopuščamo), da nismo nič vredni in podobno. V nas pa ves čas raste občutek manj vrednosti, nesposobnosti, zapiramo se sami vase, nikomur ne pustimo do nas in tudi zelo težko zaupamo. Svoje občutke potlačimo in smo kot ” živi mrlič”, ki hodi naokoli. Ker smo na nek način sami s seboj in se nimamo s kom pogovoriti o težavah, se začnejo tudi zdravstvene težave.
Sebe ne doživljamo kot človeka vrednega spoštovanja, vrednega življenja. Velikokrat so edina misel in svetla točka, misli na samomor.
Kako stopiti izven tega kroga, ali se sploh da ?
Vse se da, če le mi sami hočemo ! Mislim, da ti na nek način vpiješ po pomoči, vendar ne veš kje in kako začeti ?
Prvo je, da si spregovoril oz. napisal svojo zgodbo. Zato si potreboval pogum.
Drugo je vztrajnost, ki jo definitivno imaš – saj vztrajaš pri življenju, čeprav ne veš kako se zvleči iz tega.
Tretje je, da želiš končno nekaj naredi za svojo dušo.
NAJVAŽNJEŠE JE PRAVILO GOVORITI O TEM ! NIČ NI SRAMOTNEGA, JE HVALE VREDNO DA KDO UPA POVEDATI NA GLAS !
Opisuješ, kaj vse si naredil in ni bilo učinka( preselitev iz kraja .. ). V bistvu ga zato ni bilo, ker v svoji notranjosti – duši, si ostal še vedno dvanajstletni otrok. Sedaj si razpet med preteklostjo in sedanjostjo – svojo preteklost vlečeš v sedanjost in tudi prihodnost.
Dokler tega ne boš rešil, boš težko šel naprej !
Za začetek si moraš nekako to travmo oprostiti, ker kljub vsemu si bil otrok, on pa odrasla oseba.
On je za svoja dejanja kriv in nikoli žrtev – v tem primeru TI kot otrok!
Morda bi bilo pametno tudi prebrati kakšno knjigo z to vsebino. Vsekakor je meni bila najbolj “odskočna deska” knjiga – Pogum za okrevanje(avtorici Ellen Bass in Laure Davis) in Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje ( Tanja Repič ).
Če so še kakšna vprašanja sem na voljo, lahko tudi na emailu!
Srečno!
Pozdravljena !
Kot se je danes že izkazalo, se tudi tukaj moram oglasiti. Nihče ne more soditi nekoga po izpovedi, ki jo je napisal. Vsak je napisal svojo izkušnjo, svoj vidik zgodbe in svoje občutke.
Ne smemo in ne moremo narekovati nekomu, kaj naj naredi !?! Zato prenehajte s takim načinom pisanja, prosim.
Vsak naj dela predvsem na sebi in svojemu notranjemu miru!
Strpen in umirjen dan želim vsem !